Sesimbra in Cabo Espichel, torek, 27.4.2010

Pozajtrkovala sva in se odpravila do avtobusnega postajališča z namenom, da se peljeva do Lizbone. Ko sva vstopila na avtobus in želela plačati, nama je šofer povedal, da z najino nadaljno vožnjo z vlakom ne bo nič, saj že drugi dan štrajkajo javni prevozi (avtobus, vlak,...). Obtičala sva torej v kampu. Šla sva na obhod po njem in srečala slovensko družino, ki se je s kamperjem odravljala naprej proti Lisboni.

Tudi midva sva se odločila, da se odpraviva na pot s kamperjem in sicer do Sesimbre, manjše ribiške vasi 40 km oddaljene od Lisbone. Na avtocesti proti Lisboni sva obtičala nekaj časa v nepregledni koloni vozil, ki se je valila proti glavnemu mestu. Na srečo je najina pot vodila v drugo smer. Prečkala sva reko Tejo preko znanega trikilometerskega mostu in na desnem bregu reke na hribu zagledala visok kritusov kip obrnjen proti mestu.

Pot sva nadaljevala do manjšega ribiškega mesta Sesimbre, ki so ga hotelski kompleksi posrkali vase, kar seveda ni čudno, saj leži ob dolgem lepem zalivu s peščeno plažo. Kar nekaj kopalcev je že uživalo na toplem soncu. Sprehodila sva se ob obali in popila kavo. 

Nato sva se odpravila do Cabo Espichel, rt s svetilnikom in zanimivimi zalivi in visokimi pečinami. Ustavila sva se ob lepem zalivu v bližini romarske cerkve s posebnimi prostori za romarje, kjer sva si pripravila dobro kosilo in v družbi še nekaj podobnih turistov preživela dve urici.

Na poti proti kampu sva se odločila, da poskusiva priti do kraja Almada,kjer je velikanski Kristusov kip. Ugotovila sva, da je bila to dobra odločitev, saj sva poleg občudovanja ogromnega stolpa, na katerem je velik kip in v notranjosti stolpa prijetna cerkvica, imela tudi krasen razgled na Lisbono in oba mostova (eden več kot 10 km dolg), ki prečkata reko Tejo.

Nepričakovano sva kljub težavam preživela lep in zanimiv dan. Obljubljajo, da jutri ne bo več štrajka. ;-)

Obidos in Cabo da Roca, ponedeljek, 26.4.2010

Po zajtrku sva se odpravila do očarljivega mesteca Obidos na vrhu hriba, obdanega s slikovitim obzidjem. Pravijo, da je priljubljeno pri pesnikih in drugih umetnikih. Masivno obzidje iz 13. stoletja je lepo ohranjeno, v notranjosti skriva hiše stisnjene v ozke ulice, vendar kljub temu ne manjka eksotičnega zelenja, pomaranč in raznobarvnega cvetja prav na vsakem koraku. 

Bela barva hiš z obveznimi bravnimi obrobami te prijazno pozdravijo. Glavna uličica, ki vodi do gradu, je seveda polna malih trgovinic z izdelki iz keramike in tipičnimi oblačili iz teh krajev, seveda spominkov tudi ne manjka. Najprej sva se odpravila na obhod po obzidju, ki je trajal dobro uro, a je poplačal trud s prekrasnimi vedutami mesta in okolice. Mestece je zares vredno ogleda. Srečala sva celo slovenske turiste, ki so prišli z avtobusom.

Pot sva nadaljevala do konca malega rta v bližini turističnega kraja Peniche. Uživala sva ob pogledu na prekrasne peščene zalive na eni strani in divje skale, ki se strmo dvigajo iz morja in ob katere pljuskajo valovi na drugi strani. Izbrala sva prelep predel, kjer sva si pripravilla okusno kosilo in užila dobro kavico na robu skal s pogledom na brezkončni ocean.

Po kosilu naju je pot vodila poti najzahodnejši evropski točki, Cabo da Roca. Pot se je vila pretežno ob obali, kjer sva na nekaj mestih videla deskarje, ki so uživali na valovih. Na tem območju so zanimivost tudi mlini na veter, podobni tistim na Nizozemskem. Cabo da Roca leži na ploščadi, kar visoko nad morjem, kjer je steber s križem in napisom, popularna točka za slikanje, v ozadju pa je stavba s svetilnikom in turistična pisarna, kjer lahko obiskovalci kupijo lično potrdilo, da so obiskali najzahodnejšo točko Evrope. Seveda sva jo kupila, saj imava že tisto iz Nordkapa in načrtujeva tudi tisto iz najjužnejše točke.
Odpravila sva se do kampa, kjer bova prenočila in se pripravila na obisk Lisbone.

Dolina Douro, 25.4.2010

Na srečo sva na recepciji dobila seznam njihovih kampov na Portugalskem, tako, da lahko brez skrbi nadaljujeva potepanje. Po zajtrku sva se odpravila navzgor po dolini reke Douro, znane po vinogradih, ki pridelujejo najboljši portovec. Na začetku dolina ni preveč zanimiva, reka je rjave barve, široka, bregovi so zeleni in se dvigajo v gričevje in hribovje. Bolj ko sva se dvigala po dolini, bolj divja in lepša je postajala. 

Ozka cesta se vije po hribovju in vsak naslednji ovinek ponuja nov zanimiv pogled na obdelane griče, na reko in na oddaljene dele doline. Dolina je skoraj v celoti gosto posejana, naselja so raztresena po obeh bregovih do vrhov gričev in hribov. Na višje ležečih slemenih hribov pa se vrtijo mnogoštevilne vetrnice, ki proizvajajo elektriko. Pot se vije po obronkih hribov in nudi vedno lepši pogled na z vinogrdi ali sadjem okrašene strmine, police, ki se simetrično vijejo ali stopničasto prehajajo ena v drugo so kot ornamentalni okras doline. 

Oko se spočije ob zares lično urejenih domovanjih, ki jih krasijo do potankosti urejeni vrtovi polni cvetja in gojenih živih mej, da palm, eksotičnih iglavcev in pomarančnih dreves sploh ne omenjam. Lepo, estetsko in čisto. Tu sva resnično skoraj na vsakem ovinku ustavila in slikala. Zelenje, reka, lepe hiše, vijugasta cesta, vinogradi, vinogradi in spet vinogradi. Več naj povedo posnetki sami.

Pot sva nadaljevala po skoraj 900 m visoki planoti, v dolini se raztezajo obsežna riževa polja. V bližini Obidosa, ki ga bova obiskala jutri, sva našla kamp in parkirala. Današnji dan je bil poln lepih in nepozabnih vtisov.