Madrid, od 5. - 7. maja -2010

V sredo sva se odpravila iz Granade proti 400 km oddaljenemu Madridu. Več kot 150 km sva se vozila po gričevnati pokrajini z neskončnimi nasadi oljk po vseh pobočjih vse do vrhov. Sledilo je obsežno ravninsko področje, kjer so se raztezala polja, vinogradi s pritlikavo trto in oljčni nasadi.
Madrid leži na planjavi, v ozadju se dviga pogorje, kjer je še videti sneg. Brez težav sva našla kamp, saj sva imela GPS koordinate zanj. Lociran je v območju Getafe, predmestju Madrida. Prispela sva pozno popoldne in zbrala vse potrebne informacije za odhod v center mesta naslednji dan.

Četrtkovo jutro naju je presenetilo z zelo nizko temperaturo, saj je termometer kazal komaj 1°C, pihal pa je tudi mrzel veter. Celotno centrano področje od puščave do Mmadrida leži na visoki planoti med 600 in 1000 m nad morjem. Pred odhodom na ogled mesta se je bilo potrebno toplo obleči, dolge hlače, dva rokava, pa še vetrovka in šal, seveda. Do mesta sva se najprej peljala z avtobusom, nato pa s podzemno do centra mesta. Tu sva se vkrcala na dvonadstropni odprt avtobus za turistični ogled mesta, z možnostjo vmesnih postankov, s katerim sva imela možnost spoznati utrip mesta, ob razlagi opazovati najpomembnejše znamenitosti in se ustaviti in si peš ogledati nekatere turistično zanimive točke. 

Mesto je veliko in se še širi proti obrobju. V centru mesta sva občudovala lepa pročelja stavb z zanimivimi bakoni, kovanimi ograjami balkonov, umetelno okrašenimi vrati in okni, raznovrstne velikosti in oblike stavb in nekaj velikih vodnjakov, ki dajejo posebno oznako posameznemu predelu mesta. Ker sva načrtovala le en dan postanka v Madridu, sva si znamenitosti ogledala le od zunaj, saj za vstop in ogled galerij in muzejev preprosto nisva imela časa niti ni bilo veliko možnosti zaradi dolgih vrst čakajočih. Najprej sva se ustavila pri kraljevski palači, včasih veličastnemu domu burbonske dinastije, danes pa namenjene le državnim priložnostim. Vanjo nisva vstopila, ker je bila čakalna vrsta zelo dolga. Tudi sicer je bilo v mestu zelo veliko turistov. Na ulicah so nas ustavljali predstavniki društva za boj proti raku, sklepava, da je bil ta dan posvečen boju proti tej bolezni. 

Občudovala sva pročelja stavb, zanimive palače, muzej Prado, Puerta del Sol, Plaza Mayor, priljubljen kraj za turiste s številnimi restavracijami in s tapas bari na trgu, bližnje ulice namenjene le pešcem z lepimi trgovinicami, ki pretežno ponujajo modna oblačila in obutev. Okusno tipično špansko kosilo, sva uživala v eni izmed restavracij v tem predelu. Po kosilu sva si ogledala novi del mesta, kjer v nasprotju staremu delu prevladujejo novodobne stolpnice iz stekla, betona in kovine. Že od daleč sva opazila stolpnico, ki spominja na porušena dvojčka v New Yorku, saj jo je konstruiral isti japonski arhrtekt. Od zunaj sva obhodila znani masivni stadion Santiago Bernabeu, kjer so vrste turistov čakale na voden ogled. Madrid ima veliko lepih parkov, a mesto se duši v izpušnih plinih zaradi pregostega prometa. Po kakšni uri ali dve sva se morala umakniti v predel mesta za pešce, kajti onesnažen zrak nama ni dobro del. Ogled sva zaklučila na Plaza Mayor, trg kvadratne oblike obdan s stavbami in obokanimi vhodi in lepo tlakovan. Uživala sva ob dobri kavici in ob poslušanju glazbe, ki so jo na ulici izvajale skupine. Zvečer sva se vrnila v kamp.

Petkovo jutro je bilo še vedno precej hladno, nebo se je pooblačilo, ko sva zjutraj nadaljevala pot, trokrat mimo Zaragoze v Barcelono. Pred nama je bilo več kot 600 km vožnje po ne preveč zanimivi pokrajini. Pretežno so bile to planote, nerodovitni predeli z griči iz peščenjaka, poraslimi le s šopi trave. Na poti sva šla le skozi dva ali tri manjša naselja. Malo pred vstopom v Katalonijo sva se peljala skozi področje, kjer se med številnimi griči vijejo polja podobna širokim ovinkastim cestam, posejana z žitaricami. Področje je redko poseljeno, hiše so povečini narejene iz opeke podobne barve kot zemlja in le tu pa tam je kaj zelenja. Ko sva prišla do Barcelone, je bila ravno prometna konica (ob 18.30). Za povrh sva še spregledala izvoz na obvoznico za El Masnou, 15 km oddaljen od Barcelone, kjer je bil najin izbrani kamp in se zato več kot pol ure po polžje pomikala skozi center do izbrane obvoznice. Končno sva prispela v kamp, ki leži v bližini kraja ob železnici.

Granada, torek, 4.5.2010

Zbudila sva se v hladno, jasno in vetrovno jutro. Po zajtrku sva se z mestnim avtobusom odpravila do centra mesta in nato peš do trdnjave palače Alhambre, ki leži na grču nad Granado. Alhambra pomeni v arabščini "rdeča", ker so zgradbe narejene iz zemlje temno rdeče barve. Med 12 in 15 stoletjem je billa v lasti Sultanov Nasrid . 
Na ogled Alhambre nisva mogla v dopoldanskem času, pač pa sva kupila za popoldanski ogled. Cena vstopnice je bila 12 evrov, za zvočni vodič pa je bilo potrebno doplačati 4 evre. 

Vrnila sva se v cenetr Granade in si najprej ogledala predel, kjer stoji mogočna katedrala. Obhodiš jo lahko le po ozkih uličicah z veliko majhnih trgovinic s spominki in oblačili, saj se tik ob katedrali dvigajo visoke hiše. Uličice so tlakovane in mestoma prehajajo v manjše trge, kjer na stojnicah ponujajo cvetje in v restavracijah in bifejih hrano in pijačo. Za kosilo sva si privoščila okusno paellio, tipično tukajšno jed.

Nato sva se odpravila po strmem bregu na ogled Alhambre. Alhambra se deli v 4 področja in sicer na vojaški del Alcazaba, na Palače, na mesto Medina in na Generalife, kmetijsko področje. Stavbe so iz različnih obdobij. Palača Charles V je amfiteater, kjer sta dva muzeja. Najbolj zanimiva je Palača Nasrid, kjer se sprehodiš skozi umetelno obdelane stene, oboke, dvorišča z vodnjaki in vrtovi. Zanimiv je "broken tower" - počen stolp v vojaškem območju, s katerega je prekrasen pogled na mesto Granada. Pogrešala sva več informacij o zgodovinskih dejstvih na posameznem predelu Alhambre ali pa značilnih predmetov ali oblačil iz različnih obdobij, kljub temu, da sva na določenih točkah lahko prisluhnila opisom na zvočemi vodiču. Ogled je pospremil neprijetno hladen veter, ki je pihal iz zasnežene Sierra Nevade, kar je bil morda tudi vzrok, da naju je ogled te svetovne znamenitosti pustil precej hladne.
Ko sva zaključila ogled, sava si v mestu privočila topel čaj. Jutri naju čaka Madrid, upava, da se temperature dvignejo.

Puščava Tabernas, ponedeljek, 3.5.2010

Kamp je bil sicer čist, vednar se v njem nisva najbolje počutila zaradi osebja in nekaterih nevsakdajih gostov. Odpravila sva se proti Almeriji, kjer sva na poti načrtovala še en postanek ob opevani "costa del sol". Vendar naju ta del Španije naju ni najbolj navdušil, saj se ob obali ves čas vlečejo veliki kompleksi hotelov in turističnih naselij, opazno masovna in za naju neprivlačna turistična industrija. Na tem področjo skoraj ni kampov. V predelu pred Almerijo pa je področje, kjer najbrž Španija pridela največ zelenjave, saj se iz zaliva v zaliv, od morja do vznožja hribov razstezajo kilometri in kilometri toplih gred, tako da se mesta izgubljajo v morju plastičnih streh okrog njih.

Odloćila sva se, da nadaljujeva potovanje po daljši poti mimo Almerije proti Granadi. Želela sva si ogledati edino pravo evropsko puščavo pri Tabernasu, začne pa se že pri morju pri Almeriji. 

Ta puščava ni peščena kot Sahara, ampak so to krušljivi griči in hribi iz peščenjaka, prekriti s šopi trave in redkega grmovja. Tu je svoje špageti vestern filme snemal Sergio Leone. Scenska mesta in kulise so še vedno na ogled. Ta puščavska pokrajina se vleče še skoraj do Granade. Na visoki planoti (čez 1100 m) sva videlaštevilne vetrnice in dve ogromni solarni elektrarni, ena na sončne celice, druga pa na kolektorje (termo solarna, velika več kot kvadratni km). Zanimivost so bila tudi bivališča vgrajena v pobočja iz peščenjaka. Nad Granado so se v soncu bleščala pobočja prekrita s snegom na visokem pogorju Sierra Nevade.

Tudi kamp v Granadi ni bilo lahko najti. Jutri naju čaka zanimiv ogled tega mesta, predvsem palače Alhambra.