Kanjon Tare, Žabljak

Kmalu po osmi uri sva se odpravila na pot do naslednje destinacije. Iz kampa je dostop do nove avtoceste, ki pelje do Kolašina, enostaven in hiter. To je prva avtocesta v državi, ki so jo odprli julija letos.

Avtocesta se vse čas počasi dviga in večji del leži na policah in mostovih ter teče skozi veliko število kar dolgih predorov. Udobna vožnja.

Ko sva prispela v Kolašin, sva iskala pot proti Mojkovcu od tam pa proti Žabljaku. 

Zanimiva je bila pot ob reki Tari, ki je posebej znana po izjemnih kanjonih. 

Kanjon reke Tare je največji in najgloblji kanjon v Evropi, ki se večinoma nahaja v Črni gori, del pa še v Bosni in Hercegovini. Najlepši del kanjona so visoke skale pogorja Ljubišnje, ki so del Unescove svetovne dediščine pod imenom Nacionalni park Durmitor.

Ta izjemno lepa planinska reka je dolga 150 km. Teče skozi edinstvno visok kanjon z do 1300 m n/m. Je najgloblji v Evropi in za Koloradom je najgloblji kanjon na svetu in je ena najatraktivnejše rafting rek sveta.

Pravijo ji tudi » SOLZE EVROPE «. Ko se voziš ob njej, slišiš živahno bučanje njenih brzic. Kar na nekaj mestih sva se ustavila in občudovala prekrasno barvo reke, zelene bregove in brzice. 

Večji postanek sva naredila pri mostu Đurđevića Tara, ki preko 170-metrskega brezna poveže obe strani kanjona Tare, oddaljena skoraj 400 metrov. Dolončan je bil že leta 1940.

Dolg je 365 m, ima pet lokov in stolpe 172 m nad reko Taro. Sprehodila sva se po njemu na drugo stran in priznam, vso pot sem imela cmok v grlu, saj si nisem.upala pogledati v globino. Le tu pa tam sem se opogumila in fotografirala reko, ki se vije spodaj. 

Ob mostu ponujajo zipline čez kanjon, ki ga je danes preizkusilo veliko število kurajžnejžev. Midva pa sva si v bližnji restavraciji privoščila obilno kosilo.

Nato sva pot nadaljevala proti Žabljeku, ki leži na 1456 m/nm v središču regije Durmitor in je najvišje ležeče balkansko mesto. Narava je že obarvala listje z bogatimi jesenskimi barvami. 

Po serpentinah, ki se počasi vzpenjajo proti vrhovom, se nenadoma odpre planota, ki z majhnimi hiškami raztresenimi po planoti spominja na alpske planine. 

Ko sva se bližala Žabljeku, sva opazila veliko enakih manjših tipskih gorskih hiš, ki so namenjene turistom v vseh letnih časih. 

Tu naj bi bilo 48 vršacev, ki so višji od 2 tisoč metrov, ter 18 jezer, ki jih imenujejo Gorske oči. Žabljak je ime dobil po žabah, ki s svojim glasnim regljanjem napovedujejo prihod pomladi.

Najprej sva poiskala kamp, ki je v bližini Črnega jezera. Pot do kampa je ozka in strma, na poti pa sva naletela še na volovsko vprego, ki je vlekla hlod. Treba se je bilo vzvratno umakniti. Uspelo je in srečno sva prišla na plato, kjer je bilo že veliko avtodomov od vsepovsod. 

Imava lep razgled na vršace, ki obkrožajo to območje. Ker je bilo že pozno popoldne, sva se odpravila proti jezeru po gozdni poti iglavcev.

Tri km od Žabljaka sta Malo in Veliko Črno jezero. To jezero je temno modre barve, ki se pogosto zdi črna, učinek pa je posebej posledica globine jezera in gostega durmitorskega gozda na obali.

Črno jezero (Crno jezero) je največje med ledeniškimi jezeri v nacionalnem parku Durmitor, pravijo mu "gorske oči".  

Črno jezero je pravzaprav sestavljeno iz dveh manjših jezer, Velikega jezera (Veliko jezero) in Malega jezera (Malo jezero), ko pa se gladina jezera jeseni dvigne, postane eno jezero.  

Zaradi poletne suše je gladina vode nižja, zato sva se lahko sprehodila po poti okrog obeh jezer in ju občudovala. 

Na tem mestu je obeležje, ki pravi, da je Tito tu z vojaškim štabom leta 1943 sprejel odločitev za bitjo na Sutjeski. To je Titova pečina.

 Po več kot enourni hoji sva se vračala v kamp po glavni cesti, kjer ob poti stoji veliko hišk, ki ponujajo lokalne dobrote in izdelke. Premamili so naju sušeni jurčki, ki sva jih tudi kupila. 

Utrujena sva prispela v kamp, kar nekako čutiva, da sva na 1500 m/nm, po veliko dnevih preživetih ob morju. Tu naju je lastnica kampa častila z rakijo in toplim čajem, saj je postalo tudi bolj sveže. Prisedla sva k mlademu zakonskemu paru iz Nizozemske in celo uro preživela v prijetnem klepetu. Povedala sta, da sta že pol leta na poti, saj sta pustila službo in se odločila nabirati izkušnje po svetu. Pravita, da so generacija "quiters", tisti, ki pustijo službo in raje uživajo nekaj časa. Zanimivo razmišljanje. 

Za nama je še en zelo zanimiv in lep dan v naravi.

Podgorica, Črna gora

Čeprav sva bila v Grčiji le 9 dni, občutim spremembo ure. Danes zjutraj je bilo kar sveže, saj leži kamp v kanjonu reke Morača, Nad nami je visoka skalnata stena, na drugi strani reke je železnica in malo nižja skalnata stena. Ozka dolina, ki se nadaljuje vzdolž reke, me spominja na Baško grapo.  

K nama je pristopil lastnik kampa in naju povabil na jutranjo kavico. Vesel naju je bil, ker sva iz Slovenije. Skupaj smo obujali spomine na skupno domovino in na čase naše mladosti. 

Veliko nama je pojasnil o razmerah v Črni Gori danes, o politiki, jeziku in veri v teh krajih. Pojasnil je ime svojega kampa Titograd in imen sedanje prestolnice države. Prav prijetno je bilo kramljati v njegovi družbi. Svetoval nama je, kako optimalno nadaljevati pot, če želiva obiskati načrtovano. 

Pripravila sva kosilo in se s skuterjem odpravila v Podgorico ( ime je dobila, ker leži pod goro Gorica), glavno mesto države.

Mesto ni prav veliko (nekaj več kot 200 000 prebivalcev), niti nima velikega centra. V nekem potopisu sem prebrala oceno, da je to mesto nezanimivo in pusto. Morda je na prvi pogled res tako, še posebej, če ne veš, kaj bi si tu lahko ogledal, skriva pa kar nekaj zanimivih in lepih točk. 

Mesto leži ob treh rekah in vsako mesto ob rekah ima posebno dušo. Podgorica se je usidrala med večji reki Zeto in Moračo in manjšo Ribnico. 

Krasijo jo mostovi iz različnih obdobij in stilov, ki govorijo o povezovanju in premagovanju. V bližini je tudi veliko Skadarsko jezero in narodni park. Pravijo, da je po temperaturi ena najbolj vročih prestolnic v Evropi.

Podgorica je večnacionalna, večverska in večkulturna družba. Plačilno sredstvo so evri že od 2002. Pred tem so imeli nemške marke. Podgorica je obkrožena z veliko vinogradi. 

Peljala sva se po sodobnem mostu Millenium, ki je simbol mesta in povezuje dve strani mesta ob reki Morači. V njegovi bližini je nov Moskovski most namenjen pešcem. 

Na drugi strani reke je Stara varoš, kamor sva najprej odšla. Tu se stare, na pol podrte stavbe družijo z novejšimi v ozkih ulicah v družbi manjše mošeje. 

V bližini se začenja manjši park s kipom Nikolo I. Petrovića Njegoša, zadnjega kralja Črne gore. 

 Po kamnitih stopnicah prideš ob ruševinah starega obzidja do slikovitega starega kamnitega mostu čez reko Ribnico, blizu sotočja z reko Moračo. 

Ob Morači navzgor do Millenijskega mostu teče lepa sprehajalna pot, le z napisi popackani zidovi očasno kvarijo vtis.

Vmes sva se na pijači in palačinkah ustavila na Trgu Republike. 

Sprehod sva zaključila in se s skuterjem odpravila do Katedrala Kristusovega vstajenja, pravoslavna cerkev, ki je ena najimpresivnejših znamenitosti Podgorice.

 Že njena zunanjost, zgrajena je iz belega kamna, razgibana, je impozantna. Ko pa vstopiš vanjo, vidiš, da je res pravi biser.

 Notranjost je bogata s poslikavo, lestenci in marmornatimi tlemi. Pisalo je, da se med poslikavo skrivajo tudi podobe Tita, Karla Marxa in Friedricha Engelsa, ki gori v peklu.

Nazadnje sva se odpravila v 15 km oddaljen kraj, kjer je reka Cijevna ustvarila kanjon in naravno posebnost. 

Slap, splošno znan kot "črnogorska Niagara", je izjemno atraktivna in krasna točka za obisk. Midva sva pravo Niagaro pred leti obiskala in lahko rečeva, da je podobnost velika in osupljiva. 

Res je precej manjši od kanadskega soimenjaka, vendar zasluži, da nosi to ime. 

Impresivne so skalnate formacije, ki jih je hudournik oblikoval skozi stoletja. Voda je kristalno čista, ima krasno modro barvo in teče po veliko tolmunih. 

Nabrala se nas je veliko obiskovalcev, ki so se fotografirali ob tej lepotici. Midva se kar nisva mogla ločiti od nje. 

V bližini slapa je velika in dobro obiskana istoimenska restavracija, ki v notranjosti skriva mlinsko kolo in majhen slap. 

Bližajoča noč naju je spodbudila, da sva zapustila to res lepo naravno posebnost.

Ob Albanski obali

Soboto sva preživela več ali manj v avtodomu na vožnji skozi Albanijo.

Za začetek sva imela kar zanimiv in adrenalinski podvig. 

Ker sva se izogibala avtocesti, ki teče po notranjosti, sva se po nekaj kilometrih znašla na cesti, ki pelje čez prelaz na gori Çika. 

Od daleč se lepo vidi, kako cesta cikcakasto reže strmino skalnate gore, ki povezuje naslednjo dolino. Mislila sem, da bo najina pot tekla pod goro, a ko sva se začela vzpenjati, sem spoznala, da greva pravzaprav tja gori tudi midva. 

Trenutno je to edina povezava teh vasi in obeh dolin, zato je bilo tu veliko prometa in kamionov, avtobusov in osebnih vozil. Ko sva bila na notranjem vozišču, sem bila kar mirna, a ko sva vozila v drugem ovinku po zunanjem delu, pa me je črvičilo ob pogledu po strmini v dolino. 

Vzpon je precejšen, na srečo so razdalje med zavoji dolge in cesta ni preveč strma. Prelaz je na 1000 m in ko ga dosežeš, je pogled v dolino in na obalo res impresiven. 

Na posebni razgledni točki se nas je nabralo kar lepo število, poleg mimoidočih, pa je bila tudi skupina jadralnih padalcev, ki se je pripravljala na polet v dolino. Brrr, tega pa ne bi nikoli počela…, se mi zvrti,  ko samo pogledam čez rob v praznino, po golem pobočju… Po vsej poti je prekrasen razgled na morje, otoke, celo obrise italijanske obale lahko opaziš.

Ko prečkaš prelaz, pa se nenadoma znajdeš v popolnoma drugačnem okolju. Obdajajo te visoki iglavci, celotno pobočje je gozdnato in cesta se strmo spušča po kratkih in ozkih ovinkih. Tu srečava kar nekaj kolesarjev. 

Ko sva se spustila v dolino, sva opazila, da gradijo predor skozi goro. Čez kakšno leto bo vožnja tod mimo lažja, a seveda manj atraktivna. Kmalu sva se priključila na brezplačno avtocesto in se ves preostali del poti vozila po ravnini. 

Popolnoma drugačen svet. Mestoma so dolino obdajali nizki griči posejani z nasadi oljk. 

 Sedaj je čas, ko se pripravljajo na obiranje oljk. Bogato so obrodile, a tudi drevesa živo rdečega granatnega jabolka, ki je pogost sadež v vseh teh deželah, imajo so polna rdečih sočnih sadežev. 

Vozila sva se skozi večja mesta ob obali kot je Vlore, ki je precej turistično mesto in Drač, ki pa je bolj industrijsko obarvano.

Promet je tu kar kaotičen. Radi vozijo hitro in so nepotrpežljivi. Prehitevajo po levi, a tudi po desni, če je vrsta. Ustavljajo se kjerkoli, kjer kaj potrebujejo in zaustavijo promet. Treba je kar previdno voziti, da se izogneš bližnjemu srečanju.  Zadnje mesto Skadar ob istoimenskemu jezeru sva le obšla. 

Vsepovsod po Albaniji je opaziti skelete nedokončanih in zapuščenih hiš, v vseh mestih je veliko visokih blokov, ki jih ponujajo v prodajo in so nenaseljeni. 

Tudi sicer je zgleda, da ne posvečajo veliko pozornosti urbanističnemu urejanju pozidav v mestih in napeljavi elektrike, saj žice visijo na vseh koncih. Ceste so razmeroma dobre, le v večjih mestih so slabe, zdelane in polne večjih lukenj. Potrebna je previdna vožnja.

V Albaniji in Črni gori je veliko potepuških psov, ki se prosto gibljejo povsod po mestih in po cestah. Zanimivo je, da nikogar me motijo in da niso nevarni. Pogosto ležijo sredi ceste, vozniki pa se jim izognejo. 

Na Hrvaškem in v Grčiji pa so doma potepuški mucke, ki pridno žicajo hrano. 

Pozno popoldne sva prispela do Albansko Črnogorske meje. Pred nama je bilo nekaj deset avtomobilov. Čisto smo že pozabili, kako je, ko moraš čez mejo. 

No tu ti vse dokumente pregledajo in poslikajo, zato zadeva kar traja. Ko sva tako po polžje lezla proti kontroli, so se na desni začeli od zadaj mimo nas voziti avtomobili in se vrivati v vrsto pred nami. Skupina desetih avtov je to storilain uspela, naslednjim vsiljivcem pa so začeli tisi čakajoči v vrsti trobiti in se nanje jeziti. Nihče ni prišel urejati zadeve, zato smo to storili sami tako, da nismo dopustili vrivanja, pa čeprav so z nosovi avtov rinili v nas. Kljub dolgi vrsti je bila odprta le ena kolona. 

Tu sva izgubila skoraj celo uro.

Ko sva prestopila mejo, sva se odpeljala proti Podgorici in do kampa malo izven mesta.