Marinha in Benagil obala

Celo noč je deževalo, toliko dežja že dolgo nisva doživela v paketu. Sem že gledala, če Portugalci morda pripravljajo Noetovo barko ;), da se tudi midva vtihotapiva vanjo.

No, jutro je postreglo z sinjim opranim nebom in sonce je priklicalo nasmeh na obraze. Danes sva se odpravila na zahodni del Sedmih visečih dolin od Praja de Marinha do svetilnika.

Z razgledne ploščadi sva se odpravila proti desni. Pot poteka cez drn in strn, malo gor, malo dol, po grapah, platojih, skalah, ki visijo visoko nad morsko gladino – visečih dolinah.  Opisujejo, da je bila  v daljnji preteklosti vsaka viseča dolina povezana z ustjem reke, 

 Sladka in slana voda skupaj sta botrovala oblikovanju izjemnih oblik in vzorcev na tej vec kot 7 km dolgi obali.  Zanimiva kraška pokrajina ponuja izjemne in raznolike formacije skal, ki so jih oblikovale tukajšnje razmere v bližini 

Praia da Marinha, številni krasni oboki, jame, vrtače in plitvine, ki jih neprestano liže ocean.

Sledi plaža Benagli, do katere je možen dostop le s čolni, kot do večine teh plaž, danes pa zaradi visokih valov ni bilo to mogoče.

Sicer plaže na tem območju niso ravno za kopanje zaradi visokih valov.

 Zanimiv je bil dostop do Praia do Carvalho, kamor sva morala skozi tunel, izkopan v mehkem ocenskem apnencu.

Sprehodila sva se po plaži in se umikala burnim visokim valovom, ki so prihajali vse bliže po plaži.

V bližini je v skali morje izdolblo lepo jamo, od koder je bil lep pogled na plažo in morje, ki je bilo danes res bučno in razgibano.  

Pesek je droban, zlatorjav, plaža pa gladka zaradi lizanja valov. 

Platoji so poraščni z grmičevjem in edino evropsko pritlikavo palmo, na robu pa so kamniti in gladki. 

Vse nabrežine se krušijo, na kar pogosto opozarjajo slike na tablah. 

 Nad morjem visijo gole skalne previsne čeri, nezavarovane steze pa prav v bližini roba. 

Ob zloveščem bučanju oceana, razbijanju valov ob skale in pečine in dih jemajočih višinah, se sprehajaš in razmišljaš o neverjetnih lepotah našega planeta.

Veliko je jam, ki sežejo globoko od platoja do morskega nivoja. Najbolj znana in obiskana je jama Benagil, ki je v notranjost dostopna le z morja. 

                  Vzeto s spleta

Danes sva jo občudovala z vrha. Igra morske vode in sončnih źarkov ustvarja mističnost jame. Slike te jame od znotraj so prikazane na panojih v okolici. 

Neverjetno zanimiv je skani kompleks, kjer se je Letaa 1998 vsul del pečine in je danes zanimiv bazen različnih jam in obokov skozi katere močni valovi ustvarjajo pravcati vodomet, podoben gejzirju. 

Hodila sva vse do svetilnika Alfanzina in na poti občudovala mogočne valove in skale, ki jim, kljub svoji krhkosti, kljubujejo.

Če je obala v Lagosu pravljična, skoraj filmska, pa je tukajšna divja in adrenalinska. Vsaka posebej ti prirase k srcu in jo želiš še dolgo obdržati v spominu. 

Kočala sva pohod ob obali v bližnji restavraciji in uživala okusne sardine in solato. 

Vreme je danes zdržalo, bilo je prijetno toplo, kljub severnemu vetru, le nazaj grede sva imela nekaj kapljic dežja. Opravila sva 11 km dolg raziskovalni pohod, od tega skoraj 7 po obali.

Obala sedmih visečih dolin

Včeraj sva zapustila Lagos in se odpravila le nekaj dest kilometrov vzhodneje, kjer sva se ustavila na parkirišču v bližini vasi Benagli. Zaradi nalivov se nisva odpravila na ogled obale.

Celo noč je deževalo, občasno so bili kar močni nalivi in sunki vertra. Dopoldne je za trenutek dež ponehal, zato sva se odpravila na ogled enega dela obale tu v bližini. 

Pokrajina je tu tipična, gosto zelenje po celotni ravnini, kasneje preide v predele, kjer prevladuje gola skala oranžno zlate barve, ki pada v ocean in so jo vreme, ocean in sladke vode oblikovale v današnjo podobo. 

To obalo imenujejo Sete vales suspensos, Sedem visečih dolin. Iz razgledne ploščadi tečeta pohodni poti proti zahodu ali vzhodu. 

Danes sva šla proti vzhodu. Nekaj časa je lepa urejena pot, ki pa se kasneje konča in nadaljuješ po uhojeni stezi po robu pećin.

Tokratni sprehod ni bil le prijeten ob pogledu na lepe čeri, osamelce in jame, pač pa sem v določenem trenutki začutila tudi notranji strah.

 V sunkih je pihal močan veter, ocean je ustvarjal glasne zlovešče valove, ki so butali v skale in se razlivali po peščenih plažah. Izdali so opozorio o previdnosti na obali.

Ko sem stala na ozki spolski stezi in so me močni sunki vetra prisilili, da sem se oprijela nizkega grmičevja, da ne izgubim ravnovesja, sem pomislila, kako malo je treba, da te divja narava posesa vase. Brrrr... grd občutek, ob mogočnih silah vode in vetra. 

Povrhu se je vsula močna ploha, dežnik ni pomagal, še dobro, da imam vetrovko, ki sem jo nabavila pred leti na Škotskem in zdrži vlago. 

V takem človek vidi te lepote z nekoliko drugačne perspektive.

Zdi se mi, da bo najino doživljanje pregovorno sončne in tople Akgarve malce drugačno, mokro in hladno.

Lagos, Ponta de Piedale

Vreme je še vedno kar aprilsko, izmenjujeta se kratki sončni prebl8ski ki jim slledi naliv. Ponoči je zdržema deževalo in tudi ohladilo se je kar precej.

Dopoldne, ko se je zjasnilo, uspeva opraviti kratek sprehod do mestne promenade in trgovine, kjer sva se založia z resnično odličnimi pomarančami.

 So sočne, sladke.  pravijo, da so najbolj sočne na svetu. So pa jih prav Portugalci  prinesli iz Kitajske v Evropo.

Ko sva se vračala, naju je presenetil rahel dež, ki se je kasneje spremenil v naliv s sodro..

Danes sta se najina soseda iz Belgije odpravila domov. Naj povem, da sta na Portuglmalskem že od začetka leta, ker sta v Lagosu našla mojstra za predelavo vseh oblazinjenih sedežev v avtodomu. Kako zanimivo, iz Belgije na Portugalsko, da jim Romun v usnje obleče vse sedeže. Opravil je cenovno ugodno in odlično delo.

 Vremenska napoved je obetala nekaj vedrine, ali vsaj brez dežja okoli pete ure popoldne.

Toplo sva se oblekla, saj je pihal močan veter, bilo je 15 •C, občutek pa le 12•C (pravi prognoza) in se odpravila pogledat še zadnjo četrtino rta. Nisva bila edina.

Ponovno sva ugotavljala, kako kakovostno so uredili dostop do teh lepot. Na vseh obronkih tega močno razčlenjenega in erodiranega rta so urejene pešpoti po ograjenih lesenih policah na kolih. 

Tu so čeri iz nekakšne ilovice ali strnjenega peska in apnenca, ki se topi in ustvarja razpoke in jame. 

Hodila sva tudi izven te poti, po ozkih stezah in jarkih, tokrat precej mokrih in spolzkih. Podvig se je splačal, saj sva na vsakem vrhu imela slikovit in drugačen razgled na to razgibano formacijo čeri in osamelce v morju, ki so se ob sončnih žarkih zlato svetili. 

Ujela sva celo lepo mavrico. 

Ppl

Na koncu sva se po stopnicah spustila do zadnje plaže, ko je začelo deževati in to konkretno. 

Na srečo je za ovinkom na plaži bila restavracija, kher sva vedrila ob toplem čaju.

PVetrovke so dobro zadržale dež, a m9je hlače in teniske so bile premočene. Tudi v mokrem vremenu sva bila z dnevom kar zadovoljna. 

Vlažna in zmražena sva vključila ogrevanje v avtodomu in v prijetni toploti načrtovala, kam se odpraviva baslednji dan. 

Kolaž vtisov, ki pa ne bo zadnji, saj naju čaka še kar nekaj podobne obale v Algarvi.