Henningsvaer in polnočno sonce

Včeraj malo pred polnočjo sva kot številni drugi s postajališča v Eggomu, znanem kot eni boljših destinacij za polnočno sonce, šla na obalo živahnega oceana doživeti sončni 'nezahod'. 

Kaj je pravzaprav polnočno sonce? 

Polnočno sonce je edinstven poletni pojav, ki se dogaja nad polarnim krogom.  Lofoti s spektakularnimi nazobčanimi gorami in divjimi pokrajinami  so enkraten kraj za uživanje tega fenomena. 

Z razglednice

Domačini tu v poletnem času zgubijo občutek za čas in ne samo oni, zato jih lahko ob polnoći vidite kositi travo . Deskarji uživajo v valovih opolnoči, turisti se sprehajajo s fotografskimi aparati in telefoni. Pravi narobe svet. 

Tudi midva ne čutiva časa, saj telo zvečer sploh ni zaspano. 

Na obali sva opazovala sonce, ki se je v poznih nočnih urah spustilo proti obzorju, a zašlo ni. Na določeni višini nad obzorjem se neha spuščati in se nato počasi premika vodoravno vzdolž njega, preden se začne dvigati navzgor. Posebnost je njegova oranžno rumena čarobna svetloba. Prava poslastica za oči in dušo.  

Pravijo, da je sonce na najnižji točki okoli 1. ure zjutraj, a tega nusva počakala, saj naju je zjutraj čakala pot naprej proti severu.

To je enkratno doživetje, tišina, noč, ki to ni, čarobna svetloba in oranžno sonce obešeno kot okrasek na jelki nad obzorjem.

Pod prijetnimi vtisi tega veličanstnega svetlobnega božanstva, ki nam daje življenje, sva se vrnila v avtodom, zastrla vse okenske površine in zaspala. 

Sonce je bil torej najin zaključek in hkrati začetek dneva.

Zjutraj, ko sva se zbudila, je bilo že kar visoko na obzorju, opravilo je del svojega navideznega kroga. 

Preden sva nadaljevala pot, sva se sprehodila po naravnem rezervatu in naredila nekaj lepih posnetkov obale in visokih gora. 

Urejena je pohodniška pot okoli rta, ki vodi do 6 km oddaljenega srfarskega zaliva, ki so jo nekater pihodniki že vzeli pod noge ob tej uri.

Naju pa je čakala nova doza kilometrov po Lofotih proti severu. Voziti po teh otokih je pravi užitek, saj je za vsakim ovinkom, zalivom, mostom, predorom nekaj lepega.

 Med vožnjo občudujeva neverjetno zanimive oblike gora, ki spominjajo na dvotisočake, ki so jim odrezali spodnji del. 

Štrčijo neposredno iz morja ali jezer. Na njihovih spidnjih robovih so posejane rdeče bele koče, kot koralni okraski. 

Temnosiva barva skal, živozelena trava na pobočjih in zelenomodro morje. Prevzeta sva. Pogosto se ustaviva in uživava, če pa ni možno, delava posnetke kar med vožnjo. Nočeva zamuditi niti ene zanimivosti. 

V času kosila prideva do mesta Henningsvaer, ki si ga želiva ogledati. 

slika s plakata v mestu...

Henningsvaera je prijetno majhno mestece s starimi lesenimi hišami. Leži na več otokih in je izjemno slikovit kraj. Z zraka je videti res očarljiv. Slika s plakata, ki visi na eni izmed stavb, pove vse. 

Parkirava na večjem plačljivem parkirišču malo pred mestom, ker so vsi prostori ob cesti zasedeni. Ogromno obiskovalcev se zgrinja proti temu mestu. 

Sprehodiva se preko visokega mostu.

Občudujeva razgibano okolico majhnih kamnitih otočkov pred mestom. 

Tu se svet odpre, lepo je vidno morje, daleč v daljavi pa okrog in okrog zanimive špičaste gore, ki kot obroč varujejo mesto.

Takoj nama v nos udari vonj po sušenih ribah, ki jih sicer ji več na sušilnih stojalih, a vonj po ribah se še meša z morskim zrakom. 

Hodiva do trga in male marine, ki odpira pigled proti valobranu in svetilniku na koncu otoka.

Prevzele so me pisane lesene hiše, v tem mestu so vseh barv od rdeče, bele, rumene, modre, oranžne in celo zelene. 

Pogled na različno postavljene strme strehe spominja na okoliške gore. 

Obiščeva mestno nogometno igrišče, ki zaseda najravnejši del otoka in je obdano s praznimi sušilnimi stojali za ribe. 

Hodiva po skalnatih grbinah okrog igrišča in fotografirava. 

Nato se odpraviva do restavracije, ki je v lasti slovenca. Zanj sva izvedela pred dnevi od celjanov. 

Njegova gostilna je v bližini trga. Vstopiva in povprašava natakarico po njem. Pove nama, da je danes odsoten, a da bo vesel obiska in pozdravov. Kupiva njihovo priznano cimetovo pecivo, ki res zasluži pohvalo.

Vrneva se k avtodomu, ker se nama je čas parkiranja z Easypark iztekal.

Nadaljujeva pot po otokih, preko mostov in po podvodnim predorom, mimo lepih zalivov in krajev, zanimive oblike gora nama ves čas delajo družbo. 

Tu človeku ne more biti dolgčas.

Na poti se ustaviva ob lofotski katedrali, ki je največja lesena stavba na severnem Norveškem in sprejme do 1200 ljudi. 

Ujela sva se v lepoto Lofotov. :)

Ustaviva se na obcestnem prostoru ob zalivu, kjer bova prenočila.

Muzej vikingov, Borg

Zbudila sva se v jasno a zelo vetrovno jutro, kot so napovedali vremenarji. Najino majhno parkirišče se je zjutraj naenkrat napolnilo. Prišel je celo avtobus poln francozov. Večina avtodomarjev je prišla po vodo, ostali pa so hoteli uživati v neverjetno lepem razgledu na dolino, jezero in mestece Borg. 

Po zajtrku in uživanju prekrasnega razgleda, sva se odpravila v dolino do vikinškega muzeja v Borgu. muzej vikingov

Osrčje Lofotov namreč skriva znamenito vikinško hišo, ki ponosno stoji na vrhu griča s pogledom na poljedelsko ravnino otoka. 

Pod muzejem je veliko parkirišče, ki se je že v jutranjih urah kmalu napolnilo. Vstopiva v muzej in dobiva zvočni vodič. 

Prvi del muzeja je video pripoved o najdišču in vikinškem življenju. Na najdišče je po naključju naletel okoliški kmet, ko je oral svojo njivo. Odločil se je namreč, da bo poglobil oranje in takrat je plug na traktorju izvrgel čudne predmete in kose. Od takrat dalje so teren pregledali arheologi in odkrili pomembno najdišče, eno največjih vikinških hiš iz 6. stoletja. 

Poleg najdišča so postavili repliko lesene hiše, dolge 83 metrov, široke 12 metrov. Tako veliko odkritje v osemdestih letih je hitro postala senzacija med arheologi in zgodovinarji. Nikjer drugje v vikinškem svetu še niso odkrili tako velike zgradbe.

Ostanki steklenih izdelkov, francoska keramika, tanki lističi zlata z mitološkimi figurami pričajo, da so tu živeli elitni, premožni vikingi. 

Omenjajo, da je bilo to verjetno poveljnikov sedež z aristokratskimi povezavami v južni Skandinaviji. 

 Trgovali so s kožami medvedov, lisic, tjulnjev in severnih jelenov, rogovi, puhom in drugim severnim blagom, po katerem je bilo veliko povpraševanje. Sklepajo tudi, da so bile morda posušene ribe trgovsko blago za vso državo in celo tujino.  

Vodička nam razloži, da izraz viking pravzaprav označuje le 2-3 % prebivalstva, ki so jih ljudje smatrali za pirate in huligane in zaradi njih mislimo, da so bili vsi surovi in barbari, kar pa ne drži. Ostali so bili kmetovalci in trgovci.

Med trgovskimi potovanji so opravili še kakšen napad ali dva in se domov vrnili z žitom in luksuznim blagom, ki ga je doma primanjkovalo. 

Hiša je razdeljena na tri dele. Na začetku so prostori za služinčad in sužnje in delavnice za izdelavo in popravilo. 

V sredini je velik prostor s odprtim ognjiščem, kjer se je kuhala zelenjavna juha, namenjen zabavi in obredom. 

Tu je veliko lesenih kipov bogov. Vikingi so uživali v pitju piva skozi cel dan. 

Na dnu dvorane je poseben stol, kot prestol, kjer sva si nadela vikinško težko čelado in držala njihov meč. Naj omenim, da vikingi v resnici niso imeli na čeladah rogov,  kot jih dandanes pogosto predstavljajo.

Povedala nam je, da so imele žene in možje enake pravice, razen glede ljubezni. Moški je poleg žene lahko imel še nekaj priležnic, žena pa ni smela imeti ljubimca. Zanimivo, kajne?

V tretjem delu so prostori za živino in z njimi povezane delavnice. V sredini stoji visoko drevo, ki simbolno pomeni povezavo z onostranstvom.

Tu sem si nadela vikinški oklep pleten iz železnih verigic, težak več kot 7 kilogramov, povesila na glavo težko čelado in v roke vzela sekiro. Pazi se Bojan!!! 

Vikingi so za boj imeli na sebi zelo težko opravo. Bili so precej visoki ljudje in močni, ženske povprečno 165, moški pa 175 centimetrov.

Tla obeh skrajnih delov hiše nekoliko visijo, da je lahko odtekala voda. 

Po obisku vikinške hiše sva si ogledala tudi bližnjo moderno cerkev, ki stoji nad obalo. 

Nadaljevala sva do obale, kjer muzej v naravi organizira različne vikinške dejavnosti,  ki jih vodijo v vikinge oblečeni animatorji.

Posebno zanimiva je bila izkušnja vožnje z repliko vikinške jadrnice. 25 turistov je opazovalo pripravo jadr, se vkrcalo in v tem vetru izplulo v zalivček. 

Popestrili so jadranje z razlago zgodovinskih dejstev in ustvarjanjem različnih situacij z jadri. Bilo je res enkratno doživetje.

Animatorji izgledajo kot pravi vikingi in z glavnim sem se tudi slikala. 

Bo Bojan ljubosumen?

Sledilo je streljanje s pravimi loki, kjer se je seveda izkazal Bojan, ker ima dobro roko in oko.

Na koncu sva metala tudi bojno sekiro v deblo, zame je bilo kar malo pretežko, a sem ga uspela vreči. 

Tako dobro preživetih nekaj uric človek ne doživi vsak dan. Za norveške razmere je vstopnina zelo sprejemljiva, 18 € za odrasle. Uzivaka sva v še eni posebnosti te dežele. 

Z užitkom sva pojedla kosilo in se odpravila do zaliva, ki je znan surfarjem, saj so tu zanje primerni valovi. 

Lep peščen zaliv, na vsaki strani pa ogromni okrogli kamni in morje. Nad zalivom v nebo štrli temna stena gore. V ozadju pa je lep primer ledeniške morene.

Po sprehodu na plaži se odpraviva na najboljši prostor ta opazovanje polnočnega sonca v bližini vasi Eggum.

Tu je plačljivo parkirišče, obala je zanimiva, v ozadju so strme gore, pred nama pa ocean in na nebu brez oblaćka sije severno sonce. Kako enkratno! 

Proti severu Lofotov

Poslovila sva se od Moskenesa in se odpeljala proti severu Lofotov. 

Lofotski arhipelag je sestavljen iz sedmih glavnih otokov, ki se ločijo od celine Norveške več kot 100 kilometrov nad arktičnim krogom. 

Pet jih povezuje 130 kilometrov slikovite ceste, E10, zadnja dva, Værøy in Røst, pa sta dostopna s trajektom.

Lofotski otoki so 160 km dolga gorska veriga z divjimi, domišljijo vzbujajočimi skalnatimi gorami, ki štrčijo naravnost iz morja. Gore so stare več kot 3 milijarde let in so starejše od severne Evrope.

Od daleč se lahko Lofotski otoki zdijo eno veliko gorovje, v resnici pa Lofote sestavlja približno 80 večjih ali manjših otokov.  Z zraka je gotovo vidno več modrine kot zemlje. 

Svolvær in Leknes, sta edini večji mesti, sicer pa so vsa omrežja posejana z rdeče belimi ribiškimi kočami in lesenimi stojali za sušenje rib. 

Lofotska pokrajina so ravni obalni robovi in strma pobočja gora. 

Prebrala sem, da so tako neverjetne oblike gora pravzaprav posledica ledene dobe in kamnin, granita. Led se je hitro talil in oblikoval posebne oblike gora, ki dandanes krasijo to prelepo otočje. 

In vse zgoraj omenjeno midva občudujeva in fotografirava. Težko je potovati hitro po tem otočju, saj se za vsakim ovinkom odpre nova, še lepša scena. 

Še sreča, da so to upoštevali graditelji ceste E 10 in pogosto uredili prostore za krajše postanke.

Množico otokov povezujejo posebno slikoviti mostovi, lahko bi jim kar dali oznako Lofot road (kot Atlantic road). Mostovi so enosmerni in urejeni z semaforjem.

Poleg mostov so tu predori, eden gre pod morjem. Cesta je lepa in slikovita. 

Voziva se mimo gojišča lososov in veliko lepih zalivov.

Ustaviva se pri dolgi peščeni plaži Ramberg z belim peskom, ki leži ob glavni cesti. 

Dolga ovalna plaža z belim peskom, zelenomodro morje, ki rahlo valovi in  velike zelene gore, ki se dvigajo nad plažo, spominjajo na Havaje. 

Sprehodiva se po toplem pesku, saj sonce lepo greje. Ko pa stopiva v morje, začutiva, da je tu sever, voda je mrzla. 

Na bližnjem parkirišču ob ribiški vasici pripraviva kosilo. 

Medtem so se oblikovali zanimivi oblački vzdolž sredin gora. Zaradi hladnega vetrca so se hlapi kondenzirali v oblačke. Kako slikovito!

 Peljeva se mimo Leknesa, se ustaviva v veliki dobro založeni trgovini Rema 1000 in nadaljujeva pot do Borga. 

Tu bova prenočila na manjšem parkirišču, saj bova jutri obiskala piseben vikinški muzej in veliko leseno cerkev.