Cinque torri

Sobota je obetala jasen, sončen dan. Jutra in noči so tu precej hladna, tako da sva včeraj vključila ogrevanje. 

Zjutraj sva premaknila avtodom na bolj sončno parcelo, saj je pod smrekami bilo cel dan precej hladno. 

Pripravila sva nahrbtnike s pijačo,sendviči in z dodatnimi oblačili in se s skuterjem odpravila do 19 km oddaljene dolomitske posebnosti Cinque torri

5 Torri (pet stolpov) je eden nedvomno bolj obleganih simbolov Cortine d'Ampezzo. In ne brez razloga je to pomembna turistična atrakcija.

5 torri imajo svojevrstno in nenavadno obliko in so lepo vidni z bližnjih vrhov. Spadajo v naravni park Dolomiti Ampezzo, ki ohranja neokrnjeno naravo območja.

Ta atrakcija, poleg tega da je zelo lepa na pogled, ponuja v svoji okolici tudi celoletne možnosti za najrazličnejše športe. 

Obiskovalci tu lahko pozimi uživajo v številnih smučiščih, v drugih letnih časih pa plezajo, se odpravijo na pohode po celotni okolici. 

 

Posebnost tega okolja je, da ponuja različne težavnostne poti. Obstajajo tudi lažje, primerne za družine z otroki.

Ko sva premagale slabih 19 km asfaltirane in precej strme poti, sva parkirala pri koči Rifugio Cinque Torri na višini 2137 metrov. Odprta je le v poletnem času. Leži tik pod stolpi Cinque Torri, od tu je zelo lep razgled na okoliške vrhove različnih oblik in višin. 

Ko sva pomalicala, sva se odpravila po urejeni stezi proti mogočnim skalnatim stolpom, ki ležijo kot osamelci na sredi platoja. Steza vijuga po strmem pobočju in vodi v srce stolpov. 

Najmarkantnejši je osrednji največji stolp, ki ima več razpok. Danes je po njegovih stenah plezalo veliko plezalcev. Hoja med in pod stolpi je slikovita, saj ti posebneži vzbujajo domišljijo.

Danes je zaradi lepega vikenda tu veliko obiskovalcev od vsepovsod. Veliko je družin z zelo majhnimi otroki in takih s psi. 

Ko sva obhodila stolpe, ki so na višini 2200 nm, sva se odpravila do Rifugio Scoiattoli, 2225 nm. Tu je delovala kabinska žičnica in na srečo tudi restavracija, saj se nama je prilegel kapučino. 

Od tod je kamnita pot vodila do Rifugia Averau, na 2416 nm, ki je bil v tem času tudi že zaprt.

Nadaljevala sva pot po strmem pobočju in skalnem grebenu s prekrasnimi razgledi. Trud je bil poplačan s postankom pri Rifugiu Nuvolau, na višini 2575 nm. 

Koča je bila sicer zaprta, a njena urejena okolica z lesenimi klopmi in teraso je nudila obiskovalcem prijeten postanek in bogat slikovit razgled na okoliške vrhove.

Izjemni so razgledi na vse štiri strani. Občudovala sva najvišjo goro Marmolada, Monte Civetta z ledenikom, pol obzorja na severu zajema mogočno pogorje Tofane z zgornjo postajo gondole na 3243 mnm in množico planincev na vrhu 3225 mnm. 

Globoko pod kočo na vrhu gore smo občudovali slikovit prelaz Passo Giau z serpentinasto cesto.

V daljavi je bil celo lepo viden Großglockner z obsežnim ledenikom.

Pred kočo je zanimiva skulptura, ki je posvečena planincu, ki je 800 krat obiskal to kočo s tablo s pripisom "ni težava... ampak užitek."

Srečala sva veliko Slovencev, pohodnikov in tudi plezalcev. Bojan je užival v opazovanju vrohov z daljnogledom, saj so z njim bili vidni obiskovalci najvišjih vrhov.

Polna lepih vtisov sva po dobrih osmih kilometrih hoje ugotavljala, da gore pomirjajo duha in utrjujejo telo.

Zadovoljna sva se odpeljala proti kampu. Tik pred njim sva dotočila skuterju gorivo, a glej ga zlomka, po štirih letih uporabe se je Bojan zmotil in natočil namesto bencina, dizel. Ko je motor malo zakašljal, se je zavedel napake in takoj ustavil. Na srečo sva bila že v bližini kampa.

Motor bo tako počival do doma, ko ga bo serviser počistil. Ja, svoje dni se vse zgodi. :)

Cortina - olimpijsko mesto

Danes sva se odločila za sproščeno potepanje s skuterjem po mestu in bližnji okolici.

Jutra so precej sveža, po vrhovih se vlečejo meglice, zato sva malo ogrevala avtodom za prijetnejše počutje. Okoli naju pa so tudi pogumni z majhnimi šotori, očitno še ni prav hladno. :)

Ko sva se pripeljala do mesta, sva poiskala center mesta in parkirala skuter blizu avtobusne postaje, kjer je v bližini velika tržnica.

Mesto ima zanimivo rešitev in sicer po sredini centra mesta teče peš zelena cona obdana z trgovinami priznanih znamk s seveda ustreznimi cenami, krožno okoli centra pa je rumeno označen enosmeren promet vozil. Danes sva ga v celem dnevu prevozila vsaj šestkrat.

Dopoldne sva se sprehodila po centru in opravila nakup sadja. Popoldne pa sva si ogledala stavbe, ki so opomnik iz časov Zimskih Olimpijskih iger iz leta 1956.

Iz teh časo je v Cortini ledeni stadion, kjer je dandanes hokejska dvorana in manjša dvorana za krling. Staremu ogrodju stadiona so dodali pokriti in zasteklen del.

Bob proge še nisva  obiskala, sva pa šla do opuščene smučarske skakalnice Trampolino Olimpico Italia.  Presenetilo naju je, kako majhna je. Uporabljajo le še doskočišče za nogomet. 

Cortina se zopet poteguje za zimske olimpijske igre, a bo morala veliko graditi, če bo pri izbiri uspešna. 

Šla sva tudi do vzpenjače, ki vodi do pogorja Tofane, kjer je prizorišče tekem svetovnega pokala v smučanju.  Na tem področju je veliko vzpenjač, a žal je večina zaprtih, delujoča je le ena. .

Cortina d’Ampezzo je glavno in najdražje smučišče v Dolomitih. V višku sezone se število ljudi na tem obmocju poveča iz 6000 na več lot 50.000. Večina stavb v mestu so hoteli ali letovišča.

 V okolici kraja je okoli 72 smučarskih prog.  

Vmes sva se ustavila v informacijski pisarni, kjer sva dobila zemljevide in osnovne informacije, kako do najpomembnejših zanimivih visokogorskih krajev. Pojasnili so nama, tudi, kaj si je v tem času možno ogledati in koliko časa potrebujeva za to.

Ugotovila sva tudi, da je na tem koncu urejena kolesarska steza, ki teče od Cortine severno 30 km proti Dobračuv blizu Avstrije in 30 km proti jugu do Calalza po stari želežniški progi. Zanimivist, ki bi jo kahko kdaj drugič preizkusila. Srečava veliko kolesarjev, večina ima e-kolesa.

 

Cortina D'Ampezzo

Danes sva se odpravila proti Cortini D'Ampezzo. Potovala sva po avtocesti v smeri .Gorizia- Pordenone- Conegliano - Beluno - Cortina. Promet je bil zmeren, le v bližini Benetk je bil zgoščen. 

Pritegnil me je šele tisti del poti, ko sva zapustila avtocesto pri Portogruaru. Pogled na skalnate grebene gora, ki se dvigajo nad dolino, mi je vsaj malo razvedril dušo.

Kakšno moc ima lepota narave nad našim počutjem! 

V zgodnjem popoldnevu sva prispela v Cortino in se nastanila v edinem od treh še odortem kampu Cortina. Oddaljen je dober kilometer od mesta. Kamp je prostoren, umeščen med visokimi smrekami in Ima lepo rejene sanitarije. Leži ob bistri reki. 

Odpravila sva se po peš poti po travnikih do mesta. 

Občudovala sva krasno sceno, ki obdaja mesto.  Cortina D'Ampezzo leži v naročju slikovitih skalnatih vrhov gora, ki so se v tem času kopali v zahajajočem soncu.

 Balzam za oči in dušo.  

Naslednje dni si bova podrobneje ogledala mesto in zanimive točke v okolici. 

Cortina d'Ampezzo je smučišče v severni Italiji, ki je del območja Dolomiti Superski. Tu so se  leta 1956 odvijale zimske olimpijske igre.

Cortina d’Ampezzo je glavno in najdražje smučišče v Dolomitih.  Je zimski in poletni letoviški center, ki ga oblegajo številni turisti.

Cortina d’Ampezzo je glavno in najdražje smučišče v Dolomitih. Je v bistvu majhno mesto v alpskem slogu, ki leži na nadmorski višini 1200 metrov in v mestu in okolici živi okoli 6000 ljudi.

Leta 1956 je Cortina gostila zimske olimpijske igre, 

Poguglala sem še nekaj podatkov o kulturi in jeziku in izvedela, da tu živijo večina Italijani, ki govorijo italjansko, medtem ko drugi govorijo ladinščino.  Ladinščina je retoromanski jezik, podoben romanščini in se večinoma govori v Švici.  

Napisi na lokalnih tablah so v obeh jezikih. Odločili so se, da skupaj z mladimi skrbijo za tradicijo in jo gojijo.

Zgleda, da naju čaka kar zanimivo raziskovanje tega konca Italije. Vreme je pravšnje in tudi turistov ni več veliko.