Ohrid

Danes naju čaka ogled mesta Ohrid. Iz kampa se peš odpraviva do 3 km oddaljenega mesta. Hodiva po lepo urejeni peš poti ob jezeru, ki je v sezoni prav gotovo pravo mravljišče mnogih obiskovalcev in kopalcev. Ob jezeru so zasidrani čolni, ki se na pol skrivajo v trsju. 

Ves čas pa je pred nama lep pogled na mesto in jezero, ki valovi prav kot morje. 

Ohridsko jezero leži na gorski meji med jugozahodnim delom Severne Makedonije in vzhodno Albanijo na višini 695 m/nm. Je eno najglobljih v Evropi in najstarejših eno najstarejših na svetu (kot Vajkalsko, Titikaka..). 

Jezero je dolgo 30,4 km in široko 14,8 km dolgo. Ima neštete izvire, najzanimivejši je iz reke Črni Drim, ki je tudi ena pomembnejših atrakcij Ohrida. To si bova ogledala jutri in opisala v sliki in besedi.

Prispeva do promenade, ki pelje na trg ob jezeru. 

Urejeni cvetni in travnati vrtovi z številnimi doprsnimi in celimi kipi svetnikov zaokrožajo celotno sliko. 

Iz trga, kjer so številne kavarne, slaščičarne in restavracije pelje navzgor s kamenjem tlakovana ulica, bazar

Tu se na obeh straneh ceste vrstijo majhne trgovinice s spominki, oblačili. Majhen nakup v trgovinici za nekatere. ;)

V številnih prodajalnah ohridskih biserov je velika izbira raznoraznih lepih izdelkov. 

Vstopiva v eno izmed njih in lastnik nama razloži, kaj so ohridski biseri in kako jih izdelujejo. Takoj nama pojasni, da to niso naravni biseri, so pa narejeni iz lusk manjše ohridske ribice, ki jih zmeljejo in s to snovjo ročno nanašajo snov na kroglice.

 Več kot je plasti nanosov, dražji so biseri. Vsekakor ne morem oditi iz Ohrida, ne da bi kupila vsaj manjše uhane z biserčkom. ;) Za spomin in za okras.

Sprehodiva se naslednjega trga malo višje, kjer je velika pokrita tržnica z bogato ponudbo lokalnega sadja in zelenjave. 

Kako sočno je vse in kako nizke so cene. Tudi sicer v tem delu sveta, lokalno prebivalstvo na improviziranih stojnicah ob cesti ponuja svoje pridelke. Izbira je velika.

Pot se zaključi na tržnici, ki je nabasana z raznoraznimi izdelki in ne preveč urejena. 

Bližal se je čas kosila, zato sva se odpravila proti restavracijam na obali. Med hojo sva si ogledala tudi ozke uličice, ki peljejo v hrib. 

Od zunaj in znotraj sva si ogledala cerkev  Sv. Sofije iz 11. stoletja in za za srečo sem vrgla kovanec v najdišče, kjer je bilo že veliko drugih.

Mesto je kot nalašč za počasno pohajkovanje in slikanje zanimivih detajlov hiš, mošej in ozkih ulic. 

V starih časih, ko so Turki prišli v Ohrid, so krščanskemu prebivalstvu dovolili živeti le znotraj mestnega obzidja, na strmem območju. Zato so v tem delu mesta ozke uličice in visoke hiše. Prav to je to tisto, kar dela to območje tako edinstveno.

 Mnoge stavbe, bele z lesenimi okni, imajo značilno obliko.  Zornje nadstropje je širše kot spodnje. Nekaj podobnega sva videla tudi v Amsterdamu. Vse skupaj z detajli posebnih uličnih svetilk tvori ljubko in občudovanja vredno razglednico.

V teh ulicah so majhne delavnice, kjer mojstri ustvarjajo v lesu in z drugimi materijali.

Mesto in jezero sta uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine.

Za kosilo v restavraciji ob jezeru sva izbrala lokalno dimljeno postrv in zelenjavo na žaru.

Sprehodiva se tudi po leseni brvi nad jezerom, ki teče pod  hribom.

Po kosilu pa sva se posladkala z ohridsko tortico in sladoledom.

Vreme je zdržalo. Je toplo in brez vetra. Vračava se v kamp polna lepih vtisov in načrtov za raziskovanje v naslednjih dneh.

Proti Ohridu

Prve kaplje dežja danes zjutraj. Nebo je prekrito s sivimi oblaki in napovedi pravijo, da bo naslednjih nekaj dni deževalo.

Midva se poslavljava od Ade Bojane in sva namenjena do Skadarskega jezera. 

Voziva po cesti, ki teče po pobočju hriba.

Je precej ozka in že zdelana. Ko prideva čez prelaz se ustaviva na razgledni točki. Škoda, da je oblačno, saj je zato pogled na jezero precej siv. 

Skadarsko jezero leži na meji med Albanijo in Črno goro in je največje kraško jezero v južni Evropi. Na njem je nekaj otočkov. Reka Bojana povezuje jezero z Jadranskim morjem. Tokrat sva si ga ogledala le od daleč. 

Od tam se odpraviva čez Albanijo proti Ohridu. Na meji ni bilo treba veliko čakati.

Albanci svoji državi pravijo Shqipërisé.

 Okolica, kraji in ceste v Albaniji so podobne kot v Črni Gori. 

Tudi tu je videti precej nedokončanih večjih ali manjših stavb ob cesti, pa tudi precej smeti. Na večini streh stavb so postavljeni rezervarji za vodo. Podobno sva videla tudi na Cipru. Zgleda, da imajo pomanjkanje vode.

 Presenetilo naju je število bencinskih servisov različnih imen. Skoraj na vsakem kilometru stoji eden. 

Ta posnetek sicer ni nastal na avtocesti, samo za vzorec ga dodajam. 

Del poti se peljeva po avtocesti, ki ni plačljiva, posebnost pa, da ob njej stojijo domačinke in za ograjo ponujajo pridelke. Na srečo sva se izognila tudi vożnji po Tirani, ker je sedaj tu obvoznica. 

Sva pa lahko z obvoznice, ki seka mesto občudovala sodobne stavbe glavnega mesta, ki zgleda zelo moderno. 

Nove zgradbe, lepa pročelja in široke ulice. V daljavi zaokroža sceno visoko hribovje. Tokrat o tem glavnem mestu samo utrinek iz kabine avtodoma. Morda kdaj drugič tudi kaj več pobliže. 

Pot nadaljujeva po ozki dolini med skalnatimi in peščenimi griči, ki se kmalu začne vzpenjati proti prelazu, kjer je na drugi strani že meja z Makedonijo.  

Na vrhu prelaza je lep razgled na Ohridsko jezero. 

Prečkava mejo in se peljeva do jezera. 

Ker se bliža noč, poiščeva postajališče za avtodome, ki leži ob jezeru malo izven Ohrida. 

Postajališče je lepo in ponuja vse, kar potrebujeva. Tudi cena je ugodna (15€). Vremenje tu lepo in tudi topleje je, zaenkrat. 

Ulcinj

Jutro na Adi Bojani je precej sveže in vlažno, a je jasno in sonček bo kmalu pogrel zrak in nas. 

Ada Bojana je otok v občini Ulcinj.  Ime Ada v srbohrvaščini pomeni rečni otok.  Otok je ustvarjila delta reke Bojane.  Nahaja se na najjužnejšem koncu Črne gore. Reka Bojana loči Ulcinj od Pulaja in Velipojë v Albaniji.

Otok je znan po FKK kampu, plaži in počitniškem naselju vzdolž obale. Zgleda, da je doživel boljše čase, sedaj pa ni ravno lepo urejen. 

Plaža je dolga s temnosivo mivko. Dostop do nje imajo le nudisti, kar opozarjajo znaki pred njo. Kamp ni prav velik in večina je na odprtem, le ob robu so drevesa. Sanitarje pa me spominjajo na čase kasarn v JLA. Sicer pa so čiste in tudi topla voda je za tuširanje.

Danes se odpraviva v mesto Ulcinj, ki je le nekaj kilometrov stran. Prometa na cesti  ni veliko, zato je vožnja s skuterjem kar prijetna

Vmes se ustaviva pri novi cerkvici. Duhovnik nama prijazno pove, da predstavlja ladjo. 

Ulcinj me spominja na stare čase, ko sva s prijateljico Maričico tu preživeli nekaj poletnih dni. Prav zanima me, ali je najin hotel s takrat 5. zvezdicami ( midve sva seveda bivali le v njegovi depandansi) še vedno tam in kako zgleda danes po skoraj 50. letih. 

Ulcinj (alb. Ulqin ali Ulqini, italijansko Dulcigno) je najjužnejše mesto na črnogorski obali Jadrana.  V bližini mesta se začne največja jadranska plaža, ki je dolga približno 13 kilometrov.

Kot pove wikipedija, je prebivalstvo tu večinoma albansko, zato so tu vsi napisi dvojezični. 

Ko se sprehodiva po centru in starem delu mesta, ki vodi v zaliv, zaslišiva glasno molitev, ki je preplavila mesto iz bližnje mošeje. 

Zanimivo vzdušje. Ko se povzpeva v utrdbo nad mestom, si ogledava citadelo, staro mesto in uživava v pogledu na mesto in zaliv. Nad množico hiš se dvigajo vsaj trije minareti. 

Na plaži je kar nekaj kopalcev. Iščeva prej omenjeni hotel, ne spomnim se imena, vem pa, da je v bližini "plaža za žene" in tako najdeva hotel Albatros. Še vedno je na svojem mestu na pečini, le bleščeč ni več tako kot v preteklosti. Konkurenco mu delajo sosednji sodobni hoteli. 

Plaži pod hotelom sta še vedno enaki, le da je tista, ki ni FKK, sedaj lepo cementirana. 

V najinem času so bile tam le skale in stene. 

Lepi spomini.

Pa še zanimivost o Ulcinju iz wikipedije:

Slavnemu španskemu pisatelju Miguelu de Cervantesu je bilo baje všeč suženjstvo ulcinjskih piratov in pravijo, da je njegovo največje delo Don Kihot pravzaprav navdihnilo suženjstvo v tem delu Jadrana.  Kot trdijo mnogi poznavalci njegovega življenja, je bila lepa Dulcineja prepoznana kot Ulcinjčanka (Dulcigno - Ulcinj).

Kdo bi si mislil, da so bila jadranska mesta znana po precej krutih piratih. V vsakem obmorskem mestu srečava kakšno tako obeležje. 

Ko se vrneva v kamp, greva na plažo, seveda v kopalkah, saj ni več sezona, je pa tudi hladnejši zrak večina obiskovalcev odel v oblačila.  Bojan, s3veda v kopalkah,  kurajžno zaplava, jaz pa si na suhem  ogrnem jopico. Vleče hladen piš.