Otočje Maddalena

Minili so že trije dnevi najinega bivanja na otoku Maddalena. Včeraj je dopoldne malo deževalo, zato sva se le sprehidila po bližnji okolici.

Otok La Maddalena, največji v istoimenskem arhipelagu, je ocenjen kot najlepši otok v Evropi.

Arhipelag Maddalena je skupina otokov v ožini Bonifacio med Korziko in Sardinijo. Obdani so s turkiznim kristalno čistim morjem in so zaradi svoje naravne vrednosti in lepote pod posebnim varstvom.

Nacionalni park arhipelaga Maddalena je bil ustanovljen leta 1994. Obsega 180 kilometrov obale in vključuje več kot 60 velikih in majhnih otokov iz granita in skrilavca. Posebnost so od erozije oiblikovane skale ob obali ali raztresene po divji neposeljeni pokrajini. 

Otoki Budelli, Caprera , Razzoli , Santa Maria , Santo Stefano in Spargi in drugi manjši predstavljajo biser neokrnjene narave v Sardiniji.

Oɓiščes jih lahko s turističnimi ladjicami, v poletju peljejo mimo večine, izven sezone pa naredijo le manjši krog.

Najbolj razvpita je rožnata plaža na otoku Budelli, ki pa jo lahko občuduješ le od daleč, saj dostop do nje ni mogoč.

Rožnata barva peska je posledica prisotnosti mikroorganizma in drobnih delcev koral, školjk in granita, ki ob sončmih zarkih ustvarjajo ta edinstven odtenek, zaradi katerega je plaža tako posebna.

Žal si je ne bova ogledala, ker se nisva odločila za ogled z ladjico.

Sva pa danes s skuterjem odšla na večji otok Caprera, ki je z nasipom in mostom povezan s otokom Maddalena.

Polovico otoka Caprera je v preteklosti kupil Giuseppe Garibaldija in tam preživel preostali del življenja v izgnanstvu. Danes je tu njegova zgodovinska hiša-muzej. 

Ker je muzej odprt šele popoldan, sva se odpravila proti jugu otoka, kjer so opuščene stavbe vojaškega oporišča in obrambne trdnjave, iz začetka konec 19. stoletja. V uporabi do Ii.SV.

Na poti sva se ustavila v zaluvu, kjer je muzej pomorstva in naredila nekaj posnetkov in se na prijetni peščeni plaži sprehodila po vodi.

Med otoki se je v vetru poigravalo veliko število manjših in večjih jadrnic, ki so se belo bleščale v turkiznem morju.

Ko sva se bližala rtu otoka, sva že od daleč zagledala silhuete razpadajočih vojaških stavb.

Spominjale so na majhno zapuščeno vas. Tu se je Bojan postavil pred stražnico in salutiral spominom.

Nadaljevala sva pot do ogromne utrdbe na skalnatem grebenu rta. 

Vzidana v skalo, obdana z obrambnim zidpm in dvema ploščadima, kjer sta nekoč stala ogromna topa.

Zanimiv je bil sprehod po ostankih trdnjave, od koder je zelo lep pogled na morje na obeh straneh. 

Skalnate gmote, kamnite zajede v obalo in kristalno morje, dopolnjujejo sceno na ta lep sončen dan.

Prelepa narava, v kontrastu z razpadajočimi mogočnimi stavbami vojaške moči, daje poseben pridih otoku. 

Človek skozi čas gradi, narava sčasoma neizbežno  briše ostanke.

Pod vtisom mogočne zgodovine in neverjetno bogatega delovanja Giuseppe Garibaldija, junaka dveh svetov, ki se je kot italijanski nacionalistični revolucionar boril za italijansko neodvisnost in politično združitev, sva zapustila otok Caprera in odšla na kosilo v Maddaleno.

Po kosilu in kratkem počitku sva se odpeljala še do utrdbe na griču nad mestom Maddalena. 

Do tja vodi krožna pot s čudovitmi razgledi na otočje, mesto in okolico.

Ker v utrdbo ni mogoče vstopiti, sva nadaljevala pot po krožni cesti. 

Ustavila sva se na razgledni točki, kjer imajo svoj dom v skalah številni pisani mucki, ki živijo v divjini. Na kar nekaj mestih sva tu videla urejena mesta zanje in posebne plakate na temo mačk in ljudi, ki jim prinašajo hrano in vodo. 

Povzpela sva se na skalnat greben in opazovala sonce, ki se je bližalo zatonu. Pomirjujoč in prijeten trenutek. V daljavi sva videla obrise Korzike.

Ko sva se spustila v dolino, sva s ceste zavila na kolovoz, ki je peljal do Francoske plaže, kot je pisalo na kažipotu.

Presenetila naju je posebej lepa obala, obdana z okroglimi neverjetnimi skalami rožnate barve. Če že ne bova uživala v rožnati plaži, pa sva lahko ob pogledu na rožnate skale različnih velikosti in oblik. 

Čakala naju je le še vožnja do kampa skozi Maddaleno. 

Začenjal se je večer, prižigale so se luči in mesečev krajec je na nebu prevzel vlogo soncu. 

Linije mesta so se v tej poltemi mehčale, luči pa naznanjale topel pridih noči. 

Še en lep dan je za nama.

Spiaggia Rosa (rožnata plaža) na otoku Budelli je najbolj fascinantna: ime je dobila po značilni rožnati barvi peska, ki je posledica lomljenja lupin drobnih morskih živali. 

Arhipelag Maddalena je edinstven, saj ima vsak otok svoj zrak, lastno vzdušje in izgled.

Morda bova izkusila vsaj delček te lepote te dni.

Palau, Capo orso

Poslovila sva se od Arzachene in njenih zanimivosti in se odpravila naprej proti severu. Cesta je lepa, a kar ozka in vegetacija visi nad cestiščem, zato veje pogosto "pobožajo" avtodom.

Naslednji postanek in spanje načrtujeva na otoku Maddalena. Veselelim se zanimivosti na tem otočju, ki je proglašeno za nacionalni park. 

A kot vedno naju med potjo privabijo kakšne posebnosti. Tokrat je povezano z ustvarjalnostjo narave skozi miljone let.

Sardinija po podatkih ni del Apeninov, pač pa Evrope, zato so tu kamnine drugačne, granitne.

Postanek narediva pod rtom Cabo orso, kje se bama obeta ogled naravnega znamenitega skalnega medveda Roccia del Orso.

Ustaviva se na parkirišču, kjer plačava 3€ parkirnine in 3€ na osebo za vstopnino.

Na vrhu vrhu hriba, nedaleč od mesta Palau, stoji granitna gmota, ki spominja na ogromnega medveda. Imenujejo jo La Roccia dell'Orso (medvedja skala), ki so jo proglasili za maravni spomenik.

Nahaja se dobrih 120 metrov nad morjem in dominira nad celotnim granitnim rtom. Pravijo, da je Roccia orso ena najbolj panoramskih točk severne sardinske obale.

Z zanimanjem sva se povzpela po 500 metrov dolgi vzpenjajoči se poti. Na poti sva občudovala  trdnjave Capo d'Orso iz konca 19. stoletja. 

Na poti sva uživala osupljiv razgled na morje in okoliško pokrajino in zanimive formacoje v granitu. 

Z malo domišljije vidiš visoko na skali prašičji nos,.

Ob poti bogato umetelno nabrano zaveso.

Za ovinkom.te presenetijo klešče rakovice, pa rep morske deklice in še mnogo drugih figur.  Očarana sva od barv in oblik.

Pot se prijetno vije med skalnimi gmotami. 

Ko doseževa vrh, se pridruživa živahni skupini, ki skuša čimprej stopiti pod medvedov trebuh, kjer se odpira prekrasen pogled na mesto Palau in Maddalena in otočje.

Medved je v vsej svoji veličini v celti viden le z morja, ker je preogromen in stoji čisto na vrhu rta.

Skulptura medveda je rezultat delovanja geoloških pojavov v preteklosti in vpliva  vetra, dežja in morske vode, ki so iz skale odstranila najbolj krhke dele in jo oblikovala v obliko podobno medvedu. 

Stoji tam zgoraj, gleda morje in pravijo, da je celo mornarjem včasih nudil orjentacijo. 

Ta ogromna štirinožna žival ima neverjetno silhueto in rumenkasto rožnato barvo, značilno za lokalni granit.

Porabila sva veliko časa, da sva vsrkala vso to bogastvo narave in vtisnila fantasticne razglede v spomin in objektiv.

Napolnjena z lepotami na duhovno ravni sva potrebovala še nekaj organskega, zato sva šla na okusno kosilo v bližnjo restavracijo. 

Sledila je krajša vožnja s trajektom (78€ povratna karta) do pristanišča Maddalena in vožnja do kampa na obrobju mesta. 

Imela sva srečo, da sva dobila prostor, saj je kamp manjši, a prijeten. 

Po osvežilnem tuširanju sva skočila na kolo in odkolesarila v mesto. Morala sem nabaviti kratke hlače, ker so moje ostale doma, vreme pa je toplo. 

Mesto je prijeno obmorsko z zanimivimi ulicami in trgi. 

Kar nekaj lepih pisbetkov nama je uspelo, kljub pozbi uri.

Ujela pa sva tudi odsev večernega sonca nad mestom. 

V mraku sva se vrnila v kamp. Tu nameravava ostati nekaj dni in si s skuterjem in kolesi raziskati otočje.

Capo Ferro

Zjutraj sva se peljala proti zanimivemu svetilniku Capo Ferro, ki leži severno od Porto Cerve. 

Parkirala sva na obrobju vasi in se po cesti odpravila peš do slabih dveh kilometrov oddaljenega  svetilnika. 

Ko hodiva v bližini obale vsakič sproti ugotavljava, da so v Italiji obalo sprivatizirali in je dostop do nje mogoč le v bolj neobljudenih krajih. Še sreča, da smo pri nas pravočasno ustavili te težnje.

Svetilnik Capo Ferro , ki se nahaja v bližini Porto Cervo , je bil zgrajen v 19. stoletju. Danes je v lasti vojske, zato dostop do njega ni dovoljen.

To je eden lepših svetilnikov na Sardiniji, je sestavljen iz belega cilindričnega stolpa na približno 50 metrih nadmorske višine. 

Nadaljevala sva po makadamski poti do starega svetilnika, ki stoji spodaj na skalnati čeri v morju. 

Okolica svetilnika je zelo slikovita, saj ga obdajajo skalnate čeri, globoki zalivčki modrozelenega morja. 

Po visokih stopnicah v skali sva se spustila do svetilnika in se za trenutek odpočila ob pogledu na dva ribiča, ki sta vztrajno metala trnek v vodo. 

Pogled na bele jadrnice v daljavi in sosednji otok, kjer tudi stoji svetilnik, je enkraten. Morje je bilo danes mirno kot ogledalo, voda kristalno čista.

Temne pečine razbrazdane od neštetih pljuskov morja predstavljajo trden objem zalivčkom.

Bojan je obiskal še opuščeno stavbo na bližnjem klifu, jaz pa sem se vrnila k avtodomu, saj mi je bilo zelo toplo.

Skuhala sem zelenjavno juho in pripravila zloženko z odličnim sirom, pršutom in jelenjo salamo v tortiljam podobnih žepkih. Yammi, dobro. Dopolnila pa sem še s solato z rdečo peso, fižolom in korenčkom.

Po kosilu sva se peljala do kraja Arzachena, kjer sta naju čakali dve zanimivosti.

Ko sva dobila parkirni prostor, sva se peš odpravila do prve. Že med vožnjo sem opazovala zanimive formacije skal v okolici, ki jih je erozija oblikovala v neverjetne oblike. 

Vremenske razmere v tem delu otoka so močno načele granitne skale. 

Celotno območje, ki obkroža mesto Arzachena, je sestavljeno iz granitne kamnine, kjer so vidni vplivi erozije.

 V tem posebnem primeru je meteorska sprememba povzročila nastanek velike skale v obliki gobe, skupaj s steblom in klobukom,ki je v pradavnini služilo kot zavetje.

Velikanka goba je vidna daleč stran po ulici.

 Geološko najdišče "Il Fungo di Arzachena" je simbol identitete Arzachene.

S stopnicami in nekaterimi eroziranimi manjšimi skalami je urejen dostop do te atrakcije.

Arheološka izkopavanja, opravljena pred približno petdesetimi leti, so odkrila, da ima najdišče neolitski izvor. ko so ga uporabljali kot zavetje.

Čakalo naju je še druga zanimivost. Po sprehodu po uličicah mesta sva jo opazila na koncu ulice, ki se je dvigala v breg.

Veliko, impozantno stopnišče do cerkvice. Posebnost teh stopnic je njihova izvirna preobleka, ki jo spreminjajo glede na letni čas. Tokratna tema je bila "essence di Gallura", ki predstavljajo lokalno sadje. 

Vračala sva se po ulici, kjer so bile na stavbah razstavljene slike z zgodovinsko tematiko tega kraja ( Giuseppe Garibaldi, prazgodovinski ljudje, nuraghi...)

Zanimiv in poučen dan je spet za nama, še obvezen spominski posnetek in odhod v avtodom.