Mount Ventoux

Pozno dopoldne, ko je sonce malo ogrelo ozračje, sva se s kolesi odpravila na pot proti Mount Ventouxu. 

Poskrbela sva za hrano, pijačo in dodatna oblačila, ker zna biti tam zgoraj hladno zaradi stalnega vetra. 

Izbrala sva smer Mont Ventoux iz Saulta, ker je izmed treh možnosti pravzaprav najlažji po kilometrih, vzponih in težavnosti. Za naju pa še vedno najtežji...

Ta kolesarski podvig je dolg 26 km in premosti 1204 višinskih metrov s povprečnim naklonom 4,9 %, kar vključuje seveda tudi spuste. Cesta je lepa in široka a se ves čas samo dviga.

Po dobrih 10 km sva v daljavi, ja daleč stran brez pretiravanja. zagledala najin cilj. Čakala naju je še dolga pot po obronku hribov pred njim. V dolini se mi 25 km ne zdi veliko in jih pospravim mimogrede, a v hrib se le-teh par kilometrov lahko pomnoži z 2 ali 3 kratnikom.

Prvih 6 km sem uspela uporabljati le svojo energijo v nogah, ko pa se je klanec še bolj dvignil je zapela elektrika. Uporabila sem sicer le najnižjo stopnjo pomoči, tako da je bilo potrebno, kljub vsemu, kar dobro goniti. Brez ebika se nikoli ne bi odpravila na tako turo. 

Na cesti sva imela veliko družbe, nekateri s cestnimi kolesi, drugi s klasičnimi, težkimi, električnimi, vsi pa smo brez izjeme sopihal. 

Mont Ventoux je z 1910 m najvišja gora v Provansi, zato je dobila vzdevke »Zver Provanse«, »Velikan Provanse«, zaradi svojega izgleda pa »Plešasta gora«. Slavna je postala, ko je bola vključena v kolesarsko dirko Tour de France.

Ta vzpon, znan pod imenom »Velikan Provanse«, slovi po svojih neusmiljenih strminah, lunini pokrajini in ikoničnem radijskem stolpu na vrhu. Prav zato je bil to za naju pravi izziv tokrat.

Ko te čaka le še dobrih 6 kilometrov do vrha, se prava težava šele začne. Stolp na vrhu te vabi, a je do njega treba premagati pusto, luni podobno pokrajino. Na poti so uradni fotografi, ki slikajo vsakega kolesarja. Slike so obljavlhene po dnevih na njihovi strani (photoventoux.com). 

Vsake toliko se ustavim in poslikam goro s stolpom, saj je njen vrh tako veličasten.

 Beli apnenčasti kamni na pobočju dajejo vtis snežene pokrajine. S kamni posuta pobocja strmo padajo v dolino.

Na cestišču pod vrhom so napisi spodbud za kolesarje tura. Najmogočnejši in ostednji pa so za Pogija in za vse naše kolesarje. Ponosna!

Pod napise sem dodala še napis roza barve za roza kolesarko. ;)

Zadnja dva kometra sta najtežavnejša zaradi naklona, pa tudi zaradi že utrujenih nog. 

A ko dosežeš vrh in se pomešaš med ostale ponosne zmagovalce, so vse težave in trud pozabljene.

Pred teboj se odpirajo razgledi na vse strani, posebej pa pritegnejo strmine golega apnenca, brez nobene vegetacije pod vrhom. 

Ko se malo oddahneš in poješ sendvič, sledi obvezno slikanje ob stebrih z nalepkami.

Obvezno sva kupila magnetek za hladilnik in skedila je pot nazaj. Zame je to težava,  zaradi zavor. Imam premajhno dlan in prekratke prste, zato kar trpim. 

Preden prispeva do avtodoma, se ustaviva še na stojnici, ki ponuja izdelke iz sivke. Mmmm, kako lepo diši Provansa..

Utrujena a ponosna in zadovpljna sem se lotila pisanja bloga. Super dan je bil

Sault, Provansa

Včeraj sva imela sproščen dan, saj sva se šele popoldan odpravila do kopališča na obali Cassisa. Sprva je bilo sončno in toplo, kasneje pa se je pripodilo nekaj oblakov in zavel je hladen veter. 

Na plaži je bilo veliko obiskovalcev, tudi mladih družin z otroki. Vsi smo se kmalu oblekli in le redki so zaplavali. Ned njimi je bil seveda tudi Bojab, ki nikoli ne zamudi priložnosti, ne glede na temperaturo zraka ali vode. 

Danes pa sva se poslovila od prijetnega kampa, ki ima zelo lepo lego, dostopnost in je zelo čist. Ponujajo vse najpotrebnejše usluge, da se v njem dobro počutiš. Ni čudno, da je vedno polno zaseden.

Odpraviva se proti Mount Ventouxu, ki je znan po kolesarski dirki Tour de France. Na poti natočiva plin in gorivo. Voziva se po rodovitni pokrajini prepleteni s sadovnjaki in vinogradi. Jablane in hruške so bogato obložene.

Na začetku je prometna avtocesta, zadnji del poti pa precj ozka cesta, ki se v zaključku povzpne z dolgimi serpentinami po gozdnatem pobočju na planoto Sault.

Med potjo lahko občudujeva od daleč eno najlepših vasic v Provansi, ki čepi na grebenu.

Kmalu sva zagledala tudi znameniti Ventoux, se ustavila in ga slikala. Tu sva srečala nizozemski starejši par, ki z električnima kolesoma vozita po okolici.

Današja končna postaja je mesto Sault. Nahaja se na južni strani Mont Ventouxa, najvišje gore Provanse (1912 mnm) 

Seult je slikovita srednjeveška vasica, zgrajena na skalnem grebenu, ki dominira na istoimenski planoti z .800 in 1000 metri nad morsko gladino. 

Zanimivost kraja so polja zlate pšenice ob boku nasadov modre sivke, ki pa v tem času ne cveti (slika z intetneta). Vasuca je znano in idealno izhodišče za raziskovanje Mont Ventouxa. Provansa vedno diši, tukaj pa je sivka še posebej fina, pravijo.

Pišejo, da lahko obiščete tudi eno od družinskih kmetij, ki v okolici vasi pridelujejo in destilirajo "modro zlato Provanse".

Parkirala sva na plačljivem parkirišču v kraju. Jutri pa se nameravava s kolesi odpraviti na Mount Ventoux.

Ugotovila sva, da so do tja možne tri poti. Po eni sva se peljala pred leti s skuterjem do vrha, tokrat bova poskusila s kolesi. Kot sva prebrala je pot iz Saulta najlažja. Dolga je 24,4 km, vzpon znaša 1205 m, povprečni naklon pa 4,9 %.. zadnji del ima vzpon čez 6%. 

Jutri kaj več o najinem podvigu. Poskrbela sem, da je batetija na mojem eBiku polna :).

Kalanka Sormiou

Danes sva se s skuterjem odpravila v naslednjo kalanko. Po polurni vožnji in neštetih ovinkih, s pomocju Mr. Gugla, sva uspela priti do parkirišča sredi gozda. Tu so naju ustavili, ker za vikend ni dovoljena vožnja z vozili do zaliva, razen za goste tamkajšnje restavracije.

Parkirala sva najin konjiček in vzela pot pod noge. Čakalo naju je 2,5 km hoje v eno smer. Pot se sprva strmo dviga do slemena, nato pa se po serpentinah spušča na obalo.

Z vrha prelaza se je odprl lep pogled na zaliv in okoliške skalnate grebene.

Za  zadnji del poti sva izbrala krajšnjice in do obale opravila dobrih 45 hoje, nič težko ob prekrasni panorami in ne preveč vročem dnevu. Poleti mora biti hoja veliko težja.

Calanque de Sormiou je največja kalanka v narodnem parku Calanques in je poleg krasne lege, ćistega zelenomodrega morja znana še po plezalnih stenah. Tudi danes sva lahko videla veliko plezalcev na skalah bližnjih grebenov. 

Na plaži je bilo ze veliko kopalcev, nekateri so že zabredli v azurno modro morje. 

Zaliv je v vdolbini hribov,, kjer se bohiti zelena in cvetlična vegetacija in borovci. 

Posebej slikoviti so cvetoči grmi maksi vresja, visoki do en meter.

Zaliv Sormiou je najširši in nedvomno eden najlepših tu okoli. Bojan se je povzpel na vzpetino in uspele so mu krasne fotografije celotnega zaliva. 

Voda je vabila, a žal nisva imela kopalk s seboj. Pa naslednjič, ko se spet vrneva :).

Pred odhodom sva v restavraciji kupila sladoled in se počasi odpravila nazaj. Na slemenu sva občudovala razgled na Marseilles. 

Prispela sva do skuterja in nato do kampa.

Kalanke so vsaka posebej zanimive in vredne ogleda. Narava resnično presega samo sebe v ustvarjalnosti.

Tako je minil še en zanimiv in aktiven dan.

Narodni park Calanques de Cassis

Danes sva se s skuterjem odpravila na ogled južnega dela Narodnega parka Calanques de Cassis.

Peljeva se do obrobja Marseillesa in zavijeva po obali na levo proti kraju Les Goudes. 

To območje krasijo veličastne pečine, modrina širnega morja, neverjetne kalanke, ki se kot kače zajedajo v celino in izjemna flora in favna. Vse našteto tvori skoraj sanjsko kuliso narodnega parka. 

Jasen in sončen dan je privabil na ceste in morje številne obiskovalce. Promet je bil gost na cesti in na morju, kjer so se bela jadra igrala z vetrom, ki je tu doma..

Narodni park Calanques je edini narodni park v Evropi, ki je hkrati kopenski, morski in primestni ter edini celinski, otoški in morski narodni park v sredozemskem okolju. Je tudi prvi narodni park, ustanovljen v metropolitanski Franciji po letu 1979.

Kalanke so spoštljivo stare, saj so nastale pred 120 milijoni leti. Vlecejo se zahodno od Cassisa pa do Marseillesa. To je masiv iz belega apnenca, debelega več kot 400 m.

Morje je Izdolblo skozi miljone let morske doline v podobi miniaturnih fjordov. Nastali so čudoviti naravni zalivi, skrti predvsem na težje dostopni obali..

Calanques skrivajo tudi čudovit "kamen Cassis", po katerem je to majhno ribiško pristanišče zaslovelo po vsem svetu. Z njim so gradili sredozemska pristanišča (Aleksandrija, Alžir, Pirej, Marseille itd.).

Podvodni izviri: skrivnostne reke ...

Masiv Calanques je tudi zbiralnik sladke vode in kot tak omogoča pomembnega podvodno kroženje vode.

Kalanke povezujejo Marseille s Cassisom s skoraj 20 km označenih poti. V njih se skriva tudi slavna jama Cosquer, ki ima repliko v Marseillesu.

Parkirala sva na robu vasi in se peš idpravila po obali. Na vsakem koraku so se odpirali izjemni pogledi na otoke, zalive in kalanke. Povsod so tudi ostanki obrambnih bunkerjev.

V telefonu se je nabralo veliko dobrih posnetkov za spomin. 

V manjsem zaselku ob koncu kalanke pod grebenom z dvema jamama sva se v gostilni Pod jamami ohladila s sladoledom.

Marseilles

Jasno sončno in malo vetrovno vreme nama je omogočilo odhod s skuterjem v Mareiles, po lepi panoramski cesti, ki najprej teče po planoti, nato pa se v dolgih ovinkih spusti proti obali in mestu. Vzpetine ob morju so presenetljivo precej visoke in skrivajo številne slikovite kalanke (cakaques) na obali. Te bova obiskala v naslednjih dneh.

Panoramski pogled na veliko mesto in zaliv iz nekaj točk je lep in obeta veliko in opozarja, da naju čaka labirint ulic in gost promet.

Mesto se razteza ob obali po dolžini več kot 15 in širini najmanj 10 kilometrov. Prepredeno je z ulicami. Vstopna široka avenija je zelo dolga,ob njej pa številne uličice, ki so povečini enosmerne.

Ustaviva se v dveh Peugeot trgovinah, ker je Bojan želel kupiti stikalo za glasnost radia, pri volanu, ki nagaja, a nama ni uspelo, saj v celotnem mestu trenutno nimajo trgovine z rezervnimi deli :(.

Odpeljala sva se do pristanišča, si privoščila dobro pico in se odločila, kaj si bova tokrat ogledala.

Marseille, ki je najstarejše mesto v Franciji, so ustanovili Grki okoli leta 600 pr. n. štetjem, zato ponuja veliko zanimivosti.

 Je tudi mesto mošej in sinagog, poleg številnih krščanskih cerkva. 

Je dom raznolikih kultur in vplivov, ki so oblikovali njegov edinstven značaj. 

Znan je po čudoviti obali, ki se razteza na več kot 57 kilometrih in vključuje nekatere najlepše plaže v Franciji.

Je mesto kontrastov, s starodavna zgodovina  se prepleta z moderno arhitekturo. 

Marsejsko milo ali savon de Marseille je tradicionalno milo, ki ga v mestu izdelujejo že več kot 600 let. Milo je narejeno iz rastlinskega olja in naj bi bilo še posebej nežno in vlažilno.

Marseille je zaradi grškega izvora znan kot »mesto fokejev«. Grška beseda »fokejski« pomeni »mesto tjulnjev« in pravijo, da so Grki, ki so ga ustanovili, izbrali to lokacijo prav zaradi obilice tjulnjev.

Ustaviva se pri znameniti La Catedrale de la Mayor, ki se dviga nad starim pristaniščem in je ena najbolj znanih znamenitosti mesta Marseilla. 

Razkošna v svoji obsežnosti in lepa v izvedbi s pridihom Bizantinskega sloga, pritegne poglede obiskovalcev od zunaj in od znotraj.

Poleg cerkve so balinišča, kjer obvezno balinajo skupine.

V njeni bližini stoji Villa Mediterranéa, kjer so leta 2022, odprli repliko slavne jame Cosquer, kamor sva danes namenjena.

Kupila sva vstopnici in se odpravila na zanimivo raziskovanje te skrivnosti. Jama je bila skrita 30.000 let na globini 37 metrov pod morjem. 

Cosquerjev čoln, s katerim je raziskoval.

Jama se nahaja v kletnem nadstropju pod morjem. Ogled traja 35 minut. 

Zgodba o 1750 kvadratnih metrov veliki jami Cosquer in njenem odkritju predstavijo z avdio vodičem, ki pripoveduje medtem, ko se pelješ s posebnimi okroglimi vozili za 4 ljudi po jami podobnih tunelih v treh nadstropjih in spoznavaš "podvodno" repliko prazgodovinske jame.

Slikanje ni dovoljeno.

Že vstop z dvigalom pričara podvidno sceno na steklenih površinah. Potapljaške maske in kisikove jeklenke sicer niso potrebne, a vzdušje in zvočni efekti so dober približek realnosti. 

Replika jame predstavi bogate stalaktite in stebre, posebej lepe lestencem podobne stalaktite. 

Posebna vrednost jame pa so prastare risbe živali, narisane z ogljem na stenah jame. Predstavljajo vsaj 11 različnih živali,med katerimi so konji največkrat zastopsni, kot povsod po svetu. 

Vidne so tudi gravure na steni in stropu, pa tudi prstni odtisi in veliko odtisov dlani. 

Po jami smo šli v amfiteater, kjer smo si lahko ogledali dokumentarni film, ki predstavi, kako je Henri Cosquer odkril jamo.

Na koncu smo se povzpeli še v tretje nadstropje, kjer je Galerie de la Méditerranée. Tu so razstavljene živali tistega časa v naravni velikosti. Slikovno je tudi razgrnjen načrt priprave replike jame.

Po ogledu sva se vrnila v kamp. Zaradi hladnega vezra, ki je tukaj stalen gost, sem se kar podhladila, niti sonce me ni ogrelo