Do Madrida

Sončno, jasno jutro naju je spravilo v boljšo voljo, saj se je iznad vrhov Sierre Nevade že dvigalo sonce in lepa jutranja svetloba je objela zgornja pobočja gora. Na srečo narava pomirja dušo s svojim večnim ritmom in ritualom v nasprotju z prenatrpanimi mesti, kjer se vsem mudi in je posameznik le kaplja v morje.

V neki restavraciji sva ob kavi dobila sladkor in na vrečki so bile zapisane modre misli Matere Tereze: 

"Včasih se nam zdi, da je to, kar počnemo, le kaplja v morje, a morja bi bilo manj, če bi mu manjkala kapljica."

(Mati Terezija iz Kalkute)

Prav to najbrž poganja svet, ne glede na dobre ali slabe situacije!

Morala sva se zgodaj odpraviti na pot, da sva ujela urnik odprte ceste. Tokrat naju je v dolino peljala lepa široka cesta, a precej ovinkasta in previsna nad ozko in globoko dolino. 

V enem izned ovinkov se je nad cesto sprožil velik plaz ogromnih skal in kamenja. Le polovica ceste je bila počiščena. Čaka jih ogromno dela, da utrdijo bankine in krušljive skale nad prenekaterim ovinkom.

Do Granade je le nekaj manj kot 40 km. Na poti srečava številne minibuse, ki so peljali športnike na trening na sneg. 

Peljeva se mimo Granade in obujava spomine iz časov najinega potovanja skozi te kraje. Granada slovi po Alhambri, ki pa na naju takrat ni pustila najboljši vtis.

 Pretirano je policijsko zavarovana, biti moraš na vhodu točno ob določeni uri, čakalne vrste ogromne (skoraj kot v našem zdravstvu), še najbolj pa me je razočaral audio vodič, ki naj bi predstavil bogato zgodovino te utrdbe, predvajali so verze znanega pesnika. Škoda!

Nekaj podatkov o Alhambri iz Wikipedije. To je palača in trdnjava na vzpetini nad Granado. Ocenjujejo jo kot enega najbolj znanih spomenikov islamske arhitekture in bolje ohranjenih palač v zgodovinskem islamskem svetu. Vsebuje opazne primere španske renesančne arhitekture, vrtove in notranje ostanke zgradb.

V lepem sončnem vremenu sva se vozila po pokrajini na nadmorski vušini 700 m, ki jo do zadnjega kotička krasijo lepo urejeni nasadi oljk. Griči, doline, pa tudi hribovje so kot lepo počesane deklice, kazale v polkroge oblikovane nasade. Na destine kilometrov take pokrajine nama je delalo druzbo skoraj do 490 km oddaljenega Madrida.

V vzhodnem delu glavnega mesta sva se ustavila v kampu. Od tu je dobra povezava z metrojem do centra mesta in do ambasade. 

Za jutri sva naročena na ambasadi, da urediva najnujneše dokumente. 

Sierra Nevada

Dopoldne sva se odpravila proti Madridu. Vmes se bova ustavila v Sierri Nevadi v bližini Granade.

Ime Sierra Nevada je povezano s sončnim sijajem na snegu. Sierra Nevada je za Alpami najvišji gorski masiv v vsej zahodni Evropi. Najvišjo nadmorsko višino doseže na vrhu Mulhacén, 3479 m nad morsko gladino le nekaj manj pa Pico Veleta s 3396 mnm.

Tu je najjužnejše smučišče v Evropi in najvišje v Španiji. 

Veliko območje tega gorskega masiva je razglašeno za naravni narodni park, zaradi svoje botanične krajine. 

Vozila sva se po precej ozki vijugast cesti, ki se je vila po hribovitem področju. Izmenjavali so se dolgi strmi klanci in strme poti navzdol. 

Šla sva mimo velikega jezu, ki zbira vodo na tem območju.

Mestoma sva se le s težavo srečala z nasproti vozečimi vozili. Priznam, da mi je bilo precej neprijetno, saj sem se bala, da morda klanca avtodom ne bo zmogel, ali pa da se ne bomo uspeli srečati z večjimi vozili. 

Oddahnila sva si, ko sva prispela do glavne ceste in tu ugotovila, da je glavna cesta zaradi del zaprta med 9. uro zjutraj in 5. popoldan. 

Potolažila sem se, ko sem spoznala, da se bova jutri lahko vračala v dolino po glavni cesti v jutranjih urah. 

Ko sva prispela do zimsko turističnega kraja Sierra Nevada, se je pred nama odprla veriga še vedno napol zasneženih vrhov in v pobočje grajenih pisanih v barvi in obliki počitniških stavb. To turistično mesto nudi okoli tridest tisoč postelj.

Ustavila sva se na parkirišču namenjenem avtodomom in se odpravila do spodnjih postaj žičnic in gondol. Za pešce so urejena strma kovinska stopnišča, ki nekoliko skrajšajo pot do glavnega spodnjega centra mesta. 

Vsepovsod napisi vabijo v smučarsko šolo, ali pa ponujajo izposojo opreme. V tem času ni veliko obiskovalcev. Srečala sva le nekaj smučarjev in deskarjev. 

Sprehodila sva se do najnižje točke, kjer je bil lep razgled na mesto stisnjeno v pobočje in nasproti njega smučarski tereni na skalnatih površinah gore Veleta. Gondole vozijo vse do vrha gore.

Po ogledu sva se po isti poti vračala navzgor. Hoja vkreber ni bila enostavna, saj sva ćutila, da je zrak na tej višini (2400 mnm) precej redek in noge postanejo kar težke.

Na poti sva srečala starejšega gospoda, ki nama je povedal, da iz spodnjega  trga vozi mali avtobus do zgornjih parkirišč. No, drugič, če bo drugič, bova izkoristila to možnost. ;)

V zimskem času mora biti tu precej živahno, tako v naselju, kot tudi na smučarskih strminah.

Sončni zahod skozi okno in Sierra Nevada skozi strešno okno. 

Tudi to je Španija! 

Malaga

Najino potovanje sva za trenutek umirila in se v okolici Malage odločila ustaviti za 8 dni v kampu Area Malaga Beach, vzhodno od Malage.

Kamp je miren, lepo urejen s čistimi sanitarijami in z dostopom do plaže. Zanimivo, da imajo tu psi svoj del plaže, kjer se z lastniki sprehajajo ali pa skačejo po vodi za vrženi. kosom lesa. 

 V bližini je simpatičen kraj El cale de Moral z urejeno promenado ob morju,, makadamsko, ali bolje peščeno kolesarsko stezo, temno sivo peščeno plažo in šetevilnimi restavracijami in bari. Kolesarila sva do naslednjega kraja, ki ima podobno sceno.

Tu sva si privošćila jutranjo hojo po obali in samo zmočila stopala ob pljuskanju valov. 

Kot vedno sem občudovala pisane barve kamenčkov in jih nekaj tudi nabrala za spomin. Posebej so mi všeč tisti, ki so po obliki podobni srčkom. Imam jih že kar lepo zbirko. 

En popoldan sva se s kolesi odpravila proti Malagi. Ker nisva hotela kolesariti po dvopasovni hitri cesti, kjer je desni pas sicer namenjen počasnim vozilom in kolesom( do 30 km/h), sva se mučila po navidez lepo urejeni a s kamnitimi ploščami narejeni promenadi. Zaradi neštetih robov in luknjic je kolesarjenje po taki površini prav neprijetno.

Naslednji dan sva se odpravila proti Mijasu, mali vasici na pobočju hriba nad Benalmadeno. Med potjo sem obiskala stare znance in kolege v turističnem naselju Sensara. Tu sem več let zaporedoma izvajala seminar o uporabi tablice pri pouku za učitelje EU.

Tu sem se srečala z dvema kolegoma iz Nizozemske, ki sta ravno izvajala Euneosov seminar. Izmenjali smo si zadnje novice in poklepetali.

Ko sva hotela nadaljevati proti Mijasu, nama skuter ni štartal. Morala sva z dvojnim presedanjem z avtobusom oditi do kampa in z avtodomom pripeljati skuter nazaj. 

Ugotovila sva, da najbrž ni deloval zaradi pregretja. Pustila sva ga namreč na soncu. Neprijetna izkušnja, ki pa se je srečno končala.

Sledil je obisk mesta Malaga. Želela sva si ogledati le par točk kot na primer arheološke ostanke Teatro romano del Malaga in grad nad mestom.

Malaga je rojstni kraj številnih umetnikov, med drugimi svetovno znani slikar Pablo Picasso in meni tako ljub ikonični igralec in showman Antonio Banderas.

Je pa Malaga oblegana od turistov, ki v ogromnem številu vsak dan napolnijo njegove ulice, nakupujejo vprestižnih  in znanih trgovinah in se prehranjujejo v številnih restavracijah.

Najprej sva se sprehodila, v družbi mnigih drugih obiskovalcev, po številnih ozkih ulicah, ki nudijo hladno senco v toplem sončnem dnevu.

Ogledala sva impozantno katedralo. Na poti do Teatra Romana sva šla mimo popularne in vsem znane rastavracije

 El Pimpi, ki jo obišče vsak, ki je v Malagi. Zanimiva restavracija ima v notranjosti slike vseh znanih osebnosti, ki so jo obiskali. Solastnik je baje tudi igralec Banderas.

Nato sva si privoščila okusno kosilo v bližnji manjši restavraciji. Po kosilu sva si ogledala ostanke Teatra Romana, z višine imela lep pogled na veliko mesto in se peš odpravila navzgor do gradu. 

Tam je Bojan opazil, da nima denarnice. Panika, saj he imel v njej poleg nekaj denarja tudi vsime dokumente. Ne veva, ali jo je izgubil, ali jo je kdo vzel iz nahrbtnika.

Iskanje je bilo neuspešno in ob misli, da je na ulicah ogromno število turistov, tudi ni bilo pričakovati kaj drugega.

Sledilo je iskanje policije na dveh koncih mesta, kjer so nama povedali, kam naj se obrneva.

Na informacijski točki za turiste je tudi policija, ki sprejema prijave. Tu sva dobila uro, kdaj bova na vrsti. Čakala sva 2,5 ure.

Prijazen policist nama je dal obrazec, kamor sva zapisala vse o najini zagati. Izdal je pisni dokument o kraji denarnice in nama predlagal, da v ponedeljek zadevo urediva še na slovenski ambasadi. 

Oba sva brez osebne, Bojan pa še brez vozniške in plačilnih kartic, ki pa sva jih  preklicala.

Trenutno sva brezimna rezidenta EU :(. Klicala sva tudi ambasado v Madridu, kjer pa so naju obvestili, da se morava osebno zglasiti pri njih. V moderni dobi človek ne more urejati zadev digitalno. Morala bova oditi v Madrid .

Danes sva se še enkrat odpravila po isti poti po mestu, da sva pregledala vsak kotiček, če je morda najditelj vzel denar in odvrgel denarnico. Na žalost brez uspeha. 

Pisala sva na konzularno predstavništvo, da se pri njih zglasiva v petek. Bova morala narediti obvoz na najinem potovalnem načrtu. 

Vsekakor grenak priokus s tokratnega potovanja. Bojan pravi, "ko ima hudič mlade, jih ima vedno več."

Za naju je to že četrta neprijetnist, najprej sončna celica ne polni akumulatorja, potrebna je bila zamenhava AdBlue sistema,  motor nama ni vžgal 40 km od avtodoma in na koncu najhujše, izguba denarnice z vsemi dokumenti.

Pa še nisva doma. Malo sva sixer spremenila načrt, a zamudila nisva nič bistvenega. 

V dosedanjih dolgoletnih popotovanjih nisva imela še nobene podobne težave. 

Ob tem sva ugotovila, da ko človek rabi EU, ker je v njen clan, prebivalec, jo v bistvu ni in si z njo ne pomagaš veliko. V dobi digitalizacije gre še vse čisto po starem.