Marina di Pesculose, Maldive del Sorento

12. marec

Na veliko veselje naju je zbudil sonček. Že drugi dan zapired je jasno in sončno, no hladen veter pa kljub temu na manjka. Odločila sva se, da današnji dan porabiva za pohajkovanje po lepi okolici mesta  Leuca.

Po nakupu kruha in zelenjave sva šla mimo te zanimive točke. ;)

Odpravila sva se do nekaj kilometrov oddalhene Marine di Pesculose in Maldive del Solento, ki ležita takorekoč izza ovinka. Po skalnatih krušljivih klifih v okolici Leuce se obala spremeni v več kot 10 kilometrov peščenih plaž. 

Preden sva zapustila mesto sva na njenem obrobju še uživala ob ogledu zanimivih morskih jam v klifih. Posebej znana je jama treh vrat (grotta di tre porte). Seveda bi si bilo veliko lepše ogledati te jame iz čolna, a v tem času tega ne ponujajo. 

Človek bi lahko ure in ure hodil in si ogledoval te lepote. 

Med potjo sva se ustavila, da si ogledava cerkvico na prostem. Puglia je prepolna mogočnih cerkva, tu pa predstavlja posebnost, cerkev na prostem.

Pokrajina ob poti je pusta, spominja na naš kras, veliko kamnitih zidov, starih oljčnih nasadov inna tem področju bi rekla polovičnih trullov, okrogli stožci brez kapice. :)

Pripeljala sva se do Marine di Pesculose in parkirala ob obali. Mesto je tipično turistično in v tem času precej tiho in mirno. Imajo moderno cerkev.

Po kosilu sva se odpravila na obalo in se uro in pol (3 km v eno smer) sprehajala in uživala ob zvokih morja in sončku. 

Pe še lahko rečeva, da sva bila na Maldivih ;) (tako se del te plaže tudi res imenuje)

Zaključila sva ob sončnem zahodu. Preživela sva res lep dan za dušo. 

Santa Maria de Leuca

11. marec

Zbudila sva se v lepo sončno jutro. V načrtu imava ogled Leuce in njene okolice.

Mestece Leuca je eno fascinantnih obmorskih krajev v Salentu. Je mali biser, ki se razteza med rtoma Punta Meliso in Punta Ristola, ki obiskovalcu ponujata osupljive razglede. To področje ima po zapisih več kot dva tisočletno zgodovino.

Najprej sva se sprehodila po sprehajalnih brveh do posebnega spomenika, ki obeležuje ta kraj kot mesto "fra terra e aqua",  med zemljo in vodo. Praktično se z umetno ustvarjenim slapom, ob katerem tečejo stopnice do vrha ploščadi, končuje Apuljski akvadukt. Občasno simbično po tem slapu spustijo vodo. 

Po stopnicah sva se vzpela do ploščadi, kjer je cerkev, stebrišče in lepe razgledne točke.

Lepi razgledi so naju vabili in vzela sva pot pod noge. Prehodila sva mesto, ki je vtem letnem času le malo obljudeno, saj je večina hiš le poletnih rezidenc. 

Tokrat sva si zaželela za kosilo ribe, zato sva poiskala ribjo restavracijo. Le malo restavracij obratuje ob dejstvu, da ni veliko turistov. Kosilo je bilo zelo okusno (orada na žaru). 

Po kosilu sva se odpravila proti rtu, najjužnejši točki pete. Zanimivo je, da je tu obala skalnata, klifi so krušljivi in precej nevarni za hojo. V njih pa morski valovi ližejo slikovite jame, značilne za to področje. Hodila sva po ozki strmi stezici na robu klifov z lepimi razgledi na mesto, rt in odprto morje. 

Najjužnejša točka je kamnit jezik, ki se spušca v morje. Tu sva naredila selfi, saj zbirava take točke v Evropi. Do sedaj sva obiskala najzahodnejšo točko Cabo da Roca na Portugalskem,  najjužnejšo v Tarifi v Španiji, najsevernejšo Nordkapp. Še bo treba potovati, da nabereva preostalo. :)

Tu sva odkrila tudi jamo "Grotta del diavolo", ki poteka iz grebena do morja. Ima tri stropna okna in ena vrata do morja. Zanimiv naravni pojav, ki je prav gotovo poseben ob morski nevihti in visokih valovih.

Sprehodila sva se še proti drugemu rtu in občudovala posebno oblikovano obalo. 

Res, narava človeku ponuja umirjenost in potrebo, da se za trenutek ustavimo in poglobimo vanjo. Vredna je vsega tega. 

Jutri pa upam da vidiva še kaj več na to temo. 

Otranto in S.Maria di Leuca

Po vetrovni noči, se je proti jutru veter malo umiril in celo sonce je pokukalo izza oblakov. Po zajtrku se odpraviva v center mesta Otranto, od postajališča oddaljenem le par minut.  

Otranto je obalno mesto v južni italijanski regiji Apulija.  V njem se nahajata aragonski grad iz 15. stoletja in katedrala iz 11. stoletja. Grad je mogočen in predstavlja pravo utrdbo ob morju.

Povzpela sva se na Torre Matta, kjer je lep pogled na morje in pristanisče. 

V blizini so plaže.

Ulice v starem delu mesta so ozke, kamnito tlakovane, na obeh straneh pa so majhne trgovinice z različnimi spominki, aktualne v poletnem času. 

Ker je z morja prihajal naliv, sva se odpravila iskat trgovino s hrano in kruhom. Vmes sva se ogrela s čajem v manjšem baru. Zaradi vetra sva bila kljub dežniku kar precej mokra. Na tem koncu ni veliko trgovin s prehrano, zato sva potrebovala pomoč domačinov, da sva jo dobila.

 

Lastnik postajališča nama je povedal, da so poletja tu zelo oblegana od turistov in da je vse več tudi Slovencev. 

Zares lahko pohvaliva domačine, da so prijazni in vedno pripravljeni pomagati. 

Po kosilu se odpraviva proti najjužnejši točki škornja. Dež je pojenjal in upava, da se bo tudi zvedrilo. 

Cesta je, za razliko od prejšnjih, večji del lepa na novo preplastena. Voziva se po pokrajini, ki je poraščena z grmičevjem, starimi oljkami, nizki kamniti zidovi delijo parcele. 

Pokrajina je redko poseljena, v kontrastu z preostalo Puglio in ni ravninska. Cesta pelje nekaj dest metrov nad morjem.  

Ustaviva se pri znameniti jami Zinzulusa ori kraju Castro. 

Želiva si jo ogledati, a sva prepozna, odprta le do 15:00. Uspelo nama je priti v njeno bližino in narediti nekaj posnetkov. 

Nadaljujeva pot proti mestu Leuca. Nekatera naselja so tipično turistična, 

druga bolj preprosta.

Ob sončnem zahodu sva prispela v Leuco.

Poiskala sva postajališče, ki je bilo sicer zaprto, a vhodna vrata niso bila zaklenjena, zato sva vseeno vstopila in se namestila.

Še en dan je za nama. Obeta se malo boljše vreme. :)