Grense Jakobselv

Zjutraj se odpeljeva v mesto in parkirava ob obali. Odločila sva se za kolesarjenje, ker je lep dan in človek nima veliko priložnosti na daljnem severovzhodu Evrope to početi. 

Kolesarila sva po kolesarski stezi do snežnega hotela. Tu sem se jaz odpravila nazaj k avtodomu, 

Bojan pa je nadaljeval do edinega mejnega prehoda med Norveško in Rusijo. Tako sem sama opravila dobrih 20 km, Bojan pa 51. 

Pripravila sva si kosilo ob morju in se po obvezni kavici odpeljala še do zadnje destinacije tu na Norveškem, do Gense Jakobsela. 

Pravijo, da je Grense Jakobselv točka na celinski Norveški, ki je po državni cesti najbolj oddaljena od norveške prestolnice Oslo. To je 2465 kilometrov.

Peljeva se po precej zeleni dolini, ki leži  45 km vzhodno od Kirkenesa. Cesta je dovolj široka, a precej valovita. 

Na obronku je skalnata gora, kjer se v rdeči skali izrisuje profil moškega, prav pikasojevski portret.

Zadnjih nekaj kilometrov ceste teče ob reki, ki je meja z Rusijo. Okolica je zelo slikovita, saj so tu najstarejše norveške gorske formacije.

Najprej teče cesta ob dolgem in ozkem fjordu, nato pa mimo številnih manjših jezer.

Človek bi pričakoval, da tu ne bo bivališč, a ves čas vidiva rdeče lesene hiške raztresene med nizkim drevjem. V grmovju so tu in tam odložene motorne sani, kar opominja, da je še nedolgo tega tod vladala zima in sneg. 

Pokrajina se proti koncu spreminja, hribi, visoka skalna pečina in ocean. Prava norveška razglednica. 

Ko se nama izza ovinka pokaže cerkveni stolp, veva, da sva blizu cilja. Tu stoji na pobočju pod visoko kamnito goro majhna kamnita kapelica, ki označuje, da se tu začenja Norveška. 

 Meja med Rusijo in Norveško je bila začrtana leta 1826,  vendar pravijo, da prebivalci obeh držav nove meje dolgo niso poznali, zato je bilo tu med ribiči obeh držav več epizod, nekaj podobnega kot pri nas ;). 

Cerkev je bila zgrajena za označevanje meje, zato so izbrali lokacijo, ki se dobro vidi iz kopnega in morja. Poimenovana pa je po kralju Oskarju Ii.

 Leta 1851 je vas Grense Jakobselv, kjer se meja sreča z morjem, dobila stalno norveško poselitev. Danes pa nima več stalnega prebivalstva. Pozimi je zadnjih 25 km ceste zaprtih in do Grense Jakobselv lahko pridete le z motornimi sanmi.

Stopiva do cerkvice od koder je lep razgled na ruski del polotoka in ocean.

Nadaljujeva še dober kilometer in se ustaviva, kjer se cesta konča. Med skalami in morjem je parkirišče z lepim pogledom na ocean in veliko peščeno plažo. Angleži bi rekili, 'in the middle of nowhere' midva pa praviva 'in the end of nowhere'.

Pravijo, da je to priljubljena turistična točka v poletnih mesecih, saj je baje popoln kraj za doživetje polnočnega sonca. Prav zato je tudi tokrat parkiranih že veliko vozil. 

Našla sva idealen kraj ob skakah s pogledom na obzorje. 

Bojan je po kolesarjenju potreboval osvežitev, zato je zaplaval v hladnem morju. 

Po večerji se sprehodiva ob dolgem peščenem zalivu in v morju naju je zvedavo opazoval tjulenj. 

Kirkenes

Jutro je ponovno postreglo s soncem in vrnilo okolici barve. Po včerajšnjem sivem vremenu in sivini okoli naju, sva bila vesela toplega sončka.

Odravila sva se v mesto, kjer sva na postajališču dotočila svežo vodo in izpraznila odpadno. Tu sva naletela na danski par. Ko je gospa videla od kod sva, je pristopila in v hecu nakazala borbenost ter omenila Vingegaarda, jaz pa Pogačarja. Potej je pokazala proti Bojanu, ki je slučajno nosil rumeno majico in odkimala v smehu, kot ne bo vam uspelo. Prijetno srečanje, športno obarvano.

Mesto je precej industrializirano, celiko je obratov, posebej pomembna je železova ruda, ki jo kopljejo v odprtem kopu v bližini. 

 V mestu plakati ponujajo turistom različne aktivnosti, med drugim. tudi "King crab safari", ki je popularen med turisti.

Parkirala sva poleg cerkve in se peš sprehodila po tihih neobljudenih ulicah mesta, mimo lesenih hiš. 

Opazila sva, da tu ne posvečajo veliko pozornosti okolici hiš, gotovo je vzrok kratko obdobje lepega in toplejšega vremena. Ustavila sva se na trgu v centru mesta. 

Nato sva šla do spomenika ruskemu vojaku, ki obeležuje osvoboditev območja izpod nacistične okupacije s strani Rdeče armade leta 1944. 

Od tu sva šla do zanimivega objekta Andersgrotta v centru mesta, kjer imajo enkrat na dan voden ogled zaklonšča, ki je danes v privatni lasti. 

Skupaj z nekaj drugimi turisti sva si ogledala ta zgodovinski objekt.

Vodič nam je ob fotografijah slikovito prikazal dogajanje v tem okolju, orisal nastanek kraja in razvoj dogodkov med in po drugi svetovni vojni.

Kirkenes je bilo najbolj bombardirano mesto na Norveškem, saj je med drugo svetovno vojno bilo bombardirano kar 328-krat. 

 Da bi se izognili smrti in uničenju, so prebivalci Kirkenesa zgradi zaklonišče za 2500 ljudi. Dela je vodil inženir Anders Elvebakk, po katerem je bunker tudi poimenovan.  

Mesto je bombardirala Rdeča armada, ker je mesto zavzela nacistična Nemčija. Po neuspeli operaciji v Sovjetski zvezi, so se Nemci umaknili iz kraja, a so pred odhodom požgali še kar je ostalo. 

Razložil je, da je območje okoli Kirkenesa bilo do 1826 skupno norveško-rusko okrožje, nato je bila postavljena sedanja meja, ki teče po reki le ozemlje ob ruski cerkvici je bilo izvzeto in nadomeščeno z ozemljem nad njo. 

Na koncu je prikazal še kratek video na temo dogodkov v 2. Svetovni vojni.

Ime Kirkenes (kar pomeni "cerkveni rt") je dobilo po cerkvi, ki jo je oblast zgradila na polotoku poleg par hiš, da bi v te puste mrzle kraje privabila nove prebivalce.

Popoldne sva se odpravila do snežnega hotela malo izven mesta, ki je baje odprt celo leto. Ogledala sva si ga le od zunaj, saj sva nekaj podobnega že doživela v Švici. Slikala sem oblake, ki spominjajo na severni sij, le da so beli. :)

Od daleč sva občudovala center, kjer imajo 150 aljaških haskijev in 20 mladičev. Eden od zaposlenih nama je povedal, da začnejo z vzgojo, ko so mladiči stari šest mesecev, da traja eno leto, aktivni pa so do dest let. Poleti jih ne uprabljajo za tek, ker je zanje prevroče. 

Tu se pasje snežne vprege, ki se začnejo v Alti, obrnejo in se vrnejo.

Tu se konča severni krak ceste E6.

Nadaljevala sva proti 16 km oddaljeni ruski meji. Do tja vodi široka lepa cesta, ob njej tudi kolesarska steza. Ob tablah, ki oznanjajo carino se ustaviva. 

Stala sva pred mejnim prehodom, ki je bil zaprt z močnimi kovinskimi rešetkastimi vrati. Baje je meja odpta od 9.00 o 16:00. Ostal nama je le pogled proti gričem in obronkih jezera, ki naj bi bili Ruski.

Zanimivo je, da so lani križarke prenehale voziti do Kirkenesa, ker je preblizu Rusiji.

Jutri si bova ogledala še cerkev, na območju, ki ga je Norveška dobila v zameno za odstopljen ozemlje ob ruski cerkvi in s tem označilo, da je ozemlje Norveško. 

Proti Kirkenes

Včeraj 'zvečer' je padlo nekaj kapeljic dežja, danes pa je nebo oblačno. Je kar nenavadno po več kot 50 dneh jasnine in sonca videti sive oblake nizko nad zemljo.

Odpravila sva se na pot v sivem jutru. Težki oblaki so viseli nizko nad pokrajino, a zaenkrat ni deževalo. Prvič odkar sva na potepu po Norveški imava oblačen dan, ki kaže na dež. Ne moti naju, saj bova dan pretežno preživela na vožnji. 

Pokrajina postaja vse bolj pusta, kamnita, le malo nizkega drevja, porasla z mahovi in travo, na bolj ravninskih delih pa je precej močvirnata. 

Cesta se vije po pokrajini, ali teče naravnost daleč naprej. Občasno pada rahel dež, a večina časa imava suho cesto.

Ko se bližava današnjemu cilju, postaja okolica bolj gričevnata, s skalnatimi grebeni. 

Peljeva mimo manjših jezer in kar nekaj morskih zalivov, ki so pod sivimi oblaki temni, še posebej, ker je oseka in skoraj suha rjava plitvina sega daleč proti morju.

Je pa na tem koncu veliko več severnih jelenov, ki se pasejo v bližini ceste, zato je potrebna bolj previdna vožnja. Tu so tudi obcestni znaki, ki opozarjajo na lose, ki pa jih do sedaj še nisva videla. 

Celo pot so tu pa tam po pokrajini raztresene samotne lesene koče. Večjih naselij pa ni, le manjši zaselki po par hiš.

Cesta je lepa in prometa le malo. Bojan je pripomnil, da se bo po tako dolgem času vožnje po teh neprometnih cestah težko privaditi našim razmeram na cesti.

Bližava se zadnjemu norveškemu mestu na severu, ki leži blizu ruske meje. Tu so imena mest napisana dvojezično, po nirveško in po rusko. V sivi daljavi vidiva dolge krake polotokov, ki segajo v morje in zalive. 

Najin današnji cilj je Kirkenes, majhno mesto na skrajnem severovzhodu Norveške. Stoji blizu finske in ruske meje. Ima le 3500 prebivalcev.

Zanimivi so podatki, da polnočno sonce tu sije od 17. maja do 21. julija. Medtem ko traja polarna noč od 21. novembra do 21. januarja.

Kirkenes ima v primerjavi z drugimi obalnimi mesti suho podnebje z malo padavinami skozi vse leto.

Na tem območju, imajo najstarejšo kamnine stare približno 2,8 milijarde let.

 

Okoli Kirkenesa je največja populacija rjavega medveda na Norveškem, midva pa sva parkirana na prostoru nad mestom v naravi, hmmm. 

V tem kraju je tudi sneženi hotel, prvi take vrste, narejen v celoti iz snega in odprt skozi celo leto. 

Mesto leži na polotoku ob Bøkfjorden in je oddaljeno le 16 kilometrov od norveško-ruske meje. 

Pred spanjem sva se sprehodila po bližnjih skalnih grbinah nad mestom. Kljub sivini oblačnega neba in dežja nad morjem je bil razgled dober. V bližini je majhno jezero z otočkom, kjer gnezdijo glasne ptice. 

Pogrešam sonce, ki daje okolju pestro barvitost. Morda pa bo tako jutri, ko bova raziskala kraj in okolico, saj vremenska napoved obeta izboljšanje