Soboto sva preživela več ali manj v avtodomu na vožnji skozi Albanijo.
Za začetek sva imela kar zanimiv in adrenalinski podvig.
Ker sva se izogibala avtocesti, ki teče po notranjosti, sva se po nekaj kilometrih znašla na cesti, ki pelje čez prelaz na gori Çika.
Od daleč se lepo vidi, kako cesta cikcakasto reže strmino skalnate gore, ki povezuje naslednjo dolino. Mislila sem, da bo najina pot tekla pod goro, a ko sva se začela vzpenjati, sem spoznala, da greva pravzaprav tja gori tudi midva.
Trenutno je to edina povezava teh vasi in obeh dolin, zato je bilo tu veliko prometa in kamionov, avtobusov in osebnih vozil. Ko sva bila na notranjem vozišču, sem bila kar mirna, a ko sva vozila v drugem ovinku po zunanjem delu, pa me je črvičilo ob pogledu po strmini v dolino.
Vzpon je precejšen, na srečo so razdalje med zavoji dolge in cesta ni preveč strma. Prelaz je na 1000 m in ko ga dosežeš, je pogled v dolino in na obalo res impresiven.
Na posebni razgledni točki se nas je nabralo kar lepo število, poleg mimoidočih, pa je bila tudi skupina jadralnih padalcev, ki se je pripravljala na polet v dolino. Brrr, tega pa ne bi nikoli počela…, se mi zvrti, ko samo pogledam čez rob v praznino, po golem pobočju… Po vsej poti je prekrasen razgled na morje, otoke, celo obrise italijanske obale lahko opaziš.
Ko prečkaš prelaz, pa se nenadoma znajdeš v popolnoma drugačnem okolju. Obdajajo te visoki iglavci, celotno pobočje je gozdnato in cesta se strmo spušča po kratkih in ozkih ovinkih. Tu srečava kar nekaj kolesarjev.
Ko sva se spustila v dolino, sva opazila, da gradijo predor skozi goro. Čez kakšno leto bo vožnja tod mimo lažja, a seveda manj atraktivna. Kmalu sva se priključila na brezplačno avtocesto in se ves preostali del poti vozila po ravnini.
Popolnoma drugačen svet. Mestoma so dolino obdajali nizki griči posejani z nasadi oljk.
Sedaj je čas, ko se pripravljajo na obiranje oljk. Bogato so obrodile, a tudi drevesa živo rdečega granatnega jabolka, ki je pogost sadež v vseh teh deželah, imajo so polna rdečih sočnih sadežev.
Vozila sva se skozi večja mesta ob obali kot je Vlore, ki je precej turistično mesto in Drač, ki pa je bolj industrijsko obarvano.
Promet je tu kar kaotičen. Radi vozijo hitro in so nepotrpežljivi. Prehitevajo po levi, a tudi po desni, če je vrsta. Ustavljajo se kjerkoli, kjer kaj potrebujejo in zaustavijo promet. Treba je kar previdno voziti, da se izogneš bližnjemu srečanju. Zadnje mesto Skadar ob istoimenskemu jezeru sva le obšla.
Vsepovsod po Albaniji je opaziti skelete nedokončanih in zapuščenih hiš, v vseh mestih je veliko visokih blokov, ki jih ponujajo v prodajo in so nenaseljeni.
Tudi sicer je zgleda, da ne posvečajo veliko pozornosti urbanističnemu urejanju pozidav v mestih in napeljavi elektrike, saj žice visijo na vseh koncih. Ceste so razmeroma dobre, le v večjih mestih so slabe, zdelane in polne večjih lukenj. Potrebna je previdna vožnja.
V Albaniji in Črni gori je veliko potepuških psov, ki se prosto gibljejo povsod po mestih in po cestah. Zanimivo je, da nikogar me motijo in da niso nevarni. Pogosto ležijo sredi ceste, vozniki pa se jim izognejo.
Na Hrvaškem in v Grčiji pa so doma potepuški mucke, ki pridno žicajo hrano.
Pozno popoldne sva prispela do Albansko Črnogorske meje. Pred nama je bilo nekaj deset avtomobilov. Čisto smo že pozabili, kako je, ko moraš čez mejo.
No tu ti vse dokumente pregledajo in poslikajo, zato zadeva kar traja. Ko sva tako po polžje lezla proti kontroli, so se na desni začeli od zadaj mimo nas voziti avtomobili in se vrivati v vrsto pred nami. Skupina desetih avtov je to storilain uspela, naslednjim vsiljivcem pa so začeli tisi čakajoči v vrsti trobiti in se nanje jeziti. Nihče ni prišel urejati zadeve, zato smo to storili sami tako, da nismo dopustili vrivanja, pa čeprav so z nosovi avtov rinili v nas. Kljub dolgi vrsti je bila odprta le ena kolona.
Tu sva izgubila skoraj celo uro.
Ko sva prestopila mejo, sva se odpeljala proti Podgorici in do kampa malo izven mesta.
