Capo Testa in svetilnik

Ponoči je rahlo deževalo, zjutraj je bilo nebo oblačno in občasno je pršelo. Prognoza je obetala sonce popoldan, zato sva današnje oglede načrtovala za po kosilu. 

Ostal nama je še ogled zanimivega rta Capo Testa na sevetu Santa Terese Gallura. S skuterjem sva se odpeljala najprej do svetilnika. Polotok Capo Testa, ki je zgleda včasih bil otok, so pa ga z nasipom povezali s Sardinijo. 

Povsod opisujejo Capo Testa kot najpomembnejšo atrakcijo Santa Terese, say predstavlja njen simbol. Zanimivo, da do sedaj še nisva zasledila njegove predstavitve na itslijanski TV.

Že svetilnik na vrhu grebena polotoka leži v prekrasnem ambientu zlato oranžnih ogromnih skal raztresenih po okolici z neverjetno nezemeljskimi oblikami.

Lepa sta dva majhna zalivčka pred svetinkom, slikovite pa skalne gmote v bližini svetilnika.

Na levi od svetilnika stoji na skalah še ena stavba, od koder je izjemen razgled navzdol do morja in na neverjetne od erozije umetelno oblikovane skalne gmote granita.

Plezala sva po njih, da bi ujela čim lepši pogled na zalivčke in odprto morje. 

Človek je tako majhen v objemu teh starodavnih stvaritev in hkrati ima občutek, da so mu tako blizu. 

Preplezala sva okolico svetilnika, srečala želvico, ki se je sprehajala med temi skalami. Zgleda, da jih je tu kar veliko in se odpravila še do južnega dela otoka.

Odpepljala sva se do nasipa, parkirala in se peš podala proti dolini Valle di Luna. 

Pot dolga skoraj dva kilometra, teče sprva nad naseljem, kasneje se odcepi ožja steza, ki se vije med nizkim grmičevjem otoka. 

Dolino Valle di Luna že na vhodu obkrožajo skoraj nezemeljske skalne gmote zlato rumenega granita. Celotna zahodna obala polotoka je obdarjena z izjemnimi skalnimi tvorbami.

Ni čudno, da sem v enem od opisov prebrala, da sprohod po dolini zbuja bčutek hoje po luni, od tod tudi poimenivanhe doline.

Vse te neverjetne ogromne gmote prefinjeno oblikovanih skulptur dajejo vtis, kot da bi neko nezemeljsko bitje, velikan, ustvaril to formo vivo. 

Po pesčeno kamniti dolini se vije sled vode po nalivu, ki se konča v morskem talivu. 

Na obeh straneh se dvigajo granitne skale, mehkih oblik in tisočerih obrazov.

Razgibana pokrajina ni podobna ničemur že videnemu. Enostavno neverjetna je. 

To niso vsakdanje oblike kamnov, skal ali grebenov, to so kot iz plastelina oblikovani trenutni navdihi, silhuete, vdolbine, kalupi, obrazi, strahci, mistična bitja, ki dajejo vtis, da se bodo vsak trenutek zbudila in oživela.

Vsi, ki smo se sprehajali med skalnimi gmotami in lezli nanje, smo se glasno čudili in veselili od presenečenja in navdušenja.

Kaj takega resnično ne doživiš vsak dan in kjerkoli. 

V prvem zalivu se je bohotila skalna gmota v obliki bujnega tulipana. Na vrhu skale pa samevala skalnata palma.

Spodnji deli ogromne skake so se zaključili v bogatih naborkih. Moja domišljija je v teh formacijah videla tisoče oblik in pojav. 

Naredila sva nešteto posnetkov, saj se je na vsakem koraku pokazala kakšna nova figura, ali množica neverjetnih oblik.

Ustvarilo je tudi zanimive oblike naravno korito za zbiranje vode in kamnito palmo na vrhu skale.

Bil je že pozen popoldan, zato je tudi sonce počasi lezlo v zaton.  

Morje v obeh zalivih te doline je nežno pljuskalo ob skale, sicer pa so vsi šumi poniknili v skalah te neverjetne pokrajine.

Polna neverjetnih vtisov sva se vračala do skuterja, ujela bežen sončni zahod in se po temi vrnila v kamp.

Dolino Lune moraš doživeti v živo, fotografije ne morejo pričarati nepopisljive lepote in fascinantne ustvarjalnosti narave. Ta odmaknjen skalni svet vzbuja začudenje in občudovanje.

Po tako bogatem doživetju sva zaslužila okusen sladoled v centru mesta in tako sladko končala dan. :)

Santa Teresa Gallura

Prespala sva v kampu kmečkega turizma malo izven kraja Santa Teresa Gallura. 

Kamp leži na gričku pod domaćijo. Obkrpžajo ganasadi oljk in pašniki, kjer se pasejo bele krave. Ob kampu je ograda z sivimi glasnimi oslički.

Zjutraj se odpraviva s skuterjem do bližnjega mesta. 

Santa Teresa Gallura je mesto v bližini najsevernejše točke Sardinije, ob ožini Bonifacio, v provinci Sassari.

Mesto stoji na razgibanem terenu nad morjem, zato se njegove ulice vzpenjajo in spuščajo. 

V mesto vodi glavna ulica navzgor proti glavnemu trgu, kjer stpji mestna cerkev. Prečno ležijo povečini enosmerne slikovite ulice.

Imava srečo, da sva tu rabno, ko praznujeko dan Sv. Terese, zaščitnice mesta. Te štiri dni potekajo praznovanja štirih svetnikov, zato je pred cerkvijo veliko domaćinov oblečenih v lokalnwme noše.

Ena izmed njih nama je celo pozirala za posnetek. 

Ulice, ki se počasi odevajo v praznično preobleko, so polne domačinov in turistov. Ti si zvedavo ogledujemo dogajanje. Prve stojnice s sladkarijami ze ponujajo lokalne dobrote, tiste s hrano, pa se šele pripravljajo.

Jutranji vrvež v mestnem zgodovinskem središču naju je vsrkal in uživala sva v potepanju po ulicah, kjer sva lahko občutila dnevni utrip domačinov.

Po kapljicah sva spoznavala, kje živijo ljudje Gallure, v katerih trgovinah nakupujejo kruh, oblačila, v kazerih kavarnicah srkajo jutranjo kavo in klepetajo s prijatelji in znanci.

Občutila sva utrip živahnega mestecav prijetnem toplem vetru, ki vleče z morja. 

Okoli naju se vrstijo stare obrtne trgovinice, ribarnice in nešteto restavravij in picerij.

 Od vse te ponudbe sva postala lačna, zato sva se pustila razvajati v restavraciji z lokalno ponudbo. Privoščila sva si porcijo sardin, saj sva vendar na Sardinii, in okusnih sardinskih njokov.

Sledil je obvezen ogled razvpite plaže Rena Biance, ki v zalivu zaokroža mesto z drobmim belim peskom. 

Plažo odlikujejo poseben bel pesek, ki je skoraj svetinja, saj ga v poletnem turističnem času varujejo kot zlato. 

 Za plažo veljajo posebni pogoji ob plačljivem vstopu ( izven sezone je vstop prost). Pri iztopu pa si morajo vsi splakniti noge, da ne bi slučajno odneyli kakšen drobec peska s seboj.

Več o tem najbolj zgovorno pove spodnja tabla ib plaži. Tudi sicer na Sardiniji ni dovoljeno odnašati peska. 

Rena Bianca skupaj z Reno Majore veljata za simboličnoi plaži Santa Teresa Gallura in sta priljubljeni mesti domačinov in turistov. 

Morsko dno se rahlo spušča proti bistrim, kristalno čistim vodam Sredozemlja in zaradi belega peska dobi smaragdno barvo, ki postaja oroti globinam temno modra. 

Povzpneva se po pobočju ob plaži proti skalnim formacijam. Ena izmed velikih skal je posebej slikovita in spominha figuri iz SCI-FI filma Predator.

Ob njej se vrstijo zanimive formacije skal, ki štrčijo iz morja. Spustiva se do obale, kjer teče urejena skalna potka nazaj do plaže. 

Prijetna umirjena scena, šumenje vakov, neverjetna barva morja in jasen pogled na Korziko so bogata bera najinega sprehoda 

Dodava le še dober machiato v restavraciji nad plažo in krog je zaključen. Prav gotovo je v jesenskem času doživetje bolj umirjen kot v visku sezone.

Ostane nama le še sprehod do najbolj znanega stolpa Longosardo, ki je največji stolp, ki so ga zgradili Španci na vsej Sardiniji. 

Stoji nad čudovito plažo Rena Bianc in nad globokim zalivom na drugi strani.Pred njim je kip ustanovitelja mesta.

Povzpela sem se po zunanjih stopnicah stolpa, ki je bil pred kratkim obnovljen, in uživala v dih jemajoči pokrajini.

Obhodila sva stolp in šla do ploščadi nad morjem, kjer kraljuje izjemno lepa stino oblikovana silhueta Marije, zazrte v ožino in otoke.

Za danes sva uspešno opravila vse načrtovano in se polna keasnih vtisov in dobre volje idpravila nazaj v kamp

Proti Santa Terezi Gallura

Danes sva po sedmih dneh zapustila kamp v Madaleni (Il Sole). Je manjši, prijeten, cena zmerna (34 € na dan z vsem vključeno), čist, miren in na obrobju mesta. Od tam.sva imela lepo izhodišče do vseh pomembnih točk na obeh otokih,Madalena in Caprera.

Ostali so nama res lepi spomini na preživete dni.

Odpravila sva se proti Santa Teresi Gallura, ki leži na severu Sardinije. Med potjo sva se ustavila na znanem rtu Porto pollo, ki slovi pri srfarjih in deskarjih.

To je zanimiv manjši polotok, do katerega vodi ozek nasip in na obeh straneh nasipa sta peščeni plaži in lepo sinje morje.

Tu se ob poti vrstijo šole srfanja. Na rtu je velik kamp, ki je tudi v tem času poln mladih družin od vsepovsod. 

S kolesi se odpraviva do konca rta. Zanimivo, da je večina obale izven kama v privatnih rokah, kar opozarjajo table na mnogih mestih. 

Uspela sva se pripeljati do točke, kjer se rt konča s skalnatimi formacijami, ki štrčijo iz morja. 

Oblike skal so res presenetljive in vabijo, da jih ujameš v objektiv.

Celotma scena je resnično lepa in navdihujoča. V človeku zbuja fantazijo in začudenje.  Kakšne naravne sile delujejo na te skale in kako dolgo traja, da sploh nastanejo take oblike. 

Na eni je nastal pravi srček, tako bom tudi iz Sardonije odnesla kamnit srček, pa čeprav le v posnetku. :)

Odpeljala sva se dalje in na kratko postala blizu najsevernejše točke Sardinije. 

To je lep ovalen zaliv s čudovitim kristalnim morjem. Od tu se lepo vidi obala Korzike in Bonifačijev zaliv. 

Severno točko zaznamuje manjši kamnit steber, do katerega pa nisva mogla iz tega zaliva. Morda ga obiščeva naslednje dni. Ob poti sva videla srednje veliko želvo, ki se je hitela skriti grmovje.

So me pa presenetili posebni prebivalci tega okolja, divje svinje. Tri so se pasle v moji bližini. Bojan je na oblali videl odtise njihovih kopit v pesku in bil malo v skrbeh. 

Poklicala sem ga in skupaj sva opazovala, kako starejši samec lovi mlado samičko. To naju je spomnilo na podobma doživetja na Korziki.

Pozno popoldne sva se odpeljala do kampa, ki spada pod kmečki turizem v bližini Santa Teresije. Ponuja vse, kar potreujejo kamperisti, poleg tega pa tudi možnost pokušinje knekih dobrot in pijač.

Tu bova prespala in si naslednje dni ogledala zanimivisti kraja in okolice.