Dubrovnik

Po dolgih letih se spet vračam v Dubrovnik, ki je bil naša maturantska destinacija. Lepi spomini in še lepša mladost. 

Že pogled na staro mestno jedro razkrije, da je Dubrovnik starodavno mesto, ki so mu včasih rekli Ragusa. Zaradi svoje slikovitosti in starodavnih utrdb in zgradb je tudi prava velika dama filmskega sveta. Tu so snemali Igre prestolov, Vojno zvezd, in še marsikaj.

Zaradi bogate zgodovine, kulture, arhitekture in slikovite pokrajine privablja svetovne turiste.  Staro mestno jedro je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine in je polno zgodovinskih znamenitosti, kot sta Dubrovniško obzidje in Kneževa palača. Je prav gotovo eno najbolj fotografiranih mest na Hrvaškem. 

Stato mestno jedro ima idealno lokacijo, saj ga s treh strani obliva modri Jadran. S skoraj 2 km dolgim masovnim obrambnim obzidjem ponuja obiskovalcem svojevrsten slikovit sprehod okoli mestnega jedra z lepimi razgledi.

V dopoldanskih urah sva se s skuterjem odpeljala do parkirišča ob obzidju in se spustila po ozki strmi ulici proti Stradunu. 

Vsepovsod mrgoli turistov, ni čudno, da so v letu 2016 našteli kar 1 milijon turistov. Obiščejo ga tudi pomembneži kot papež, pa Agatha Cristie, saj velja za najbolj slikovito mesto na dalmatinski obali, pravijo mu "biser Jadrana". 

Pomešava se med množico na Stradunu in slikava zgodovinske stavbe. 

Nato se odpraviva na obzidje. Imava srečo z vremenom, saj je sončno, le svež veter vleče tu in tam. Sprehod po morskih utrdbah, ki so varovale mesto pred vsiljivci, je posebej na južnem delu lep, saj se debele stene obzidja in utrdb dvigajo neposredno iz morja. 

Obzidje je razgibano in ima številne razgledne točke, kje se kar načakaš, da narediš dober posnetek. 

Vzela sva si čas za obhod, ki je trajal skoraj dve uri. Med potjo sva prisluhnila številnim vodičem, ki so skupinam razlagali zgodovino mesta in pomen utrdb in stavb. Med drugim sva ujela razlago, da so dve stavbi v mestu, imenovani lazaret, uporablhali za karanteno, eden za tovor, eden za ljudi, kjer so morali počakati določen čas, da so se izognili boleznim, ki bi jih s seboj prinesli tujci in tovor.

Ko sva sestopila z obzidja, sva se sprehodila še po ozkih prečnih ulicah, kjer na vsakem koraku poskrbijo za lačne in žejne obiskovalce z lokalno hrano. 

Tudi midva sva bila med njimi. 

Po kosilu sva se odpravila še na bližnji hrib Srđ nad Dubrovnikom. Visok je 412 metrov.  Na njegovem vrhu je velik bel kamniti križ in Fort Imperial, obrambna struktura, ki so jo zgradili Francozi leta 1810 med Napoleonovimi vojnami.

Danes je to točka, ki nudi enkraten pogled na stari in novi del Dubrovnika z otokom Lokrum. Do vrha pelje gondola in asfaltirana cesta.

Pozno popoldne pa sva si ne daleč proč ogledala še Omblo, najkrajšo reko na Hrvaškem. Izvira iz skalnatega pogorja in se izliva po dobrem kometru v morje. 

Na poti do Dubrovnika

Danes sva na poti proti Dubrovniku. Ponoči se je okrepil veter, jutro pa je bilo ustrezno hladnejše. Morda je tudi to vzrok, da je bilo dopoldne nekaj več prostih mest v kampu.

Voziva se ob obali. Srečujeva mnoge turiste, ki se vračajo domov. Sicer ni veliko prometa. 

Najin prvi postanek je delta reke Neretve. Na poti do ustja, sva se peljala mimo slikovitih Baćinskih jezer.

Že ko se približava delti se strinjava z zapisom, da je Neretva več kot reka, je življenje ali kot ji pravijo - 'NERA ETVA' - božji dar. 

To lahko opaziš takoj, ko zagkedaš široko dolino, polno zelenja, kanalov, plitvin in rečnega toka. Najprej se po ozki cesti odpraviva do srf centra, ki leži ob stičišču reke z morjem. Mnogi prihajajo v ta konec zaradi kajtanja, surfanja in odličnega brodeta.

Delta Neretve je največja in edina prava delta na Hrvaškem. Ta velika izjemna reka je ustvarila posebno naravno lepoto, ki se kaže v bujni vegetaciji in pravijo tudi v velikem številu ptic. 

Delta je sestavljena iz številnih kanalov, ki tvorijo labirinte. Tu je raj za kmetovanje, sadjarstvo. Delta Neretve je od leta 1992 pod Unescovo zaščito.

Nato se ustaviva še pred novim Pelješkim mostom.  Resnično lep in impozanten most, ki ga je oblikoval slovenski arhitekt. 

Pomemben je za prebivalce Pelješca,saj premosti Malostonski zaliv med Komarno na celini in Brijesto na polotoku Pelješac in jim tako zagotovi cestno povezavo do ozemlja Republike Hrvaške, ki je sicer po kopnem prekinjena z ozkim koridorjem, po katerem Bosna in Hercegovina pri Neumu doseže morje.  

Bisanski Neum v ozadju. 

Pozno popoldne prispeva v kamp Valamar Solitudo blizu Dubrovnika. 

Jutri pa raziščeva Dubrovnik

Naravni park Biokovo

Zopet en lep pozno poletni dan, ki sva ga namesto na makarski plaži preživela takorekoč v gorah. 

S skuterjem sva se odpravila v Naravni park Biokovo, ki se razprostira nad Makarsko. To gorsko masivno obzidje se dviga dobrih 1500 metrov nad Makarsko riviero in ponuja izjemne razglede na morje, obalo in bližnje otoke. 

Je zelo priljubljen med pohodniki, kolesarji in ostalimi turisti. Ponaša se z urejenimi potmi, ki se vijejo po pobočjih hribov mimo zaselkov, oljčnih nasadov, vinogradov in na planoti tudi gostih borovih gozdov. Masiv Biokova se razteza 36 kilometrov ob obali in devet kilometrov v notranjost. 

Je posebej impozanten, saj raste neposredno iz morja in ima celo drugi najvišji vrh Hrvaške. Sveti Jurij (1762 meters). Že iz doline je pogled na skalnate pečine veličasten, še posebej, ko ga obžari večerno sonce. Razgibano pogorje tvorijo skale, strme pečine, jame, brezna in vrtače.  

Vožnja po serpentinah je zanimiva in mestoma kar drzna, saj te od strmine pobočja loči le nekaj obcestnih kamnov. Danes je park obiskalo zelo veliko turistov od res vsepovsod.

Cena za vstop v park je 60 kun po osebi, za kolesarje nekaj manj. Na vhodu je rampa, kjer avtomobile nadzirano spuščajo v park, saj je srečevanje zapleteno in možno le na za to določenih mestih.

Po nekaj več kot 30 km sva prispela do atrakcije Skywalk na vrhu grebena. To je impozantna krožna konstrukcija iz kovine in stekla, ki predstavlja drzen sprehod nad breznom in visoko nad obalo. 

Neverjeten je občutek stopati po prozorni površini nad breznom. Občutek imaš, da te globina vleče navzdol. 

Vsi smo stopali previdno in se trdno držali ograje. Čeprav te je strah, te vleče, da bi stvar preizkusil.

 Razgled od tod je res izjemno lep. Vidijo se vsi okoliški otoki, obalna mesta in gorski grebeni. Vsi sprehajalci na Skywalku so želeli ovekovečiti svoj obisk na tej adrenalinski konstrukciji 

Nadaljevala sva vožnjo do Svetega Jurija, 10 km oddaljenega od Skywalka. Neprijetnemu strahu na Skywalku se je pridružil strah na vožnji, ki bi jo lahko poimenovali kar "skyride", saj je vijugasta  cesta dejansko vklesana v strmino in visi nad globino. 

Občutek je nepopisen, biti moraš previden, še posebej pri srečevanju. To je najvišje asfaltirana cesra na Hrvaškem in te pelje do samega vrha Sveti Jurij. Tam je majhno parkirišče, kjer je dovoljeno parkirati do 15 minut. Z motorjem si lahko privoščiš daljše parkiranje. Bilo mi je kar malo tesno sedeti za Bojanovim hrbtom in gledati po pobočju navzdol v dolino.

A vse je poplačano, ko prispeš na vrh in uživaš v razgledu in svežem zraku. 

Na vrhu je oddajnik in majhna cerkvica, do katere prideš po krožni stezi okrog vrha. Zanimivo, od tod je krasen pogled na obalo na eni strani, na drugi pa na dolino pri Imotskem. Vidita se tudi obe kraški jezeri pro Imotskem.

Kar ne moreva nehati slikati in uživati v ogledovanju naravnih lepot parka.

Vožnja nazaj je prijetna. Čudiva se številu avtomobilov, ki tudi v popoldanskem času obišče ta park. 

Večina dneva sva preživela med vrhovi Biokovega in bilo nama je res zelo lepo.