Premikajoča sipina Råbjerg Mile 2

Zbudila sva se v lep sončen dan, ki bo popestri najino raziskovanje tega zaščitenega območja sipin. 

V sončnoh žarkih sipine žarijo v toplejših barvah.

Posebej lepa je igra senc, ki jih povzročajo po nebu potujoči oblaki.

Bosonogo pohajkovanje po pesku je prijeteno, a tudi naporno, saj se noge pogrezajo v sipnem pesku kot v vodi. Pesek boža podplate in opravlja blagodejen pilling. 

Prehodila sva drn in strn teh obsežnih sipin, ki sva jih obiskala že pred leti. Je svojevrstno doživetje, saj spominja na puščavo, kamor bova morda tudi zašla nekega dne...

Veter seli pesek sipine in pokriva drevesa, ratline in celo hiše. Niti posebni programi pogozdovanja niso bili uspešni, kot pravijo domačini. 

V bližini je jezero, ki spreminja svojo obliko glede na količino peska 

Na južni strani so sipine pozelenele s ostro zravo. 

Proti oceanu pa se vije greben starih in že poraščenih sipin.

Po kosilu se odpraviva še do bližnje obale na strani oceana, ki je, kot ponavadi, kar lepo razburkan, kar pride prav dvema kajarjema.

 Piha hladen veter. Pri parkirišču je majhna restavracija.

Ta predel se imenuje Kandestederne, ker ima njegova oblika podobo vrča. Danska beseda za vrč je "kande". 

Obalni klifi ob oceanu so prava šotišča, zato je v strmini veliko kosov crne šot, ki se vali po oesku do obale in morda skriva v sebi kos lesa iz starodavnih gozdov. 

Na starih poraslih sipinah se skrivajo kesene hušle in star mlin na veter.

Prenočila bova na bližnjem parkirišču v mestu Skagen.

Zvečer sva s kolesi šla do 4 km oddaljene Atlantske obale, kjer je znan prostor za večerni pozdrav soncu. Danes zahaja ob 21:26.

Presenetilo naju je, koliko občudovalcev sončnega zahoda se je zbralo ob tej pozni uri.

 Domačini so prostor ob obali opremili z veliko okroglo ploščadjo, kjer na njenem robu sedijo obiskovakci.

 Ocean je bučal, valovi so se močno zaletavali v skalnat pomol in plažo, sonce je bilo velika oranžna krogla.

Nabralo se je blizu 200 ljudi in v tišini opazovalo, kako se sonce poslavja od dneva. Na koncu, ko je zašlo, smo vsi zaploskali. Res čudoviti trenutki ob materi naravi. 

sončni zahod

Råbjerg Mile

Jutranje sonce je svetlo obarvalo peščene klife ob zalivu, morje je mirno lizalo obalo, v njem pa sem opazila tjulna.

Dopoldne se posloviva od pečin in nadaljujeva potovanje proti 280 km oddaljenemu Skagenu. Voziva se po ravni s polji posejani pokrajini. Krompir, koruza in žitarice prevladujejo na obsežnih njivah. 

Pozno popoldne se ustaviva v znamenitem Råbjerg Mile, kjer bova tudi prespala.

Råbjerg Mile, je premikajoča se obalna sipina med Skagenom in Frederikshavnom na Danskem. Je največja premikajoča se sipina v severni Evropi s površino okoli 2 km², 40 m nad morsko gladino. 

Leži na ozkem polotoku med Atlantskim oceanom od koder se pomika z vetrom proti obali ob Baltskem morju.

Vsako leto se sipina premakne za približno 15 metrov proti severovzhodu, bližje Grenenu, vrhu Danske. kamor naj bi prispela, kot predvidevajo, v 100 letih. 

Že s ceste se lepo vidi sirok peščen grič svetlorumenega peska. Parkirava in se skupaj s številnimi drugimi peš odpraviva proti sipini. 

Kmalu nas pričaka prelep pogled na to obsežno sipino. Sezujeva se, saj je hoja po tem drobnem sipastem pesku prijetna za stopala, a man lahka za hojo. Ugreza se in plazi med prsti.

 Tu pa tam so sipine poraščene z istro travo in divjo vrtnico. V bližini pa lepi cveti vresje. 

Celotno območje v bližini Skagena je prizadelo selitev peska, saj je uničila obdelovalno zemljo. Prebivalci so boj s peskom zgubili in se preselili, celo cerkev je poniknila v pesku. Le zvonik še moli iz njega. 

Tu sva tokrat že drugič, a nič manj navdušena nad to naravno posebnostjo.

 Pozpneva se na  grbino sipine, se razgledava proti ocranu in Baltiku, kjer lahkov daljavi vidiva vrsto tovornih ladij na poti v Atlantik. 

Zanimivo se je spušcati po hribčku navzdol, ko se noge pogrezajo globoko v pesek, težko pa se je vzpenjati, saj noge les težavo najdejo oporo v izmuzljuvem pesku. 

Obetal se je dež, a na srečo so se temni oblaki pomaknili proti severu. 

Jutri nameravava še enkrat gaziti po sipini

Karlby in Sangstrup Klinter

Jutranje sonce se je kopalo na mirni površini morja, v ozadju pa so plule jadrnice in ujeli smo jih v objektiv.

Dopoldne sva urejale internet, saj sva imela težave z registracijo SIM kartice. 

Okusno kosilo sva imela na klopi ob morju.

 Pred odhodom sva se še enkrat sprehodila mimo črede krav do večjega zaliva. 

Na produ sva našla prelep kamen v obliki srca za spomin na ta kraj.

Po kosilu sva se odpravila do bližnjih klifov, zanimive obale Karlby in Sangstrup Klinter. Ob obali je prijetno parkirišče, ki zre na klife in ovalne zalive.

Pišejo, da je to popularna izletniška točka, kar današnji obisk to dokazuje, saj sva v družbi nekaj družin in avtodomov.

S planjave je spektakularen razgled na pečine in ovalne zalive. Na poličke v klifu sva tako kot drugi položila nekaj zanimivih kamenčkov, da pustiva tudi materialno sled. ;)

Tu pravijo, lahko najdemo fosile, če se potrudimo, pa tudi slikovite kamne vseh oblik.

Midva se odpraviva po s kamemčki različnih velikisti bogati obali. Kamni so tako slikoviti in lepi, da si ne moreš kaj, da jih nekaj ne nabereš. Večino so črnobeli in zanimivih oblik.

Kar nekaj jih najdem v obliki srčķa, take posebej rada vzamem s seboj. Imajo pa tudi obliko duhcev, črke V, ptičkov in drugih oblik, če imaš bujno fantazijo. 

Dopolnila bom svojo kolekcijo kamenčkov iz najinih potovanj. Prehodila sva obalo na levo in desno in uživala v čudovitih razgledih. 

Pod noč so nama živčke matrali odbojkaši. A zmagali smo. BRAAAAVOOOO!!!

Večerni pozdrav sonca.