Belopeška jezera

S skuterjem do jezer pod Mangartom

Danes je na vrsti drugo prevozno sredstvo, skuter. Imava srečo, da v avtodom lahko spraviva tudi najino Hondo, skuter, ki je pravšnji za take potepe po okolici. Zares ga koristno uporabiva, kjerkoli je le možno in ni ravno dostopno s kolesi (vsaj zame ne, ker nisem vrshunska kolesarka ;)).

 Torej sva se odpravila do jezer pod Mangartom.  Belopeška jezera so priljubljena točka, ki leži  v bližini meje, na Italijanski strani. Iz Kranjske Gore do tja vodi sicer prijetna kolesarska steza, ki sva jo pred letom dni že preizkusila s kolesom. 

Belopeška jezera ali Mangartska jezera, po italijansko Laghi di Fusine sta dve ledeniški jezeri v Julijskih Alpah v Mangartski dolini.

Italijani so ju leta 1971 razglasili za Narodni park Belopeških jezer. Nad njima se na jugu dviga Mangart, na vzhodu pa Ponce. Zgornje jezero, ki je globoko 10 metrov leži na 929 m/m, spodnje pa na 924 m.

Bilo je vroče in gorski zrak je bil tudi pod vršaci kar precej topel.

 Parkirala sva ob eni izmed koč in se peš odpravila na ogled jezer in okolice. Prava pravljica, voda, gozd, tu pa tam travnate krpe in petje ptic. 

Mir za dušo, res. Človek potrebuje trenutek tišine in pomirjujoče zelenilo narave. Kako zdravilno! Še en lep in prijeten izlet je za nama.

Kopališče Jasna

Ohladitev v Jansni 

 Topel avgustovski dan naju je napeljal na obisk znanega kopališča Jasna ob reki Pišnica, ki je le nekaj kilometrov oddaljeno od Kranjske Gore. 

Vzela sva kopalke in brisače in se s kolesom odpravila tja. Zanimivo, koliko ljudi od vsepovsod je bilo na tem zanimivem kopališču. Že sam vhod v kopališče je slikovit. 

 Na jezercu se je par suparjev trudilo ostati nad vodo, kaj kmalu sva ugotovla zakaj. 

Voda je prava studenčnica. Jaz nisem zdržala več kot par sekund s stopali v vodi, bila je boleče ledena.

 Kljub temu se je nekaj pogumnežev vrglo v vodo, a jo tudi takoj zapustilo. Seveda je bil med njimi tudi Bojan. Pogumno. Preživela sva prijeten popoldne ob tem slikovitem jezercu.

V Planico s kolesom

Iz Kranjske Gore v Planico s kolesom

Prebudila sva se v lep sončen dan, ki sva ga namenila kolesarjenju. Na tem koncu so res lepo uredili kolesarske in sprehajalne poti po bljižnji okolici. Ena izmed takih je tudi pot do velikank pod Poncami.

 To je ravno pravšnja razdalja za ogrevanje in sproščanje. Všeč mi je vožnja po kolesarskih poteh, ki so veliko varnješe in ponujajo človeku tudi možnost, da si s kolesa mirno ogleduje tusi okolico. Na pori sva srečala družine in posamzenike, ki so se odpravljali v isto smer ali se vračali. 

Na zadnji strmini proti skakalnicam pa sva videla celo skupino na posebnih smučeh s koleščki, ki so se spuščali v dolino. Zanimivo. Planico, kjer je bilo prijetno sveže, je danes obiskalo veliko ljudi. Zanimalo naju je tudi postajališče za avtodome, ki leži nasproti skakalnic. Ni veliko, a je opremljeno z elektriko in je kar zanimiv kraj za prenočevanje. 

Narava in razgledi so tu res prekrasni, saj se na vseh koncih v nebo dvigajo vršaci in ob njih ležijo slikovite skakalnice in letalnica. Planica je zrasla v velik in sodoben nodrijski center. Med drugim je tu tudi največja letalnica na svetu. Znana je po celem svetu po smučarskih skokih.

 Sestavljajo jo ena letalnica, sedem skakalnic in lepo urejena proga za tek na smučeh. Poleg tega ponuja tudi celoletno možnost teka na smučeh po snegu v notranjosti osrednje stavbe. Tu je tudi vetrovnik. Je edino nordijsko središče na svetu z osmimi skakalnicami. Kompleks je bil uradno odprt decembra 2015. Da si bolje predstavljamo, kako je leteti po letalnici lahko to preizkusimo v živo na ziplinu iz vrha letalnice. Precej adrenalinska izkušnja. 

 Južneje se dolina razširi v dolino Tamar, priljubljeno pohodniško točko v Triglavskem narodnem parku. Prijeno je pohodništvo po urejenih poteh v bližini.

Midva sva se odpravila na sprehod po stezi za tek na smučeh in po dolini pid vršaci.

Po kavici vrestavraciji pa sva se povzpela do vrha skakalnice. Premagati je bilo potrebno nešteto kovinskih stopnic in na vrhu kar vratolomno višino. Pobled v dolino pa je bil res enkraten. Res moraš biti zelo pogumen, da se spustiš takole na smučeh v dolino. 

Bojanov navidezni pristanek. Juhuhu!

Na kolo in nazaj do našega premičnega domeka. 

No, danes pa nas je že obisjal redar in pojasnil, da je potrebno ačati 11 eurov za spanje. Še sreča, da so tako uvudevni in nas pustijo ostati na tem parkirišču.