Malaga

Včeraj sva se prestavila v dobrih 50 km oddaljeno Malago. S precej prepričevanja sva le našla en prostor v kampu Area Malaga beach. Na vhodu je namreč visel napis "full".

Kamp leži ob morju, je lepo urejen, ima nove in čiste sanitarije in je od Malage oddaljen slabih 20 km.

Plačala sva za 8 nočitev, saj nameravava opraviti nekaj ogledov v mestu in njegovi okolici, pa tudi svoje prijatelje v Sensaribi rada obiskala. Čas bo tudi za počitek in hojo po bližnji plaži.  

Danes sva za pokušino kolesarila ob obali proti mestu, a morava priznati, da za kolesarje niso še poskrbeli, žal. Vozila sva nekaj časa po sprehajalni poti, nato pa po zdelani makadamski stezi.

Vreme je lepo, sončno, le veter je precej svež. Po dolgem času lahko jeva zunaj in uživava suho sončno vreme.

Te dni se bom poredkeje oglašala, le če se bo dogajalo kaj zanimivega.  :)

El Torcal de Antequera

Zjutraj sva premaknila avtodom na uradno postajališče in se s skuterjem odpeljala do 16 km oddaljenega El Torcal de Antequera. 

El Torkal de Antequera leži do 1300 mnm. Tu je naravni rezervat v gorovju Sierra del Torcal, južno od mesta Antequera v provinci Málaga.

 Prebrala sva, da je ta kraški svet, sestavljen iz apnenčastih skal čislan zaradi nenavadnih reliefnih oblik in velja za eno najimpresivnejšihkj kraških pokrajin v Evropi.

Njegov simbol je tale stvaritev narave. 

Pestra, kamnita in razgibana pokrajina velja za največjega predstavnika evropske kraške pokrajine.  

Peljala sva se do restavracije, kjer sva nabavila zemljevid pohodnih poti po rezervatu. 

Odločila sva se za najdaljšo, rumeno pot, dolgo 2.700 m. Pot opečnate barve je bila  shojena steza, ki  teče po kamnitih tleh in na vsakem koraku odpira poglede na drugačne oblike in motive skalnatih formacij.

Skale iz mehkega, topnega apnenca so led, veter in dež skozi stoletja umetelno oblikovali v neverjetne in nevsakdanje oblike. 

Prebrala sem sledečo razlago na zloženki, ki sva jo dobila na info točki.

Led, veter in predvsem voda skozi čas preoblikujejo pokrajino in iz nje nastajajo kraške oblike.  Apnenčaste skale kot goba absorbirajo vodo iz padavin in jo kopičijo v notranjosti (endokarstični sistem). 

Le-ta se nato izloči iz številnih luknjic in topi skalo od spodaj navzgor. Zato so smeri vdolbin in razpok tako vodoravne kot navpične.

Podobnega primera ne najdemo pogosto, saj prav ta rezervat velja za največjega predstavnika evropske kraške pokrajine.

Potka shojena od številnih obiskovalcev se vije med većjimi in manjšmi skalnimi gmotami in na vsakem koraku ponuja spektakularne panoramske razglede.

Na tem potovanju se mi zdi, da sem pri opisovanju naravnih lepot izčrpala vse okrasne pridevke, da bi nazorneje opisala videno. A tudi tokrat ne morem mimo občudujičih medklicev.

Okolica se zdi nadnaravna, kot na kakšnem kamnitem asteroidu, na luni ali v filmih o kavbojcih in indijancih. 

Le z malo domišljije v impresivnih geoloških tvorbah lahko opaziš oblike sfing, krinolin, obrazov, dlani in še marsikaj.

V dveh urah in pol sva se naužila veliko lepega, se nadihala in sprostila.

Na postajališče sva se vračala zadovoljna in polna nepozabnih vtisov. Imava nešteto posnetkov, le nekaj sem jih vključila v ta blog. 

Med potjo, ki se strmo spušča proti mestu sva na razgledni točki nad mestom naredila nekaj posnetkov. 

Mesto ima v ozadju neverjetno kuliso, hrib, ki na daleč izgleda kot profil moškega obraza.

Res neverjetna igra svetlobe in oblike hriba. 

Setenil de las Bodegas.

Danes sva se z motorjem odpravila do dobrih 10 km oddaljenega kraja, Setenil de las Bodegas. 

Ronda leži nekaj več kot 700 mnm, nad skalnato steno. Na podeželju v njeni okolici, ki je gričevnata so številni nasadi oljjk in vrsta polj in travnikov. To rodovitno  področje oskrbuje bližnja mesta s kmetijskimi pridelki.

Setenil de las Bodegas, ena izmed belih vasi (Pueblos Blachos) v provinci Cadiz, ki sva ga danes obiskala, je znan po pobeljenih hišah, vgrajenih pod okrilje previsnih okoliških pečin.  

Že zjutraj se je po poti proti temu zanimivemu mestu zgrnila množica obiskovalcev. V daljavi se je videl mestni grad na hribu, ki je bil nekoč arabska trdnjava.  

Posebej je izstopala masivna cerkev, ki ponuja razgled na celotno mesto in okolico.

Sprehodila sva se po ulucah ene najlepših in edinstvenih vasi v  Španiji,  znani po v skalo vgrajenih hišah.

Mesto se razprostira v kamniti ozki grapi, kjer so na obeh bregovih previsne gole skale.  Pod njimi so zgrajene številne bele hiše. 

Ta izjemen prizor me spominja na Matero v Italiji, le da so tu hiše povsem bele in niso vkopane v skalo. Zadnja stena in notranjost hiš je živa skala.

Dandanes v teh pol jamah pol hiša živi skoraj 3000 ljudi. Ocenjujejo, da so ljudje sem prvič prišli pred 12 000 let v kameni dobi.

Prav zaradi svoje posebnosti in slikovitosti je postala turistična točka, ki jo obišče na tisoče radovednih obiskovalcev, ki želimo doživeti to spektaklaro ustvarjalnost in iznajdljivost človeka v sodelovanju z naravo. 

Neverjetna simbioza skale in človeške roke, ki sezida skalni jami prilegajočo se fasado, skala pa mu nudi notranje stene in streho. 

Zgodovinski podatki pravijo, da so ta kraj sedemkrat poskusili osvojiti. Bila je strateška točka v muslimanskem obdobju.

Ime Setenil izvira iz latinščine: "Septem nihil", kar pomeni "Sedemkrat nič".

V mestu je znamenita ulica Calle Herreira, kjer se zaljubljeni radi poljubijo in slikajo.

Za razliko od drugih krajev v Andaluziji v Setenil de las Bodegas hiše niso izkopali v steno, temveč so pod skalne previse stisnili hiše. 

Imenovali so jih semitrogloditi, njihova arhitektura pa je bolj znana kot »zavetje pod skalami«, ker imajo naravno mikroklimo, ki poleti ohranja hišo hladno, pozimi pa je temperatura stalna.

V skalnih previsih so še vedno ostanki saj in apna iz davnine.

Še bolj zanimiva je ulica, ki je v tunelu skale, kjer so postavili trgovinice z lokalno ponudbo in restavracije.

Sprehodila sva se do dveh teras s pogledom na nesto in na vzpetino do cerkve. 

Raziskivanje naju je zlakotnilo, zato sva se ustavila v mali restavraciji s pogedom na glavno ulico na tapasu. Ponujali so kakih 10 vrst tapasov, moj je bil pršut z jajcem na oko in nekaj pomfrija, Bojan pa je dobil hamburger iz okusne lokalne klobase.

Tapas je predjed ali prigrizek v španski kuhinji. Tapase lahko kombiniramo in so lahko hladni ali topli. V teh krajih so se tapasi razvili v popularno in prefinjeno kulinariko. 

Pozno popoldne sva pot nadaljevala proti naslednji zanimivosti v bližini Abtequere.

Nedelja je, zato je postajališče polno zasedeno. Parkirava v bližnji ulici, ki nama jo je predlagala avtodomarka iz Francije.