Sarajevo, Baščaršija

Z lepimi vtisi iz Mostarja se odpravljava proti Sarajevu. Voziva se po lepi a prometni cesti, ki je speljana nekaj časa vzdolž levega, nato desnega brega Neretve in kar nekaj elektrarn. 

Posebej lep je predel, kjer je reka izdolbla pravi kanjon in jo obdajajo visoki vrhovi.

Zadnji del poti se peljeva po avtocesti. Ko sva prispela do Sarajeva, se je promet močno zgostil. Najin cilj je bil manjši kamp Zlatiste na hribu nad mestom. 

Dobila sva zadnje prosto mesto v družbi kamperjev iz skoraj pol EU, Belgije, Francije, Nemčije, Nizozemske, Hrvaške, pa še Srbije in Bosne.

Po kosilu sva se s skuterjem odpravila v mesto. Sarajevo, glavno mesto Bosne in Hercegovine leži v ozki dolini ob reki Miljacki, ob vznožju gore Trebević. Obdajajo pa ga Dinarske Alpe. Slikovito in pisano, taka kot je tudi sicer njegova podoba.

Ko sva v gostem prometu in številnih enosmernih ulicah uspela najti prostor za najin konjiček, sva se pridružila res veliki množici ljudi na Baščaršiji, stari turški tržnici. Tu sva preživela preostali del sončnega popoldneva.

Stari bazar iz 15. stoletja leži v osrčju starega mestnega jedra Sarajeva. Ob vstopu vanj se najprej ustaviš ob znamenitem vodnjaku Sebilj na sredini malo večjega trga, ki je njegova ikona.  

Odpraviva se po labirintu tlakovanih ulic, polnih trgovin z ročno kovanimi izdelki, nakitom, lončevino in spominki. 

 Pročelja trgovin prehajajo ena v drugo po ozkih ulicah, stojnice z bleščečimi bakrenimi džezvami in tradicionalnimi slikovitimi servisi za kavo pritegnejo poglede na vsakem koraku. 

Še nekaj je tipičnega v tem okolju. Rahel dim in vonj po čevapčičih draži vohalne dlačice, da kljub sitosti želiš preizkusiti to njihovo specialiteto. Nešteto je restavracij, ki vabijo z dobro hrano. Danes je sobota, zato je naval še večji. Srečala sva kar nekaj slovenskih skupin. 

Na vsakem koraku opaziš, da je mesto ohranilo močan muslimanski značaj. Veliko je mošej, lesenih hiš z okrašeno notranjostjo. Velik del prebivalstva je muslimanov.  

Od zunaj sva si ogledala Glavni mošeji v mestu sta Gazi Husreff-begova mošeja in mošeja Ali Paše. 

Čisto zraven Begove Džamije stoji stolp z uro iz poznega 16. stoletja.

Glavno mesto Bosne in Hercegovine je poznano tudi po atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda leta 1914. Na pročelju muzeja je spominsko obeležje in nekaj zgodovinskih slik.

V bližini sva si ogledala tudi Latinski most, otomanski most čez reko Miljacko. 

 Prav ta most je bil kraj atentata na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki ga je leta 1914 izvedel Gavrilo Princip in je na koncu pripeljala do prve svetovne vojne.

Popoldne, poln vtisov in posnetkov sva zaključila s porcijo čevapčičev v lepinji in kajmakom. Okusen zaključek. 

Jutri nadaljujeva z raziskovanjem

Medžugorje, Mostar

Obeta se še en sončen dan z malo vetra. Odpraviva se do mesta, kamor se zgrinjajo množice romarjev od vsepovsod.

Iz kampa greva po bližnjici in po nekaj metrih sva na ulici, ki pelje do cerkve Kraljice miru. 

Ulice so na obeh straneh obdane z trgovinicami s spominki, relikvijami, križi, slikami, ki prikazujejo mlado Marijo in Jezusa in drugimi liturgičnimi primerki. 

Pred nama je bila lepa visoka Cerkev svetega Jakoba Velikega. 

Ob njej je vrt, kjer stoji kip Marije, pri kateri ljudje klečijo in molijo. V polni cerkvi je potekala maša v različnih jezikih. 

Tudi zunaj cerkve je bilo veliko skupin, nekaterim so pojasnjevali zgodbo, drugi so peli nabožne pesmi.

Za cerkvijo je ogromen prostor s sedeži, namenjen zbiranju velikega števila vernikov. Od tam vodi drevored s slikovnimi postajami. 

Na koncu drevoreda je okrogel prostor s kipom »Vstalega Kristusa« s katerega naj bi kapljala tekočina. 

Povsod so v krogu klopi, namenjene postanku in molitvi. V ozadju je videti na vrhu gire Križevac velik betonski križ.

Medjugorje je neuradno katoliško romarsko mesto, odkar se je leta 1981 na Hribu prikazovanj domnevno prikazala Devica Marija z dojenčkom dvema deklicama. Od takrat se baje redno prikazuje. 

Neštete zgodbe, ki pripovedujejo o spreobrnjenju in čudežih, so Medžugorsko zgodbo naredili izjemno v sodobni cerkveni zgodovini. Rimskokatoliška cerkev do sedaj prikazovanj ni uradno potrdila.

Od cerkve se odpraviva proti hribu Crnica, kjer se je domnevno prikazala Marija Devica. Pridružila sva se velikemu številu ljudi, ki so se odpravili navzgor. 

Mnogi so se poti lotili bosi. V tišini smo se vzpenjali po ostrih a tudi že zglajenih galvanah, ki spominjajo na hudourniško strugo. Nešteto je izhojenih potk med kamni in ostrim grmovjem. Pot pa je strma in za bose noge prav gotovo pokora. 

Na levi strani so kamni z zgodbo križevega pota. Ob njih se skupine ustavljajo in molijo. Pot sicer ni pretirano dolga, morda 1 km, a zaradi strmine in kamenja zahtevna. Križev pot se konča na mestu, kjer se je Marija prikazala otrokom. Tam stoji njen bel kip, v ozadju pa je Jezus na križu. 

Množica sedi okoli in moli. Sliši se tudi jok. Veliko je Italijanov in Poljakov. Mnogi v mislih prosijo za pomoč in usmiljenje. 

Sestop je bil na drugi strani malo krajši in lažji. Prvič sva doživela romanje v živo in občutila umirjenost, tišino in spokojnost. 

Kako mogočno versko središče so ustvarili v tej multi kulturni, verski in jezikovni deželi. 

Pot sva nadaljevala proti Mostarju. Parkirala sva nad mestom, na srečo je se bilo dovolj prostora tudi za najin avtodom.

V bližini so stopnice vodile naravnost do ulice, ki pelje do starega mostarskega mostu. 

Ozke slikovite ulice polne trgovinic s kovanimi izdelki iz bakra, lepimi džezvami in kompleti za kavo, rut in šalov in vsega mogočega. Ulice so bile polne obiskovalcev, prav tako restavracije, ki ponujajo lokalno hrano.

Ustaviva se na vogalu od koder je krasen pogled na Stari most. Sprehodiva se po ulicah, greva do rečne struge od koder je prekrasen pogled na most.

Zgodovinsko mesto Mostar se razteza čez oba bregova reke Neretve in njeno dolino. Razvilo se je v 15. in 16. stoletju.

Mostar je znan po starih turških hišah in Starem mostu, po katerem je tudi dobil ime.

Ostanki bombardiranja...

 V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil uničen večji del zgodovinskega mesta in Stari most. Stari most in številne stavbe v starem mestnem jedru so bile obnovljene ali ponovno zgrajene s prispevkom UNESCa.

Sprehod po Mostarju je kljub množici obiskovalcev prijeten in poživljajoč.

Vsepovsod je videti visoke bele minarete. 

Prijetno utrujena sva se odpeljala do bližnjega kampa Neretva, ki ne obratuje a je odprt. Tu sta tudi dva nemška kolesarja.

Jutri pa pride na vrsto Sarajevo. Se že veseliva.

Ston, Pelješac

Prav težko se je posloviti od tako lepih in zanimivih krajev, prijetne klime in dobre hrane. 

Zapuščava Boko Kotorsko in še zadnjič v objektiv ujameva slikoviti umeten otoček s cerkvico Gospa od škrpjela, ki leži v zalivu v bližini najinega kampa.

Odpeljeva se proti Bosni po Jadranski magistrali. Prometa je malo, cesta pa je lepa, zato je vožnja prav prijetna. 

Med potjo se ustaviva nad Dubrovnikom in za spomin narediva še nekaj posnetkov.

Na Pelješcu, drugem največjem jadranskem polotoku, se odpraviva do Stona, kamor prispeva v zgodnjih popoldanskih urah. O mestecu Ston sva zvedela, ko sva se mimo peljala na začetku najinega popotovanja. 

Pravzaprav ima to staro mesto bogato zgodovino in zanimive pričevalce le-te. Presenečena sva, saj do sedaj še nisva slišala zanj.

Najmogočnejši pomnik zgodovine je dobro ohranjeno in vzdrževano obzidje. 

Obzidje Stona so obrambni kamniti zidovi, ki so bili včasih dolgi več kot 7 kilometrov. Njihov namen je bil obraniti mesto pred napadalci. Graditi so ga začeli leta 1358. Je eden najdaljših ohranjenih fortifikacijskih sistemov na svetu. 

Mesto Ston, 69 km oddaljen od Dubrovnika, je naselje in pristanišče na polotoku Pelješac ob koncu Stonskega zaliva. Obstajata dva Stona, »veliki in mali«, povezana pa sta z dolgim obzidjem (drugim najdaljšim na svetu!). Manjši kraj je Mali Ston, večji pa Ston.

Ston je znan po obzidju, soli in ostrigah.

V bližini utrdbe ob solinah je veliko parkirišče, kjer se ustaviva in pripraviva na hojo po strmem, danes 5 km dolgemu obzidju, ki leži na pobočju hriba Podzvizd. 

Obzidje je v obliki nepravilnega petokotnika. Pogosto ga imenujejo tudi evropski kitajski zid, kar lahko kar pritrdim. Meni se je zdelo še bolj slikovito ( kitajski zid sem obiskala v živo), saj se ponaša s prekrasnimi razgledi na mesteci, morje, zaliv in otočke, kar na soimenjaku na Kitajskem ni mogoče, saj tam vidiš le gozdove in pogosto smog, ki doseže tudi obzidje.

Na obzidju je bila množica turistov, kaže, da je prava turistična atrakcija.

Vzpon po strmih, precenj visokih stopnicah je zahteven, še dobro, da so zaradi hitrega vzpenjanja, iz trenutka v trenutek lepši razgledi na mesto in okolico, zato, seveda, brez obveznega fotografiranja ne gre. Zadihana a zadovoljna sva na vrhu uživala v lepotah narave in človekovega stvarjenja.

Pričevanja povedo, da so poleg mesteca zidovi branili ponembne soline v bližini. 

Obzidje je sestavljalo 10 okroglih in 31 kvadratnih stolpov ( 20 še ohranjenih) in 6 bastijonov. Središča obrambnega sistema so bile trdnjave v obeh mestecih. Veliki kaštio v Stonu sva si ogledala, ko sva sestopila z obzidja. 

Mesto Ston je grajeno po principu ozkih ulic z zanimivimi kamnitimi hišami, veliko zelenja in cvetja in obveznih gostilnic, ki vabijo na morske specialitete.  

Pot nadaljujeva proti Bosni, točneje v Medjugorje. Ponovno se peljeva preko res impozantnega novega Pelješačkega mosta in se za trenutek ustaviva ob njem. 

Podnoč prečkava mejo z Bosno, kjer ni bilo vrste in po lepi avtocesti prpeljeva do Medjugorja, kjer je v mestu kamp.

Po ogledu romarskega mesta pot nadaljujeva skozi Mostar proti Sarajevu.

Zgleda, da najino tokratno potovanje čisto slučajno združuje uživanje naravnih lepot in nekakšno odkrivanje zanimivih starih samostanov in romanj do njih.