Dan 20 - Pont du Gard, Avignon
Poslovila sva se od znamenite gore Ventoux in se odpravila naprej proti jugu. Vozila sva se po vinorodni pokrajini. Na obeh straneh ceste so se razprostirali vinogradi nizke trte, ki pa je medtem že tudi pognala prvo zelenje.
Po dobrih 70 kilometrih sva se ustavila v bližini starega akvadukta. Na lep sončen dan se je v ta kraj odpravilo veliko ljudi. Ogromno parkirišče je bilo natrpano z avtomobili.
Trume obiskovalcev, pretežno družin z majhnimi otroki, s torbami polnimi hrane in pijače, so se valile proti prizorišču. Pridružila sva se jim in se čudila, kaj se dogaja.
Kmalu sva videla, da gre očitno za neko praznovanje na velikonočni ponedeljek.
Družinice so se posedle v gozdičku, na različnih mestih so imeli animacije za otroke.
Veliki pirhi so bili ob poti, slišala se je glasba in na malo večji jasi blizu reke je bilo glavno prizorišče z bogato ponudbo hrane in lokalnih dobrot.
Malo naprej sva zagledala oboke slikovitega trinadstropnega akvadukta. Impozanten se boči čez reko Gardon. Poskusila sva v objektiv ujeti vso njegovo veličino in mogočnost.
Pont du Gard, mojstrovina starodavne arhitekture, je rimski spomenik, zgrajen sredi 1. stoletja našega štetja. To je 50 km dolg in 50 m visok trinivojski akvadukt, ki je prenašal vodo iz Uzèsa v Nîmes.
Sprehodila sva se po spodnjem delu mosta, se povzpela po pobočju na nasprotnem bregu reke.
Tu si lahko ogledaš kanal na vrhu akvadukta in malo dalje po pobočju je prelep pogled na akvadukt v celoti.
Na kamnitih bregovih reke se je sončilo in hladilo veliko število ljudi. Nekateri so celo plavali ali se vozili s kajaki. Tudi midva sva preizkusila, kakšna je temperatura vode, a le s prsti.
Bil je čas kosila, zato sva skušala priti do kaj hrane v bližnji restavraciji, a je isto želelo preveč drugih. Zato sva se odpravila do prostora, kjer so bili šotori z različno ponudbo.
Tu sva srečala turistko iz ZDA, ki nama je z boljšo francoščino pomgala do okusnega obroka hrane. Skupaj smo malo poklepetali in izvedela sva, da je današnji množični obisk pravzaprav praznovanje pomladi.
Vesela sva bila, da sva imela možnost videti ta zgodovinsko pomemben in slikovit akvadukt.
Kljub temu, da se nisva imela namena ustaviti v Avignonu, sva se premislila, poiskala postajalisče v bližini mesta in se podala na ogled Avignona.
Avignon leži ob reki Roni v jugovzhodni francoski regiji Provansa. Od leta 1309 do 1377 je bilo mesto sedež katoliških papežev.
Že od daleč je opazna veličastna Papeževa palača, ki sva jo občudovala, ko sva po mostu prečkala Ron. Sprehodila sva se ob ogromnem kamnitem srednjeveškem mestnem obzidju, ki varuje mesto.
Po ozki ulici sva sledila oznakam in se znašla na prostornem živahnem trgu pred Papeževo palačo.
Skupek visokih in razgibanih stavb in stopnišč zaokroža mogočnost te palače. Zgodovinsko središče in avignonski most sta od leta 1995 del Unescove dediščine.
Na koncu sva se odpravila še na avignonski most.
Pont Saint Benezet, bolj znan kot "Pont d'Avignon", je pravi tehnični podvig! Zgrajena iz 12. stoletja je nekoč povezoval oba bregova Rone. Nosilec legend, ikonični spomenik ozemlja, danes ima le še 4 loke od 22.
Lesen most čez Rono, ki je bil zgrajen v 12 st., je bil uničen štirideset let pozneje. V začetku 14. st. so most obnovili z 22 kamnitimi loki. Kamniti most je bil dolg približno 900 m in širok le 4,9 m.
Ob vsaki poplavi Rone so se oboki rušili v reko. Ohranjeni so štirje loki in vratarnica na avignonskem koncu mostu.
O mostu kroži zgodba, da je neizobraženi pastir Bénézet trdil, da mu je Jezus v viziji božansko ukazal, naj zgradi most na točki, kjer je Rone najbolj deroča. Zbiral je denar in začel z gradnjo, a umrl pred njegovim zaključku.
Danes je bil precej razgiban in vtisov poln dan. Prehodila sva več kot 14 km. Zadovoljno utrujena sva se vrnila v svoj premični domek.
