Oslo, Vigeland park skulptur

Že dopoldne sva se odpeljala s kolesom, tokrat na zahodni del Osla. Želela sva še enkrat obiskati 3 km oddaljen svetovno znani park skulptur. In nisva bila edina. Že dopoldne je park obiskalo veliko število turistov. Prednjačijo obiskovalci iz Azije, veliko pa je tudi američanov. Obisk je brezplačen.

Vzrok obiska je največji park skulptur v Oslu, ki jih je zstvaril en umetnik. Ustvaril ga je Gustav Vigeland, ki ni izdelal le vseh 212 skulptur iz brona, granita in litega železa razstavljenih v parku, pač pa je tudi oblikoval načrt samega parka. 

Zaradi obsežnosti, ga ni enostavno opisati. Naj omenim le nekaj svojih zapažanj. 

Skulpture simbolizirajo vse vidike človeškega življenja, od rojstva pa do smrti. 

Ko vstopiš v park skulptur, te pot najprej vodi čez most, ki ga na obeh straneh krasijo kipi iz brona. 

Tu te preseneti kip moškega, ki se bori s štirimi dojenčki. Ta kip se imenuje Man Chasing Four Geniuses, moški lovi štiri Geniuses. Dojenčki naj bi predstavljali zle duhove, nekateri pa trdijo, da predstavlja bremena in odgovornosti očetovstva. Bo že držalo.

Prav poseben je jezni dojenček, ki naj bi po pripovedovanju prinašal srečo, zato se ena od njegovih stisnjenih pesti od dotikov sveti.

Nato te očara vodnjak z 20 kipi, ki obdajajo vodo iz vodnjaka. 

Na zidu okrog njega so reliefi, ki uprizarjajo krog življenja, od rojstva do smrti.

Od tu se lahko po stopnicah na obeh straneh povzpneš do osrednjega dela parka z impresivnimi razgibanimi skulpturami. 

Postavljeni so v tri nivoje in v krogu prikazujejo obdobja človeka od otroštva do starosti. Vsi kipi v celotnem oarku so goli. 

Na zgornjem delu platoja sega proti nebu najveličastnejši obelisk iz enega kosa kamna, ki uprizarja 121 prepletenih oseb.

212 kipov prikazuje ljudi različnih starosti, spolov in velikosti v različnih in včasih tudi zapletenih položajih.

Opazila sem, da najde vsak obiskovalec skulpturo, ki mu je čustveno blizu. Meni so predvsem tiste, ki prikazujejo otroke v igri z odraslimi in primeri nežnosti med pari.

Tam se posebej zadržimo in fotografiramo ali pa samo za trenutek postojimo in razmišljamo.

Park se zaključi s krogom spletenih teles, simbolom celotnega parka.

Poleg kipov so v enaki tematiki narejena umetelno kovana vrata v zgornjem in spodnjem delu parka. 

Ko zapuščava park se ustaviva tudi ob avtorjevem kipu, ki je tudi edina oblečena figura parka.

Bojan je želel vedeti, koliko oseb je upodobljeno v celotnem parku, zato sva se ustavila v bližnjem muzeju Vigelanda. A na žalost jih še niso prešteli, so pa ugotovili, da bi to morda bil zanimiv podatek. 

Odkolesariva do avtodoma, pripraviva kosilo in se popoldne ponovno odpraviva s kolesom, tokrat v bližnjo vasico na najinem polotoku. Najin namen je obiskati muzej Kon-Tiki.

Muzej stoji v bližini morja in še dveh drugih muzejev eden na temo morja, drugi o polarnem raziskovanju.

 Kupila sva ustopnici za dva muzeja. Danes sva si ogledala Kon-Tiki, jutri pa tistega o polarnem raziskovanju.

Leta 1947 se je skupaj s petimi člani posadke norveški raziskovalec in pisatelj Thor Heyerdahl odpravil na potovanje s splavom iz balzovine čez Tihi ocean iz Južne Amerike do polinezijskih otokov.

 Splavu so dali ime Kon-Tiki po inkovskem bogu Viracochi, za katerega naj bi bilo "Kon-Tiki" staro ime.

 

 To je bila njegova prva ekspedicija, ki so jo upodobili v filmu, ki je bil nagrajen z oskarjem za najboljši dokumentarec. Kipec je v vetrini muzeja.

Z odpravo je želel potrditi svojo teorijo, da otokov v južnem Tihem oceanu niso poselila samo ljudstva z zahoda, pač pa tudi južnoameričani. 

Muzej razstavlja originalni splav Kon-Tiki, zanimive podatke, predmete, skulpture in slikovno gradivo. 

V spodnjih prostorih je razstavljen tudi njegov drugi čoln iz trsja in opis te ekspedicije. Kot dopolnilo vsemu naštetemu je diaprojekcija filma. 

Ob ogledu in branju gradiva se človeku zdi skoraj nemogoče, da tako krhek splav, povetan le z vrvmi, zmore premistiti tako razdaljo po tako razburkanem oceanu. Vztrajnost in želja po raziskovanju vrti kolesje naše civilizacije. 

Oslo, 1. dan

Dopoldne si ogledava zaliv v bližini parkirišča. 

Po kosilu pa sva sedla na kolo in se odpeljala do mesta Oslo, ki je kolesarjem prijazno mesto. Do centra imava 3 km urejene kolesarske steze, kjer voziva v družbi veliko drugih kolesarjev in e-skirojev. 

Vožnja je varna, le bolj v centru, kjer so tračnice tramvajev, je treba voziti previdno.

Prijetno naju je presenetilo dejstvo, da je kljub prometu tako tiho in dihava čist zrak. Seveda, saj je po podatkih Norveška, prestolnica električnih avtomobilov, zahvaljujoč politiki spodbujanja uporabe električnih avtomobilov. Tudi taksiji so Tesla vozila.

Pišejo, da je na mestnih ulicah v uporabi več kot 50.000 registriranih popolnoma električnih vozil. Dokazano sva videla ogromno različnih Tesl in drugih e-vozil in hibridov. 

Opazila sva tudi, da je velik del mestnega središča namenjen pešcem, kar tudi zmanjšuje hrup in omogoča ljudem preprosto premikanje.

Glavno mesto Norveške leži na južni obali države na vrhu Oslofjorda. Znano je po zelenih površinah in muzejih.

Oslo obstaja že od vikinške dobe; njegovo prvo ime je bilo Ánslo.

Po požaru 1624, ki je uničil celotno mesto je danski in norveški kralj Christian IV zgradil mesto na drugi strani zaliva in ga poimenoval "novi" Oslo, Christiania.

Kasneje so menili, da mesto z imenom nekdanjega danskega kralja ni primerno in so ga leta 1925 spet poimenovali Oslo.

Ko se bližava zalivu, od daleč zagledava ogromno opečnato stavbo, mestno hišo.

V njeni bližini je stavba Nobelov center miru, ki pa jo trenutno prenavljajo, zato se odpraviva kar do mestne hiše. 

Na južnem delu ima pred vhodom skulpture obrtnikov, ki so jo gradili. Tudi sicer je bogato okrašena s kipi.

Sprehodiva se okoli nje. Na severnem delu je trg, ki ga ovalno obkrožajo stavbe zgrajene v enakem slogu. Tu je tudi glavni vhod v mestno hišo z vodnimi kaskadami, vodnjakom in portalom z astronomsko uro in pozlačenim kipom ženske.

Na obeh straneh so arkade, kjer so bogati  reliefi Dagfina Werenskiolda obrnjeni proti trgu. Reliefi so zanimive upodobitve motivov iz nordijske mitologije. 

Narejen so iz lesa in lepljeni, veliki 2 x 3 metre, težki pa skoraj tono.

Upodobljena sta tudi Ask in Embla, "nordijska Adam in Eva".

Mestna hiša ima dva stolpa, vzhodni stolp ima karilon, inštrument sestavljen iz 49 zvonov, na katerega se po klaviaturi igra s pestmi. Glasbo, tako klasično kit pop, izvajajo vsako uro. 

 

Ob najinem ogledu so se pred vhodom zvrstili dve poroki. 

Pot sva nadaljevala proti zanimivi mestni atrakciji, novi operni hiši, po kateri je po strehi speljano sprehajališče. 

Marmornata streha je posebno oblikovana in je namenjena hoji. Že pogled nanjo je zanimiv in lep, ko pa se po njej sprehodiš ugotoviš, da ponuja tudi krasen razgled na mesto in možnost, da se vsedeš in uživaš v ogledu okolice.

 Naju je navdušila in tudi številne druge obiskovalce.

Pokukala sva tudi v avlo opere, da si ustvariva vtis o tej izjemni zgradbi.

Norvežani izrabijo vsak sončen dan, da se nastavijo soncu. Danes so se kljub hladnemu vetru sončili in tudi zaplavali. Plaže so del mestnega življenja. Tudi sicer norvežani vztrajajo, da je narava od vseh in da lahko v njej vsak uživa. 

Oslovčani so kar aktivni, radi hodijo in kolesarijo, se ukvarjajo s športi in po statistiki imajo manj težav s preveliko težo kot ostali v državi.

Zaradi vetra se je precej shladilo, zato sva počasi zaključila z ogledom. Ustavila sva se le še na trgu pred želežniško postajo, kjer stoji kip mogočnega tigra. 

Pravijo, da je Oslo znan kot Tiger mesto, po pripovedovanju naj bi Tiger predstavljal nevarno mesto, konj pa varno podeželje. Mestna oblast zdaj pravi, da Oslo ni nevaren kot tiger, ampak "poln dogajanja in razburljiv".

Že kar precej ohlajena sva opravila samo še nakup živil in se odpeljala nazaj do avtodoma.

Holmenkollen skakalnica

Včeraj zvečer sva se morala potruditi poiskati parkiranje za čez noč. Ob skakalnici je veliko prostornih parkirišč, a se tu lahko brezplačno parkira od 8. do 23 ure, prespati pa se ne sme. Z Google Maps sva ugotovila, da je malo višje na tem hribu parkirišče z avtodomi. Odpravila sva se tja in prespala. Šele zjutraj sva preverila, kako je s plačilom. Vsa obvestila in opozorila so v norveščini, še dobro da Googlov prevajalnki z vgrajeno kamero prevaja tudi tiskana besedila. 

Danes sva v miru prehodila okolico skakalnice in celotno območje tega zares lepega objekta. 

Tu je pretežno gozd iglastih dreves, nekaj koč in drugih objektov in lep pogled na zaliv. V gozdu se skriva drugi naravni trol, ki ga je ustvarila narava ;).

Obiskala sva ogromnega kamnitega ⁹trola, ki pazi na skakalnico in športnike.

Holmenkollbakken je velika smučarska skakalnica s 100-letno zgodovino, ki leži na hribu Holmenkollen nad mestom Oslo.

Sprva so skakali preprosto z naravnega hriba z vzletno rampo iz snega in vejic. 

Leta 1952 so v Oslu potekale zimske olimpijske igre, zato so zgradili višji stolp z dvigalom za tekmovalce. 

Leta 2011 pa so jo prenovili in jo spremenili v pravo lepotico. Iz določenih točk spominja na sokola, ki ravno pristaja. 

Vzletišče se dviga 64 m nad tlemi in konstrukcija tehta 1000 ton. Je prva skakalnica na svetu s trajno zaščito pred vetrom z dodanimi stranskimi zasnovami konstrukcije. Je tudi edina jeklena skakalnica na svetu. 

Trenutni moški rekord na njej je 144 m, ženski pa 137,5 m. Leta 1981 je Primož Ulaga postavil rekord te skakalnice 109,5 m.

Posebnost nove skakalnice je njeno doskočišče, ki je poglobljeno v pravo areno, z veliko prostora za gledalce, v ozadju so moderni prostori za medije in poročevalce. Tu je tudi kraljeva loža. 

Ob skakalnici je strelišče za biatlon in v okolici so kilometri urejenih stez za smučarski tek. Oba dneva je treniralo veliko rekreativcev in športnikov na posebnih  rolkah. Mnogi so vadili tudi streljanje. V nezimskem času je tu to precej popularen šport.

 Pogovarjala sva se z enim izmed trenerjev skupine otrok, ki so trenirali. Povedal nama je, da tu pogosto trenira tudi najboljši biatlonec na svetu, doma iz Osla, Johanes Thignes Boe, ki se rad pogovarja z mladimi in jim daja nasvete. 

Nad strelišcem stoji kip kralja Olava 5. na tekaških smučkah s svojim psom. Povedali so nama, da je bil to kralj, ki je tu okoli rad smučal in bil zelo ljudski. 

V okolici skakalnice je na griču slikovita lesena kapela.

Danes je bil ob 18:00 dobrodelni tek ali hoja po stopnicah skakalnice za zdravljenje epilepsije. To je najin drugi športni dogodek v Skandinaviji. Pred leti sva na Nordcappu bila priča zadnjima dnevoma tekaškega "superultra" maratona med italjanskim Barijem in Nordkappom, ki je trajal 64 dni.

Bova v tretje tudi sama tekmovala? ;) le še za disciplino se bo treba odločiti, he, he, he...

No, da ne pozabim, sva pa kar nekajkrat prehodila stopnice iz dna skakalnice do pod mize, kar ni kar tako. Res.

Za zaključek, sva šla tudi do bližnjega hotela, od koder je lep razgled na Oslo in zaliv z otoki.