Restorica, Lac de Melu - desti dan

Sreda, 18. september

Dopoldne sva se sprehodila po mestnem jedru Corteja, šla do gradu, in si ogledala nekaj zgodovinsko pomembnih pomnikov v mestu.

Po kosilu sva se odpravila s skuterjem na izlet v gorsko dolino Restonica okrog, 14 km vožnje po ozki, mestoma prepadni in nevarni cesti, saj se dviga precej nad strugo reke. Srečanja vozil so precej neprijetna. Dolina je oblegana od turistov, tako da je na koncu poti v osrčju gora videti parkiranih nešteto avtomobilov in motorjev. Parkirnina za motor 3 €.

Ko sva parkirala najin  konjiček, sva se odpravila proti jezeru Lac Melu. Nisva si predstavljala, kje jezero je, zato sva se odločila, da  se le malo sprehodiva, dokler bo pač šlo. Ob občudovanju okolice so metri kar minevali in nekje na polovici sva se odločila, pa greva do konca. Na koncu sva se znašla na strmi skalnati planinski poti, ki je vodila naravnost navkreber, polna skal razlicnih velikosti. Za ta izlet je kar potrebna ustrezna obutev.

Cilj je opravičil trud. Vzpon je trajal eno uro kar intenzivne hoje. Narava na cilju je poplačala trud. Pogled na jezero je res lep, saj ga obdajajo skalnati grebeni. Je na višini 1711 m nm.

Ob povratku, ki ni nič enostavnejši in krajši kot vzpon, zaradi gladkih kamnov in skal na stezi, sva se ustavila ob slikovitem tolmunu in manjšem slapu.

Ko sva se odpravljala nazaj s skuterjem, naju je starejši par iz Qubecka, Kanada, prosil, če peljeva pred njima, saj mu je bilo s teškim motorjem neprijetno peljati navzdol. Cesta navzdol je še bolj nevarna, posebej na levih previsnih ovinkih brez ograje. Sva ga popolnoma razumela. Restorica je res zanimiva dolina.

Corte - deveti dan

Torek, 17. september


Pot do Corteja poteka po cesti D84, ki teče vklesana po pobočjih in nad globoko sotesko. Cesta je ozka in en sam ovinek.

Vzpenjala sva se proti najvišjemu prelazu na Korziki, Verghio, 1464 m nm s pogledom na najvišji gorski vrh Korzike, monte Cinto, 2706 m nm, ki sva ga v daljavi videla tudi že iz Calvija. Srečala sva kar nekaj skupin motoristov, saj jim je take vrste cesta pisana na kožo. Spet je bila potrebna zbranost in pozornost v ozkih in nepreglednih ovinkih.

Kot zanimivost, blizu prelaza je celo manjše smučišče z vlečnico.

Ob poti in po cesti se prosto sprehajajo, koze, prašiči in krave, ki so gospodarji teh cest, saj se niso pripravljeni umikati avtomobilom. Počutis se kot da bi bil v visokogorju, le toplo vreme ne spada tja :).
Tudi tu zgoraj je še vedno precej toplo, kljub sredini septembra.

Najin naslednji postanek je mesto Corte, zibelka korziškega osvobodilnega gibanja, ki se je začelo pred skoraj 300 leti. Že leta 1765 je bila tu ustanovljena prva univerza in takrat je bil Corte glavno mesto Korzike.

 Parkirala sva v kampu Chez Bartho, ki bi ga brez pomoči Mr. Googla ne dobila. Dostop do kampa je malo zapleten za avtodome in je praktično nedostopen za avtodome daljše od 7 m zaradi ozkega mostu in ovinka. Kamp je manjši, wc OK, topla voda  in zastonj wifi, ki pa je bolj šibak. Ob kampu teče  manjši potok, ki so ga zajezili in se v njem da plavati. Manjša peščena plaža je ob njem.

Nad kampom pa se dviga pečina, na kateri  je razgledni stolp in obzidje z gradom. Tja se odpraviva po strmih stopnicah. Zgoraj se nama ponuja lep razgled na mesto in grad. Nato sva si ogledala še stari del mesta. Dan sva zaključila s sprehodom do kampa.

Calanches de sPiana, Capo Rosso - osmi dan

Ponedeljek, 16. september


Še vedno sva v Portu, saj sva za današnjo potepanje izbrala Calansh de Piana in Capo Rosso, južni del nacionalnega parka. Odpravila sva se s skuterjem. Pot je na nekaterih delih zelo ozka, previsna in vklesana v skalo,tako da je bilo na poti kar nekaj zastojev zaradi srečanja z avtobusi, ki se le s težavo prebijajo skozi ozke ovinke. Vožnja je zanimiva, saj se na vsakem metru nudijo prekrasni razgledi na obalo, zalive, rdeče pečine. Z motorjem je veliko lažje ustaviti in si ogledati zanimivosti. Zanimive so motivike, ki jih je narava vklesala v te rdece granitne skale. Z malo domišljije lahko v njih opaziš različne skulpture - od oseb do živali.

skulptura psa

srček

Veliko sva slikala. Prvi postanek na tej poti je znana peš pot do dveh stolpov - do 30 minut hoje. Že na začetku opziš veliko skulpturo psa, ki jo je oblikovala narava. Malo naprej sem opazila med drevjem skulpturo kameleona :) Vredno obiska, saj se znajdeš visoko nad morjem, pečine so strme, okrog pa se dvigajo stolpi rdečih skal različnih oblik.
Pot sva nadaljevala proti vasi Piana. Sprehodila sva se po njej in si privoščila nekaj sladkih fig, ki so se ponujale z dvorišč.
Sledila je pot proti Capo Rossu, ki leži na koncu polotoka Calanshe de Piana, kamor vodijo turiste z ladjicami, da si ogledajo pečine z morske strani. Na poti vidiva tudi znano skulpturo dveh rdečih skal, ki oblikujeta okno v obliki srčka, ki je tudi popularna tematika za razglednice.

Naslednji postanek je nad Capo Rossom, na grebenu hriba,  ki vodi do konca polotoka. Zarafi vročega dneva sva se sprehodila le do do razgledne točke, nadaljevala pa nisva, za 16. september je neverjetno toplo. Uživala sva v lepih razgledih. Drugič bova šla do konca. :)

Vrmila sva se, opravila nakup najnujnešega in šla na kapučino v Porto marini (3,80 evrov vsaka), ker sva rabila WiFi, ki pa je bil nikakršen, žal.
Nato je bil čas za kopanje. Voda je prijetnano topla in kristalno čista. Tuširanje in večerja. Preživela sva čudovit dan.