Porto, 24.4.2010

Dopoldne sva se odpravila z avtobusom, ki se ustavlja pred kampom, na ogled Porta. Vožnja z avtobusom je posebno doživetje, saj so ulice ozke, nepregledne, podobne tolminski gasi /solkanskemu klancu, avtomobili parkirani na pločnikih, avtobus pa v teh gasah za las obide vogale in druge avtomobile, a vožnje ne upočasni kaj dosti. Poleg tega je vsakih 200 m postajališče, kar je sicer za čakajoče potnike zelo prikladno, za vozeče pa kar stresno. A prispeli smo srečno tja in nazaj, kar je najbolj pomembno.

Porto je drugo največje mesto Portugalsek in eno starejših mest v deželi. Poznan je po znanih vinskih kleteh, kjer lahko degustirate portovec. Midva sva obiskala klet Croft in okusila to opevano portugalsko pijačo.

Sicer pa sva si peš ogledla najstarejši del mesta, obiskala znano stolnico Se in seveda nisva pozabila obiskati osrednjo železniško postajo, kjer stene krasijo veliki murali iz keramičnih ploščiic (azulejos), s podobami pomebnejših dogodkov iz zgodovine mesta. 

Posnela sva kar nekaj slik, posebej tistih delov mesta, kjer se na poseben način prepletata skromnost in bogastvo, uličice, ki se strmo vzpenjajo v hrib, stopnice, ki vodijo do skromnih, stisnjenih bivališč na bregovih "zlate reke".

 Reko sva prečkala peš preko visokega jeklenega mostu, ki ga je konstruiral Aiffel. Pogled z mostu je bila krasna prilika za slikanje mnogih različnih mostov vzdolž reke in pogleda na mesto samo.

Kosilo sva si privoščila na obali reke Doure v sončnem popoldnevu, kje je v tem času kar mrgolelo turistov.

Preživela sva resnično krasen dan.
Zvečer sva se šla sprehajat ob atlatsko obalo, dobrih pol kilometra oddaljeno od kampa. Našla sva lepo urejeno leseno sprehajalno pot, kjer je kar nekaj ljudi teklo ali hitro hodilo. Valovi so lizali obalo, kjer sva nabrala nekaj primerkov raznobarvnih kamenčkov za spomin na ta izet.

Nato sem, kot ponavadi, objavila opis in slikovne utrinke v svojem blogu.

Po galiciji, petek, 23.4.2010

Zbudila sva se v megleno jutro. Oblaki so viseli nizko nad zemljo. Po zajtrku sva se odpravila do najsevernejšega konca pirinejskega polotoka, kjer sva uspela poslikati zalivček. Bilo je vlažno in hladno. nato sva se odpravila proti A Corunji in Santiagu de Composteli, znanem romarskem kraju. Na poti sva lahko opazovala romarsko pot, ki je lepo označena s posebnimi tablami "Camino de Santiago", seveda sva jo midva tja mahnila kar lepo z avtodomom :-). Galicija je zelena in bogata z lepimi zalivi, ki jim pravijo "rias". Ko sva prispela v Santiago, sva celo uro zaman iskala parkirišče, kljub temu, da še ni turitična sezona, se je trlo obiskovalcev, povrhu pa še prenavljajo večji del vpadnih ulic v mesto. Na koncu sva obupala in nadaljevala pot proti Portu. Zadnji del galicijske obale je gosto poseljen. Ob vstopu v Portugalsko se pokrajina spremeni, veliko manj je gozdov. Pojavijo pa se že prvi vinogradi, saj v tem koncu domuje vino port.Portugalska je na severu bolj gorata, nato pa se zravna proti jugu v nižino do morske obale.

Zvečer sva prispela v Porto, iskala načrtovani kamp, ki pa ga že nekaj časa ni več, zato so naju napotili v 6 km oddaljeni kamp izven mesta, ki je velik in dobro opremljen. Tu bova prespala in nato šla na ogled mesta Porto.

Od Dune de Pyla do španske meje - Četrtek, 22.4.2010

Zbudila sva se v oblačno jutro. Ko sva se odpravila na pot proti Španiji so oblaki nizko lebdeli nad zemljo in prve dežne kaplje so nama zmočile vetrobransko steklo. Današnja pot je bila skoraj izključno po avtocesti. tu je sama ravnina z gosto posejani borovci, na nekaterih delih gozdov so bile še vidne posledice orkanskega vetra, vsepovsod ležijo ogromne skladovnice lesa, vidne so ogromne poseke in obsežna polja, ki jih namakajo premične namakalne naprave ne kolesih. Od Dune de Pyla pa skoraj do španske meje je bilo ob najini poti zelo malo naselij.

Popoldne so se oblaki malo razredčili, vendar je bila povečini nizka oblačnost in megla na avtocesti. Po prestopu meje je pokrajina postala gričevnata, hribovita, ozke dolge doline, strma pobočja, spominja na našo Koroško. Strnjena naselja z visokimi bloki so stisnjena v ozke doline, precej industrijski videz. Proti zahodu pa je pokrajina bolj kmetijska, veliko konjev, govedi in drobnice na pašnikih, zelo zelena je in bogato poraščena prav do morja. Krasijo jo lepi zalivi, skalnata obala, evklaliptusi rastejo vsepovsod, lepa naselja, v mestih značilni bloki z mansardnim zaključki. Avtocesta se le redko približa obali, ko pa se, se odpre pogled na Atlantik, oko se spočije ob visokih skalah in čereh, strma pobočja se spuščajo v morje in zalive krasijo številne peščene plaže.
Tokrat sva se odločila za postanek na polotoku nad Gijonom, na parkirišču zraven kampa, ki je odprt od maja do septembra.
Ta dan sva se le vozila brez večjih postankov. Ogledi samo iz avtombila in ob kratkih postankih.