Proti Otrantu

9. marec

Na srečo sva parkirala v kampu in imela elektriko. Celo noč  je v sunkih pihal močan veter, ki je počistil oblake in sva se zato zbudila v sončno a hladno vetrovno jutro. Morala sva po novo plinsko bombolo, saj sva vse dni ogrevala avtodom, vesela, da nama nudi tako topel začasni domek. Bojan je doma kupil italjansko bombolo, da jo lahko menja v Italiji, saj tu bombol ne polnijo, le menjajo.

Najina pot se je nadaljevala ob obali proti Torre del Orso. Ta konec Ialije je manj obljuden, je pa kar nekaj naselij, ki so trenutno samevala, ker so očitno v rabi le v sezoni.

Za prvi postanek sva izbrala slikovito obalo Grotte della poezia, kjer so našli tudi arheološke ostanke iz bronaste dobe, rizbe v skalah 100 m dolge jame, a trenutno ni bila dostopna. 

Dan je bil zelo vetroven, morje močno razburkano, zato je bilo kar nevarno hoditi po robu pečin. 

Močni sunki vetra, slane kapljice v zraku, bučanje morja, mraz... Priznam, spominjalo me je na Nordkapp. :)

V lepem vremenu bi bilo sprehajanje po teh skalah pravi užitek. Morda kdaj drugič. 

Peljala sva še nekaj kilometrov naprej, parkirala in se sprehodila po potki med bujnim grmovjem do obalne čeri. Postanek je bil poplačan z naravno posebnostjo, ki so jo poimenovali Le due sorelle - Dve sestri. 

Sredi zaliva stojita dve zanimivi skali, na katerih gnezdijo ptiči, okoli njiju pa se vrtinčijo valovi razburkanega mirja. Včasih je to bila ena skala, ki jo je vreme in divji valovi razdelilo v dve slikoviti silhueti.

V ozadju je videti mesto Torre del Orso. 

Skalnata obala je razjedena od morskih valov, zaradi močnega vetra nisva upala stati na robu in pogledati v morje.  

Zadnji današnji postanek, tudi ta čisto morski je bil nekaj kilometrov oddaljen od Otranta. 

Tu sva si privoščila dobro kosilo in dišečo Illi kavico (hvala Nuša :) ). Po kosilu pa sva sla še do točke "Punto piu ad' Est di Italia", najvzhodnejša tocka Italije, kjer je svetilnik Punta Palascia in vojaški radar. 

Vsa prepihana in ohlajena sva se odpravila iskat postajališče v bližnji Otranto.

NaSla sva Oasi park sosta per camper, ki ponuja vse storitve za avtodome in tudi topel tuš. 

Čaka naju še dobrih 50 km do najjuznejše točke, do konca škornjeve pete. Pred tem pa še spanje in ogled Otranta jutri zjutraj. 

Ostuni

8. marec

Zbudila sva se v rahlo sneženje. Letos doma še nisva videla snežink, morala sva priti prav Puglio, v samo peto Italije, da sva jih doživela. ;)

Po zajtrku sva se odpravila iz planote nazaj proti obali. Celo pot je po malem snežilo in deževalo. Vozila sva se po lokalnih cestah in po hitri cesti Adriatica. 

Tokrat sva na poti naredila le postanek v mestu Ostuni, ki je eno od dvanajstih Cita bianche, belih mest v Italiji.

Stari del mesta stoji na griču in je s ceste videti kot velika bela graščina. Parkirala sva in se peš odpravila na ogled.  Strme kamnito tlakovane ulice vodijo do katedrale na vrhu griča. Hiše so manj slikovite kot v Locorotondo. Večina trgovinic in restavracij je bila zaprtih. Restavracije v Italiji preverjajo green pass in fpp2 maska je obvezna. Tudi zunaj pogosto nosijo maske. 

Ko sva se odpravljala, je začel padati leden dež in pihal je mrzel veter. Vozila sva se mimo mest Brindezi in Cecce. 

Najin naslednji postanek je bil ob obali. Peljala sva se vzdolž naselja Torre santa Sabina,  ki je očitno namenjeno le turizmu in vikendom, saj nisva stečala žive duše. Obala je zanimiva, morje je izdolblo kar nekaj jam v kamnito obalo, v katerih se razburkano morje zaganja ob skale. Hoja po skalnati obali je lahko nevarna, če nisi pazljiv, saj so skale ostre in v jamah buči morje. 

Tu je znana Grotta Azzurra. Danes je bilo morje kar precej razburkano in ob dežju in vetru je vtis divje narave še pristnejši. 

Parkirala sva v campu malo izven Torre del orso, kjer bova tudi prenočevala. 

Alberobello in Locorotondo

7. marec

Prespala sva poleg centra Spin, saj v bližini nisva našla nobene druge možnosti.

Zjutraj sva se odpravila proti turistično dobro znanem mestu Alberobello, oddaljenem le dobre pol ure vožnje. Cestišče je, kot sem že zapisala, precej zdelano z veliko kar globokih jam. Je pa okolica zanimiva, saj sva vozila med nasadi slikovitih starih oljk, ki se raztezajo na obeh straneh. Poleg stoletnih zvitih oljk sva občudovala cvetoče mandljevce, značilne za to področje. Cesta se je nato vzpela na bližnje gričevje, bujno poraslo z zimzelenimi grmovji in drevesi in se nadaljevala po lepo obdelani planoti. Nedaleč stran na griču sva opazila mesto znano po trullih.

Trulli, okrogle kupolaste kamnite koče, so iz 15. stoletja, ko so grofi svojim prebivalcem naložili, da gradijo na suho brez uporabe malte, da bi jih vrednotili le kot začasna bivališča, ki ne podležejo davku. 

Najpreprostejša oblika je bila okrogla podlaga s kamnito kupolasto streho. 

Trulli so raztreseni po celotnem področju, med nasadi oljk ali v bližnjih mestih. Spominjajo me na škrate ali palčke in so zelo slikoviti.

V Alberobello je odprto postajališče za avtodome, ki je v neposredni bližini predela mesta s trulli.

Sprehod po uličicah je prijeten, trulli pa so danes majhne bele kočice, v katerih so prodajalne s spominki in lokalno ponudbo. 

Pot sva nadaljevala proti Locorotondu, mestu, ki leži nedaleč proč. Že na vhodu v mesto naju je pozdravil napis, da prihajava v eno izmed značilnih lepih mest. 

No, ni naju razočaralo. Stari center mesta predstavlja labirint ozkih, zavitih uličic z belimi zgradbami, z balkoni, stopnišči in zaprtimi dvorišči. Kljub zgodnji pomladi, trenutnim temperaturam in hladnemu  vetru je povsod veliko rož in zelenja. Uživala sem in slikala.

Starejša gospa naju je iz balkona prijazno povabila, naj se vrneva poleti, ko je staro mestno sredisče v polnem cvetju, saj takrat izbirajo najbolj cvetočo stavbo. 

Pozno popoldne naju je razhladil zelo hladen veter,  nizke temperature (6°C z občutkom 0°C je zapisala telefonska aplikacija), ja kje je ta pregovorno topla južna Italija ;).

Parkirala sva in prenočila bova v bližnjem Cisterninu.