Lourdes

Dan 9 - Lourdes 

Sva v kampu Camping de loup v bližini svetišč. Zjutraj je bilo precej sveže, napovedano pa je bilo do 28°C preko dneva. Temu primerno se oblečeva in odpraviva do bazilike.

Lourdes je glavno katoliško romarsko mesto v jugozahodni Franciji, ob vznožju Pirenejev in šteje 15.000 prebivalcev. Znano je po svetiščih Notre-Dame de Lourdes ali Domain.

Je pomembno svetišče in romarski cilj od leta 1858, ko se je Devica Marija prikazala 14-letni kmečki deklici Bernadette Soubirous.

Lurd je najbolj obiskano krščansko svetišče na svetu. Ocenjuje se, da je od leta 1860 Lurd obiskalo že več kot 200 milijonov romarjev.

Danes nas je le nekaj obiskovalcev od vsepovsod, ne predstavljam si, kako je v sezoni, ko se sem zgrinjajo množice vernikov. 

Odpraviva se po parku proti spodnji in zgornji baziliki. Celoten kompleks obeh bazilik in kripte je stilno impozanten in skromen v svoji lepoti. 

Najprej vstopiva v spodnjo veliko baziliko, kjer se številni predstavniki duhovščine, odeti v posebno vinsko rdečo opravo, pripravljajo na mašo ob 12:00. 

Zazvenele so orgle in prijeten glas duhovnika je zapel uvodno molitev. Cerkev je zelo akustična in omogoča mehko in prijetno zvočnost.

Ogled nadaljujejeva po strmem stopnišču do prvega platoja, kjer je res zanimiv razgled na mesto in bližnje cerkve.

Še malo višje je kripta posvečena deklici Bernardet.

Tu prižgeva svečki za dobro vseh nas, vernika ali ne, človek se v takem okolju zazre vase in izpraša svojo vest in smisel.

V tretji etaži pa je zgornja manjša bazilika. Spustiva se po lepo oblikovanem stopnišču in se pridruživa številnim obiskovalcem ob Grotta of Massabielle (Jami prikazovanj), kjer naj bi se leta 1858 Devica Marija prikazala domačinki. 

Tu se posebej verniki s težavami dotikajo skal jame in si z vodo mažejo boleče dele. Skale ob jami so popolnoma zglajene od miljonov rok.

Veliko je ljudi s težavami pri hoji ali otrok s hibami. Leta 1873 so se začela ozdravljenja pri izviru, zato je postal to nacionalni in mednarodni romarski cilj. Zdravljenje je eno najbolj znanih dejstev o Lurdu in njegovem svetišču.

Tudi sama sem pobožala skale ob jami in se z mislimi povezala z vsemi meni bližnjimi. 

Ker je bil čas za kosilo, sva se odpravila proti mestu in na poti napolnila steklenico z zdravilno vodo, ki teče iz mnogih avtomatskih pip. Bila sva žejna od hoje, sonca in doživetij.

V mestu sva se sprehodila po dolgi ulici polni trgovinic z relikvijami in spominki in manjših restavracij. Le nekaj jih je bilo odprtih v tem času. Uradna sezona za Lurd je od maja do oktobra, najpomembnejse pa je romanje v času Marijinega nebovzetja. Vsak dan ob 21:00 se tu odvija procesija s svečami, zanimiv dogodek.

Privoščila sva si okusno kosilo in nadaljevala z ogledom. Tokrat sva vstopila v ogromno podzemno baziliko Sv. Pia, ki sprejme 25.000 vernikov, približno v velikosti nogometnega igrišča. 

Ta ogromen verski hram, ki je bil zgrajen ob stoletnici prikazovanj, vzbuja spoštovanje. Je zelo akustičen, zanimiva je dekoracija, saj v betonskih obokih visijo velike slike svetnikov in pomemnih osebnosti verskega sveta.

Za zaključek večurnega ogleda naju je čakalo še malo 'trpljenja'. V bližnjem griču je postavljen Križev pot Kristusa. Vsaka postaja prikazuje križanje z osebami v naravni velikosti in kratek opis. Resnično lep in poučen prikaz svetopisemskih dogodkov. 

Dan je bil res posvečen človeški duši. Veliko sem razmišljala o vsem, kar se nama je zgodilo in polagala upe na manj težavno prihodnjost. 

Altiport de Peyresourde Balestas

Dan 8 -Altiport de Peyresourde Balestas

Zbudila sva se v mrzlo jutro, 2°C. Takoj po zajtrku sva se odpravila na pot. Tokrat sva se odločila za vožnjo po avtocesti, saj na poti do najine naslednje točke obiska nisva načrtovala postankov.

Voziva se po neskončni in precej dolgočasni valovito ravninski pokrajini. Ta del je, za razliko od prejšnje vinorodne dežele, je bolj kmetijski, njive in pašniki na katerih se pase drobnica, krave in veliko nizkih čokatih konjev. 

Peljeva se mimo Toulousa, glavnega mesta južne regije Occitanie. Mesto deli reka Garonne. Pravijo mu tudi La Ville Rose ("Rožnato mesto") zaradi opeke iz terakote, ki se uporablja v številnih zgradbah. Canal du Midi iz 17. stoletja povezuje Garonno s Sredozemskim morjem. Mesto je znano po izdelavi vesoljskih raket. 

Kmalu v daljavi zagledava verigo zasneženih vrhov. Pirineji brez posebnega prehoda strčijo iz ravnine in se vlečejo kilometre in kilometre vzdolž ravnine. Lepo je po dolgem času gledati mogočno gorovje. 

Gorska veriga Pirenejev tvori naravno mejo med Iberskim polotokom in ostalo Evropo in se razteza več kot 430 km med Španijo in Francijo. Vrhovi gora se dvigajo do 3400 m nadmorske višine (Pico de Aneta).

Ko zapustiva avtocesto, naju pot pelje po ožji dolini proti hribom in goram. Za vsakim ovinkom se odpirajo pogledi na zasnežene strmine gora.

Za razliko bova tokrat raziskala visokogorsko smučarsko središče, ki ga krasi posebna pristajalna steza, ki teče po hrbtu hriba navzdol. Peljeva se torej v Peyresourde.

Altiport de Peyresourde Balestas je majhno letališče v Hautes-Pyrénées, Occitanie in leži na 1540 metrov nadmorske višine.  

Kot naročeno je na zanimivi gorski letalski stezi vzletelo letalo, ko sva se približala letališču. Tako sem lahko v živo videla, kako je mogoče tu vzletati. Še bolj pa me zanimajo pristanki, a tega v času najinega obiska ni bilo, žal.

Sprva letališče, zgrajeno leta 1971, ni bilo veliko v uporabi, a po snemanju James Bondovega filma Tomorrow Never Dies je postalo močno izpostavljeno in dobilo vzdevek "Altiport 007".

Pristajalna steza je dolga 470 metrov z naklonom 15%. je le za omejeno uporabo.

Letališče je bilo leta 2017 tudi cilj etape Tour de France.

Sprehodila sva se do ene izmed mnogih postaj sedežnic. Po parih terenih je še vedno možna smuka, a je sneg zelo mehak. 

Danes je bila temperatura 20°C. Iz doline še vedno vozijo gondole, pa tudi ena sedežnica je obratovala. 

Posnela sva nekaj fotografij na snegu. V dolino sva šla po drugi poti, kjer sva v serpentinah srečala kar nekaj kolesarjev, saj je to pot za kolesarske navdušence. Vmestu v dolini sva natočila gorivo in opravila najnujnejši nakup hrane. Nadaljevala sva pot do naslednjega kampa. 

Dan je bil bogat z raznolikimi vtisi. Lepo.

Carcassonne

Dan 7 - Carcassonne

Prenočila sva na počivalisču poleg kampa Camping de la Cite, Carcassonne. Ponoči je bil močan veter z nalivom, a jutro je bilo zopet jasno in vetrovno. Malo se je shladilo.

Danes sva v znamenitem zgodovinskem mestu Carcassonne. Dani in njegova Ana sta nama pred časom podarila namizno igrico z imenom tega mesta. Je zanimiva miselna sestavljenka, ki ima poleg osnovne igre tudi nekaj zanimivih tematskih razširitev. Od tod poznava ime tega kraja.

Carcassonne utrjeno mesto na hribu v južni Franciji, je znano po srednjeveški citadeli La Cité s številnimi stražnimi stolpi in utrdbami z dvojnim obzidjem. 

 Prvo obzidje je bilo zgrajeno v rimskih časih, večji dodatki pa so bili narejeni v 13. in 14. stoletju.  

Danes je Carcassonne znan po vsem svetu zaradi dveh Unescovih območij svetovne dediščine, srednjeveškega mesta in Canal du Midi. 

To mogočno dvojno obzidje, ki varuje stari del mesta je dolgo 3 kilometre z 52 masivnimi stolpi različnih oblik, ki so s svojo izjemno konstrukcijo v davnini obvarovali meščane pred napadalci. 

Med njimi se eden imenuje 'inkvizicijski stolp'. Namen srednjeveške inkvizicije je bil krvavo izkoreniniti in preprečiti širjenje privržencev verskih gibanj, ki jih je obsodila katoliška cerkev. Brala sem roman na to temo.

Po zgodovinskih podatkih tudi Črnemu princu ni uspelo zavzeti mesta med stoletno vojno.

Mesto Carcassonne je francoska vlada skoraj porušila, a so razburjeni prebivalci to preprečili. Kasneje so obzidje renovirali in je danes resnično vredno ogleda.

Midva sva porabila dobre 4 ure in prehodila več kot 11 km, da sva obhodila obzidje in si ogledala staro mesto. 

 Uživala sva v slikovitih uličicah in trgih, zgradbah, ki so ohranile pridih starega stila gradnje in gostijo številne lokale, trgovinice z lokalnimi spominki, hrano in sladkarijami. 

Kupila sva nekaj malega za spomin na ta zanimiv kraj. 

Mimo je prišel v staro opravo oblečen gospod in mi dovolil posnetek. Predstavil se je kot 'cavaljero de Carcassonne'

Proti koncu pa sva se spustila do reke in se sprehodila po starem pešpot mostu do novejšega dela mesta, ki pa je, glede na veličastnot starega obzidnega mesta na griču, kar malo sivo.

Prijetno utrujena sva se vrnila v avtodom.