Pietrapertosa, Castelmezzano

17. marec

Tudi danes nama je bilo vreme naklonjeno. Sončno in ne preveč hladno kljub 1088 mnm. Dan sva namenila ogledu zelo slikovitega mesteca vpetega v ogromne skalnate masive. 

Obisk Pietrapertose je zagotovo zelo zanimiva in lepa izkušnja, saj ponuja doživetje posebne gorske in kamnite pokrajine. V sezoni lahko doživiš adrenalin na angelskem letu - zipline med dvema gorskima vasema. Lepo pa se je tudi le sprehoditi po ulicah vasi in po poteh in stezicah lučanskih Dolomitov.

Nekaj utrinkov o gorski vasici.

Vzela sva pot pod noge in prehodila in se povzpela do vseh zanimivih točk.

Na vrhu velike skale je grad in cerkvica. 

Spustila sva se do spodnjega nivoja skal, da sva imela lep pogled na sosednjo vas, Castelmezzano.

Tu v bližini je zipline angelski let, ki obratuje šele z majem.

Drugi zipline pa se vrača nazaj iz vasi. 

Ulice vasice so podobno kot ulice starih mest, ozke, kamnite in stopničaste.

Kot vsak dan sva prehodila dobrih 9 km, občudovala posebne oblike skal.  

Privoščila sva si kosilo z lokalnimi dobrotami in kupila tudi nekaj lokalnih dobrot v  prijetni prodajalnici. Gostoljubje domačinov naju vsakokrat preseneti. Tokrat nama je ponudil kavico gospod, ko sva šla mimo njegove hiše in smo si izmenjali nekaj besed. 

Popoldne sva se odpravila še v Castelmezzano, ki leži nasproti, loči ju globoka dolina, do nje pa je moč priti le po cesti ki teče po obronku kotline, dolgi 11 km, saj zemljišče tu okoli zelo drsi in se udira in ni primerno za ceste.

Želela sva si privoščiti kavico, a je bilo spodaj v vasici vse zaprto, zato sva se odpravila naprej proti Materi, še enem biseru Bazilicate.

Seveda postajališče, ki sva ga imela v načrtu tudi tokrat ni bilo odprto, zato sva morala poiskati novega. Na srečo je odprto postajališče Area camper Kartodrom Matera. Lastnik je prijazen, ponuja tudi prevoz s kombijem do mesta in nazaj.

Zvečer naju je odpeljal do točke s panoramskim ogledom večernega mesta.

Uživala sva, ko so se lučke v mestu počasi prižigale. Jutri pa naju čaka ogled mesta. 

Maratea, Pietrapetrosa

16. marec

Naj še dodam nekaj o mestecu Castelsaraceno na včerajšnjo objavo. To je skromno podeželsko mestece z ozkimi stopničastimi uličicami. Ne vem, kako se po njih gibljejo invalidi na vozičkih ali pripeljejo nekaj večjega do doma. Iz ulic so stopnice do hiš. 

Prebivalci pa so prijazni in ustrežljivi. 

Danes sva prenočila v Maratei pri kipu Kristusa Odrešenika.

Spanje na parkirišču pod budnim očesom kipa Kristusa nad nama je bilo spokojno. Čakalo naju je še dnevno slikanje enega največjih kipov Kristusa. Po skalnati potki sva se povzpela do kipa, ki ga je izdelal umetnik Bruno Innocenti leta 1965. 

Klesal ga je na licu mesta. Kip je 21 m visok in predstavlja mladega Kristusa. Je zelo lep. Gleda proti mestu z visokega grebena 620 tik nad morjem in mestom. Tam je tudi cerkvica. V okolici je veliko ruševin stavb, kar kažejo, da je včasih tu bilo naselje.

Razgledna ploščad ob kipu ponuja lep razgled na gore v ozadju, morje in okoliška mesta.

V ozadju so visoki hribi pokriti s snegom.

Poslovila sva se od Kristusa Odrešenika in se odpravila po vijugasti cesti do obale. Vmes sva morala kupiti plin, ki pa so ga tu pripeljali na zahtevo. Ponagali so nam uslužbenci na črpalki.

Kosilo, porovo rižoto in solato, sva si pripravila ob morju. Bil je topel sončen dan, 16°C, na soncu občutek vsaj 20. Se prileže. 

Pred nadaljevanjem potovanja sva se sprehodila po peščeni plaži do skalnatih jam, kjer vidni ostanki kapnikov kažejo, da je bila tu včasih kraška jama s kapniki.

V daljavi se je lepo videl kip Kristusa.

Ker naju je čakalo še kar nekaj poti do naslednjega postanka in spanja, sva se odpravila na pot. Izbrala sva smer  Trecchino. Tokrat je bila cesta dobra. Peljala sva po vijugasti cesti po hribovitem terenu preko prelaza na več kot 600 m nad morjem in se spustila proti široki kotlini. Vrhovi hribov so vecinoma zasneženi.

Ob poti sva lahko občudovala slikovita naselja, ki so jih v preteklosti iz strateških razlogov Italjani gradili strnjena na visokih obronkih hribov ali na vrhovih gričev in hribov. Ta naselja se praviloma na vrhu zaključujejo z impozantno cerkvijo, na dnu pa s trdnjavo ali gradom.

Takole lepo zgleda mestece Rivello, ki je res slikovit primer takega naselja. 

Delček poti sva se peljala tudi nekaj kilometrov po avtocesti, ki pa je bila brezplačna po regiji Campania. 

Ko sva zapustila avtocesto sva se počasi bližala Pietrapertozi, vasic8 visoko pod skalnimi vrhovi. 

Ovinkasta cesta se strmo dviga proti vrhu in pogled proti dolini je kar neprijeten. Prispela sva tik pred mrakom. Vstop v ozke ulice naju je malo zaskrbel, ker nisva videla prostora za parkiranje, a prijazni domačini so naju usmerili proti zgornjemu koncu vasi, kjer je malo vec prostora za parkiranje, česar na vrhu strmega hriba ne bi pričakovaka. Tako, zaparkirala sva in se veseliva jutranjega ogleda. 

Castelsaraceno

15. marec

Jutranje prijetno toplo sonce je res nekaj lepega, posebej po napovedi, da bo ponoci pod 0° C. Mesto Castelsaraceno leži namreč na več kot 900 m nad morsko gladino, obkrožajo pa ga gore nad 2000 mnm in vse so zasnežene. Tudi v mestecu so še tu pa tam krpe snega, saj je baje pred tednom dni snežilo.

Tu sva se ustavila, ker ponujajo posebno atrakcijo 'Most med dvema nacionalnima parkoma'. To je 586 m dolg tibetanski most, ki se penje do 90 m nad sotesko rečice. Atraktivno, zares. 

Vstopnici za most sva kupila na spletu, 25 € na osebo, če kupiš na licu mesta pa stane 30 €. 

Do mostu sva se odpravila okrog 11:00. Mlad par naju je pripravil za podvig. Opremila sta naju s posebno varnostno opremo, ki ima tudi vodilo s posebnim karabinom, s katerim si povezan s prečno zajlo. Demonstrirala sta, kako se stvar uporablja in odpravila ava se prečit ta zanimiv most. 

Stopaš po kovinskih letvicah, ki so do 59 cm narazen, spodaj pa globel. Uhhh, zacetek je bil orecej adrenalinski. Če sem pogledala navzdol, se mi je kar zvrtelo, zato sem se osredotočila na zajlo nad sabo, pridno počasi preklapljala med vezmi, ki so bile vsake toliko in stopala eno po eno letvico. Na srečo se most ne ziblje, ker je na veliko mest pripet v skale na obeh straneh. 

Za teh 586 m sva potrebovala 40 minut, saj sva hodila res počasi in vmes slikala in snemala. Občutek je poseben in zaveš se, kako malo sicer razmišljamo, ko hodimo.

Na koncu naju je mlad fant sprejel, nama snel varovalno opremo in nama zaželel lep dan.

Vrnila sva se po lepo speljani potki, ki ji italijani pravijo sentiero in tece po grebenu do mesta. 

Opozorili so naju, da imava s to vstopnico tudi prost vstop v muzej v mestu, zato sva se odoravila tudi tja. Muzej pastirstva je novejša stavba na obrobju mesta. Sprejeli so naju trije mlajši zaposleni, preverili so green pass in nositi je bilo potrebno masko. 

Po manjšem a moderno multimedijsko opremljenem muzeju naju je vodila prijetna vodička in nama razložila vse o nastanku in pomenu muzeja. Muzej in most je financirala EU, za podporo in izvedbo ideje pa je poskrbel župan. 

museo della pastorizia

Zgodbe o lokalnih navadah, življenju,  obredih, prehrani in možnostih preživetja je v sliki in videu lepo predstavljeno obiskovalcu. Pastirstvo, posebej ovc in koz, je omogočilo preživetje v tem skromnem okolju. Marsikaj me je spomnilo na otroštvo in življenje v Tolminu.

Na koncu so naju fotografirali in naredili video intervju o vtisih o Italiji na splošno, o mestu in o muzeju. Poklepetala sva z njomi tudi o trenutni situaciji v Ukrajini. Zelo jih je zanimalo, kako je v Sloveniji.

Po kosilu sva se odpravila do obmorskega mesta Maratea, ki leži na tirenski obali Bazilicate. Pot do cilja je polna ostrih ovinkov, ves čas se spušča, teče po zelo hribovitem področju, ki segajo vse do obale. Cestišče je na mnogih ovinkih precej poškodovano, udrto in je treba voziti počasneje in previdno. 

Visoki hribi se končajo neposredno v morju.

Kmalu sva opazila kip na gori, ki je bil najin cilj za danes.

Kip Kristusa stoji na strmem visokem pobočju nad mestom Maratea, kamor vodi vojugasta cesta.

Prispela sva ob mraku in se parkirala pid kipom. Nato sva se po potki odpravila do kipa, ki je že žarel v soju luči.

Od tu je krasen razgled na morje in obalo. Nočna osvetljena mesta so kot nizi biserčkov. 

Uzivala sva soncni zahod in roznate barve pbzorja.

Jutri pa še vtisi dnevne svetlobe.