Granada, torek, 4.5.2010

Zbudila sva se v hladno, jasno in vetrovno jutro. Po zajtrku sva se z mestnim avtobusom odpravila do centra mesta in nato peš do trdnjave palače Alhambre, ki leži na grču nad Granado. Alhambra pomeni v arabščini "rdeča", ker so zgradbe narejene iz zemlje temno rdeče barve. Med 12 in 15 stoletjem je billa v lasti Sultanov Nasrid . 
Na ogled Alhambre nisva mogla v dopoldanskem času, pač pa sva kupila za popoldanski ogled. Cena vstopnice je bila 12 evrov, za zvočni vodič pa je bilo potrebno doplačati 4 evre. 

Vrnila sva se v cenetr Granade in si najprej ogledala predel, kjer stoji mogočna katedrala. Obhodiš jo lahko le po ozkih uličicah z veliko majhnih trgovinic s spominki in oblačili, saj se tik ob katedrali dvigajo visoke hiše. Uličice so tlakovane in mestoma prehajajo v manjše trge, kjer na stojnicah ponujajo cvetje in v restavracijah in bifejih hrano in pijačo. Za kosilo sva si privoščila okusno paellio, tipično tukajšno jed.

Nato sva se odpravila po strmem bregu na ogled Alhambre. Alhambra se deli v 4 področja in sicer na vojaški del Alcazaba, na Palače, na mesto Medina in na Generalife, kmetijsko področje. Stavbe so iz različnih obdobij. Palača Charles V je amfiteater, kjer sta dva muzeja. Najbolj zanimiva je Palača Nasrid, kjer se sprehodiš skozi umetelno obdelane stene, oboke, dvorišča z vodnjaki in vrtovi. Zanimiv je "broken tower" - počen stolp v vojaškem območju, s katerega je prekrasen pogled na mesto Granada. Pogrešala sva več informacij o zgodovinskih dejstvih na posameznem predelu Alhambre ali pa značilnih predmetov ali oblačil iz različnih obdobij, kljub temu, da sva na določenih točkah lahko prisluhnila opisom na zvočemi vodiču. Ogled je pospremil neprijetno hladen veter, ki je pihal iz zasnežene Sierra Nevade, kar je bil morda tudi vzrok, da naju je ogled te svetovne znamenitosti pustil precej hladne.
Ko sva zaključila ogled, sava si v mestu privočila topel čaj. Jutri naju čaka Madrid, upava, da se temperature dvignejo.

Puščava Tabernas, ponedeljek, 3.5.2010

Kamp je bil sicer čist, vednar se v njem nisva najbolje počutila zaradi osebja in nekaterih nevsakdajih gostov. Odpravila sva se proti Almeriji, kjer sva na poti načrtovala še en postanek ob opevani "costa del sol". Vendar naju ta del Španije naju ni najbolj navdušil, saj se ob obali ves čas vlečejo veliki kompleksi hotelov in turističnih naselij, opazno masovna in za naju neprivlačna turistična industrija. Na tem področjo skoraj ni kampov. V predelu pred Almerijo pa je področje, kjer najbrž Španija pridela največ zelenjave, saj se iz zaliva v zaliv, od morja do vznožja hribov razstezajo kilometri in kilometri toplih gred, tako da se mesta izgubljajo v morju plastičnih streh okrog njih.

Odloćila sva se, da nadaljujeva potovanje po daljši poti mimo Almerije proti Granadi. Želela sva si ogledati edino pravo evropsko puščavo pri Tabernasu, začne pa se že pri morju pri Almeriji. 

Ta puščava ni peščena kot Sahara, ampak so to krušljivi griči in hribi iz peščenjaka, prekriti s šopi trave in redkega grmovja. Tu je svoje špageti vestern filme snemal Sergio Leone. Scenska mesta in kulise so še vedno na ogled. Ta puščavska pokrajina se vleče še skoraj do Granade. Na visoki planoti (čez 1100 m) sva videlaštevilne vetrnice in dve ogromni solarni elektrarni, ena na sončne celice, druga pa na kolektorje (termo solarna, velika več kot kvadratni km). Zanimivost so bila tudi bivališča vgrajena v pobočja iz peščenjaka. Nad Granado so se v soncu bleščala pobočja prekrita s snegom na visokem pogorju Sierra Nevade.

Tudi kamp v Granadi ni bilo lahko najti. Jutri naju čaka zanimiv ogled tega mesta, predvsem palače Alhambra.

Gibraltar, nedelja, 2.5.2010

Poslovila sva se od prijetnega, lepo urejenega kampa Rio Jaro. Bilo je vetrovno jutro z nizko podečimi meglami. Najin naslednji cilj je bil Gibraltar. V nizu držav, ki sva jih obiskala do sedaj na svoji poti, dodajava še Veliko Britanijo, natančneje cono Velike Britnije, ki tu obsega eno samo skalnato pobočje in mesto ob njem. 

Gibraltar se je kopal v sončnem jutru in že na daleč sva zagledala tipično gibraltarsko pobočje. Ko sva se približala mestu, se seveda nisva mogla izogniti vsem mejnim formalnostim. Takoj zatem sva se znašla sredi letalske steze, ki jo prečka cesta . Na tak način so izkoristili že tako majhen prostor tudi za svoje letališče. Najprej sva se odpravila na južni konec polotoka, kjer stoji svetilnik. 

Nato sva poiskala žičnico, ki pelje na skalnat greben z razgledno točko. Parkirala sva in po petih minutah vožnje v kabinski žičnici prispela na razgledno postajo. Že med vožnjo nas je prijazen glas opozoril, da se odpravljamo v naravni habitat opic, edini v Evropi, ki se prosto sprehajajo po skalnatem grebenu in rade izmikajo turistom platične vrečke s hrano. Prav kmalu sva zagledala prve opice, ki so prava atrakcija za obiskovalce in rade pozirajo, ko jih slikajo. So pa tudi zelo prebrisane in se ti prikradejo za hrbet, da bi ti pokukale v nahrbtnik, zato je budno oko paznika vsakega opozarjaal na to možnost in na to, da opice lahko tudi grizejo. Na grebenu je nekaj zanimivih točk in do nekaterih sva se odpravila in občudovala lep razgled na obe strani skalnatega grebena.

Ko sva se vrnila v dolino, sva si ogledala zanimiv muzej 100 tonskega topa iz leta 1870. Pred nadaljevanjem poti sva se sprehodila po delu ceste, ki teče čez letališče.
Nato sva se odpeljala proti Fuengirole, kjer sva želela kampirati, a nama ni uspelo najti kampa, ko pa sva ga končno le videla, sav se odločila, da raje nadaljujeva pot do Torremolinosa, kjer sva našla kamp.