Muzej vikingov, Borg

Zbudila sva se v jasno a zelo vetrovno jutro, kot so napovedali vremenarji. Najino majhno parkirišče se je zjutraj naenkrat napolnilo. Prišel je celo avtobus poln francozov. Večina avtodomarjev je prišla po vodo, ostali pa so hoteli uživati v neverjetno lepem razgledu na dolino, jezero in mestece Borg. 

Po zajtrku in uživanju prekrasnega razgleda, sva se odpravila v dolino do vikinškega muzeja v Borgu. muzej vikingov

Osrčje Lofotov namreč skriva znamenito vikinško hišo, ki ponosno stoji na vrhu griča s pogledom na poljedelsko ravnino otoka. 

Pod muzejem je veliko parkirišče, ki se je že v jutranjih urah kmalu napolnilo. Vstopiva v muzej in dobiva zvočni vodič. 

Prvi del muzeja je video pripoved o najdišču in vikinškem življenju. Na najdišče je po naključju naletel okoliški kmet, ko je oral svojo njivo. Odločil se je namreč, da bo poglobil oranje in takrat je plug na traktorju izvrgel čudne predmete in kose. Od takrat dalje so teren pregledali arheologi in odkrili pomembno najdišče, eno največjih vikinških hiš iz 6. stoletja. 

Poleg najdišča so postavili repliko lesene hiše, dolge 83 metrov, široke 12 metrov. Tako veliko odkritje v osemdestih letih je hitro postala senzacija med arheologi in zgodovinarji. Nikjer drugje v vikinškem svetu še niso odkrili tako velike zgradbe.

Ostanki steklenih izdelkov, francoska keramika, tanki lističi zlata z mitološkimi figurami pričajo, da so tu živeli elitni, premožni vikingi. 

Omenjajo, da je bilo to verjetno poveljnikov sedež z aristokratskimi povezavami v južni Skandinaviji. 

 Trgovali so s kožami medvedov, lisic, tjulnjev in severnih jelenov, rogovi, puhom in drugim severnim blagom, po katerem je bilo veliko povpraševanje. Sklepajo tudi, da so bile morda posušene ribe trgovsko blago za vso državo in celo tujino.  

Vodička nam razloži, da izraz viking pravzaprav označuje le 2-3 % prebivalstva, ki so jih ljudje smatrali za pirate in huligane in zaradi njih mislimo, da so bili vsi surovi in barbari, kar pa ne drži. Ostali so bili kmetovalci in trgovci.

Med trgovskimi potovanji so opravili še kakšen napad ali dva in se domov vrnili z žitom in luksuznim blagom, ki ga je doma primanjkovalo. 

Hiša je razdeljena na tri dele. Na začetku so prostori za služinčad in sužnje in delavnice za izdelavo in popravilo. 

V sredini je velik prostor s odprtim ognjiščem, kjer se je kuhala zelenjavna juha, namenjen zabavi in obredom. 

Tu je veliko lesenih kipov bogov. Vikingi so uživali v pitju piva skozi cel dan. 

Na dnu dvorane je poseben stol, kot prestol, kjer sva si nadela vikinško težko čelado in držala njihov meč. Naj omenim, da vikingi v resnici niso imeli na čeladah rogov,  kot jih dandanes pogosto predstavljajo.

Povedala nam je, da so imele žene in možje enake pravice, razen glede ljubezni. Moški je poleg žene lahko imel še nekaj priležnic, žena pa ni smela imeti ljubimca. Zanimivo, kajne?

V tretjem delu so prostori za živino in z njimi povezane delavnice. V sredini stoji visoko drevo, ki simbolno pomeni povezavo z onostranstvom.

Tu sem si nadela vikinški oklep pleten iz železnih verigic, težak več kot 7 kilogramov, povesila na glavo težko čelado in v roke vzela sekiro. Pazi se Bojan!!! 

Vikingi so za boj imeli na sebi zelo težko opravo. Bili so precej visoki ljudje in močni, ženske povprečno 165, moški pa 175 centimetrov.

Tla obeh skrajnih delov hiše nekoliko visijo, da je lahko odtekala voda. 

Po obisku vikinške hiše sva si ogledala tudi bližnjo moderno cerkev, ki stoji nad obalo. 

Nadaljevala sva do obale, kjer muzej v naravi organizira različne vikinške dejavnosti,  ki jih vodijo v vikinge oblečeni animatorji.

Posebno zanimiva je bila izkušnja vožnje z repliko vikinške jadrnice. 25 turistov je opazovalo pripravo jadr, se vkrcalo in v tem vetru izplulo v zalivček. 

Popestrili so jadranje z razlago zgodovinskih dejstev in ustvarjanjem različnih situacij z jadri. Bilo je res enkratno doživetje.

Animatorji izgledajo kot pravi vikingi in z glavnim sem se tudi slikala. 

Bo Bojan ljubosumen?

Sledilo je streljanje s pravimi loki, kjer se je seveda izkazal Bojan, ker ima dobro roko in oko.

Na koncu sva metala tudi bojno sekiro v deblo, zame je bilo kar malo pretežko, a sem ga uspela vreči. 

Tako dobro preživetih nekaj uric človek ne doživi vsak dan. Za norveške razmere je vstopnina zelo sprejemljiva, 18 € za odrasle. Uzivaka sva v še eni posebnosti te dežele. 

Z užitkom sva pojedla kosilo in se odpravila do zaliva, ki je znan surfarjem, saj so tu zanje primerni valovi. 

Lep peščen zaliv, na vsaki strani pa ogromni okrogli kamni in morje. Nad zalivom v nebo štrli temna stena gore. V ozadju pa je lep primer ledeniške morene.

Po sprehodu na plaži se odpraviva na najboljši prostor ta opazovanje polnočnega sonca v bližini vasi Eggum.

Tu je plačljivo parkirišče, obala je zanimiva, v ozadju so strme gore, pred nama pa ocean in na nebu brez oblaćka sije severno sonce. Kako enkratno! 

Proti severu Lofotov

Poslovila sva se od Moskenesa in se odpeljala proti severu Lofotov. 

Lofotski arhipelag je sestavljen iz sedmih glavnih otokov, ki se ločijo od celine Norveške več kot 100 kilometrov nad arktičnim krogom. 

Pet jih povezuje 130 kilometrov slikovite ceste, E10, zadnja dva, Værøy in Røst, pa sta dostopna s trajektom.

Lofotski otoki so 160 km dolga gorska veriga z divjimi, domišljijo vzbujajočimi skalnatimi gorami, ki štrčijo naravnost iz morja. Gore so stare več kot 3 milijarde let in so starejše od severne Evrope.

Od daleč se lahko Lofotski otoki zdijo eno veliko gorovje, v resnici pa Lofote sestavlja približno 80 večjih ali manjših otokov.  Z zraka je gotovo vidno več modrine kot zemlje. 

Svolvær in Leknes, sta edini večji mesti, sicer pa so vsa omrežja posejana z rdeče belimi ribiškimi kočami in lesenimi stojali za sušenje rib. 

Lofotska pokrajina so ravni obalni robovi in strma pobočja gora. 

Prebrala sem, da so tako neverjetne oblike gora pravzaprav posledica ledene dobe in kamnin, granita. Led se je hitro talil in oblikoval posebne oblike gora, ki dandanes krasijo to prelepo otočje. 

In vse zgoraj omenjeno midva občudujeva in fotografirava. Težko je potovati hitro po tem otočju, saj se za vsakim ovinkom odpre nova, še lepša scena. 

Še sreča, da so to upoštevali graditelji ceste E 10 in pogosto uredili prostore za krajše postanke.

Množico otokov povezujejo posebno slikoviti mostovi, lahko bi jim kar dali oznako Lofot road (kot Atlantic road). Mostovi so enosmerni in urejeni z semaforjem.

Poleg mostov so tu predori, eden gre pod morjem. Cesta je lepa in slikovita. 

Voziva se mimo gojišča lososov in veliko lepih zalivov.

Ustaviva se pri dolgi peščeni plaži Ramberg z belim peskom, ki leži ob glavni cesti. 

Dolga ovalna plaža z belim peskom, zelenomodro morje, ki rahlo valovi in  velike zelene gore, ki se dvigajo nad plažo, spominjajo na Havaje. 

Sprehodiva se po toplem pesku, saj sonce lepo greje. Ko pa stopiva v morje, začutiva, da je tu sever, voda je mrzla. 

Na bližnjem parkirišču ob ribiški vasici pripraviva kosilo. 

Medtem so se oblikovali zanimivi oblački vzdolž sredin gora. Zaradi hladnega vetrca so se hlapi kondenzirali v oblačke. Kako slikovito!

 Peljeva se mimo Leknesa, se ustaviva v veliki dobro založeni trgovini Rema 1000 in nadaljujeva pot do Borga. 

Tu bova prenočila na manjšem parkirišču, saj bova jutri obiskala piseben vikinški muzej in veliko leseno cerkev.

 

Razgledna točka nad vasico Reine

Pred nama je nov sončen dan in v načrtu imava obisk bližnje vasice Reine.

Preden se odpraviva s skuterjem, pripraviva sendviče, pijačo in nekaj sladkega v nahrbtnik, saj za kosilo ne bo veliko možnosti. 

Reine je majhna in neverjetno slikovita ribiška vasica, ki leži na otočku Moskenesøya v fjordu.

Slikovite rdeče in bele ribiške koče so posejane ob obali v ozadju fjorda pa jih varujejo spektakularni in domišlijski okoliški granitni vrhovi gora. 

Pravijo, da si je prav zaradi omenjenega vas prislužila sloves »najlepšega kraja na svetu«.

V bližini je veliko znanih pohodniških poti. Eno izmed njih sva danes izbrala midva. 

Vzpon na Reinebringen.  

Že od daleč opaziva strmo stezo in pohodnike proti vrhu hriba.  Dober opis:Reinebringer trail

Parkirava pred predorom in se odpraviva. 

Že na začetku naju čakajo kamnite strme stopnice, ki vodijo do enega najlepših razglednih točk na vseh otokih.  

Reinebringen je okoli 450 metrov visok, a zahtevna pohodniška pot je speljana po strmih kamnitih stopnicah v majhnih cik-cakih naravnost proti vrhu. 

Stopnice so v večini visoke, primerne za velike ljudi, za nas majhne, pa so kar velik izziv. 

S pohodniškimi palicami, ki predstavljajo drugi par nog, je udobneje, saj razbreniš težo. 

Sonce, kratka sapa, pekoče mišice v nogah in pogled v tla, to je bila današnja kalvarija.

Vzpon s skoraj 2000 strmimi stopnicami in 50 m steze do vrha je pravi križev pot, najbrž za vse kar človek mora poplačati z veliko truda. 

Potrebovala sem kar nekaj postankov, da sem se nadihala in spočila, preden sem dosegla vrh. A ker sem bila v družbi podobnih mučenikov, mimogrede, danes je bilo tu pravo romanje številnih turistov od vsepovsod. Mnogi so, kot so dejali, privič na taki preizkušnji. Kar kruta je za prvič, res.

Brez energije, sape in moči prilezem na sedlo hriba, kjer mnogi z občudovanjem in "ahi" gledajo navzdol. 

Pridružim se jim.  Smo tik nad fjordom in pred nami je v previsu spektakularen razgled na fjord in otoke v njem.

Ko sem zapisala, da so Lofoti biserna ogrlica, ki krasi obalo celine, nisem prav nič pretiravala. To lahko brez dvoma potrdi spodnja fotografija. Neverjetna ustvarjalnost narave brez primere.

Pozabila sem na utrujene noge in težak vzpon in uživala na vsakem koraku tam zgoraj. Privoščila sva si okusne sendviče, pijačo in kavo za malico. Kako tekne v naravi! Bojan je še posebej užival, fotografiral in iskal najboljše razgledne kotičke. 

Po malici sva se vzpela še do vrha, kjer je manjša ploščad, ki visi nad jezerom.  

Sonce je pripekalo, nebo je bilo brez oblačka tudi ko sva se po strmih stopnicah spuščala proti dolini. Spust je bil malo lažji za srce in pljuča, a obremenilen za kolena in gležnje, vsekakor ne lahek, zaradi strmine. 

Ob prihodu v dolino so se mi tresle noge. Sedla sva na skuter in se odpeljala do vasice, kjer sva v trgovini nabavila vse potrebno in si privoščila še sladoled.

Ko sva se malo ohladila, sva se odpeljala do sosednje vasice na bližnjem otočku. Otoke povezujejo lepi mostovi, ki dodatno povečajo slikivitosti krajev. V tej vasici so, za razliko od drugih ribiških krajev, na lesenih stojalih ob morju obešene ribje glave.  

Lahko se sprehodiš pod sušenimi  ribjmi glavami,  kar sva tudi naredila v bližini znane trgovine z ribjo hrano. 

Škoda, da v blogu ne morem priklicati značilnega vonja, ki je v zraku v bližini vasi.

To so ribe imenovane trska, mi jim po domače rečemo 'štokfiš', ki se sušijo na vetru po tradicionalni starodavni metodi na posebnih trikotnih lesenih stojalih blizu obale.

Tu so v prodaji tudi orjaške glave monkfish.

Posebna lesena stojala za sušenje rib so postavljena ob obali, večina je sedaj praznih in čaka na novo sezono ulova 

Obiščeva tudi vaški svetilnik, saj je ta simbol že postal ena izmed najinih tem fotografiranja. 

Po zanimivem, utrujajočem a nepozabnem dnevu se vračava zadovoljna v kamp.