nedelja, 18. junij 2017

Škotska - 11.6.2017

Kampirala sva v kraju Balmacara. Zbudila sva se v sončno in toplo jutro.


Po zajtrku sva se odpravila na otok Skye preko mostu, ki se v visokem loku penje nad morjem. Medtem se je spremenilo tudi vreme. Tako kot pravijo, počakaj pol ure na boljše vreme. :).


Ime otoka Isle of Skye je vikinškega izvora in pomeni oblačni otok, kar se je kmalu pokazao, saj so naju je ves dan spremljali oblaki in dež s precej močnm vetrom. Kot vedno do sedaj sva tudi tokrat imela srečo z vremenom ob pravem trenutku.







Vozila sva se po lepi cesti in razgibani pokrajini in parkirala na parkirišču pod znamenitim kamnitim stolpom Old Man of Storr. Opremila sva se za morebitno slabo vreme in se skupaj z mnogimi turisti odpravila h kamnitemu stolpu. Pot do kamnitega stola je dolga skoraj 2 km in 200 m višinske razlike. Pot ni zahtevna, vendar je potrebno imeti dobro obutev in oblačila.












Na poti se ponujajo lepi razgledi po otoku. Tik pod znamenitostjo je pot postala strma in spolzka in nevarna zaradi zelo močnega vetra, tako da sva se tik pod njim obrnila in se vrnila v dolino. Od zgoraj se vidijo velike terasaste planote, ki so nastale kot posledica zdrsov ogromnih pobočij peščenih gmot.









Po eni uri in pol zanimivega pohoda sva se odpravila proti Kilt Rocku, drugi precej obiskani točki. Iz jezera na planoti voda pada neposredno v 90 m slapu v morje. Slikovite so tudi še višje pečine na obeh straneh.




Po kosilu, ki sva ga pripravila kar na parkirišču ob slapu, sva se po ozki in strmi cesti odpravila čez prelaz Quiraing mimo Uiga nazaj v Portree, kjer sva kampirala.
Quiraing je geološko področje, kjer celotna pobočja počasi plazijo proti morju. Tako zanimivega pojava še nisva videla. Na vrhu je velika planota in ovce se razpršeno pasejo po vseh pobočjih daleč naokoli, brez orgaj, pastirjev. Skoraj vsaka ovca ima s seboj enega ali dva mladička s črnimi glavami in nogicami, mali backi Joni.





Ob toliko zanimivih razgledov, a ozki cesti in razmišljanju, da je potrebno voziti po levi in kako se boš srečal z drugimi vozili, je potrebna stalna pozornost, da se pravočasno umakneš na izogibališče. Vredno si ga je ogledati.

petek, 16. junij 2017

Škotska - 10.6.2017

Danes sva se vozila od Ullapoola do otoka Skye po lepi zanimivi razgibani pokrajini. Ustavljala sva se povsod tam, kjer je bil lep pogled na morje in okolico.


Izbrala sva stranske ozke ceste, ki so naju vodile po zalivih in gričih. Na tem delu Škotske so ledeniki pustili vidne sledove v obliki U dolin in moren, ki se ponekod končujejo celo v morju, kot otočki. Ta pokrajina močno sominja na norveško pokrajino s fjordi.






Ta del je redko poseljen, deloma nerodoviten, ceste so precej ozke vendar z zelo pogostimi izogibališči, tako da promet poteka brez težav počasi a tekoče. Pogosto sva se ustavljala ob lepih razgledih in napolnila fotoaparat in telefona s slikami. Najlepši je bil zadnji del poti od Toridona do Otoka Skye.







Pot čez zadnji prelaz je bila zelo slikovita, vendar zaradi strmih vzponov in spustov in ozke poti in ostrih ovinkov, odsvetovana za kamp prikolice in je seveda pozimi neprevozna. Vreme se je danes vsaj nekajkrat zamenejalo, dež, sonce, dež, kot se za Škotsko seveda spodobi. Zrak pa je bil že toplejši.


Škotska - 9.6.2017

Celo noč je pihal močan severni veter in je deževalo. Tudi jutro je deževno in zelo vetrovno, oblaki so se zlili z zemljo. Gremo proti Durnessu.
Tu je nepremočljiva in topla obleka nujna. Pravijo, da ne glede naletni čas. Vreme se hitro spreminja zaradi bližnjega morja in oceana. Veliko vlage je v zraku. 8°C.
Ceste so urejene, oznanke na njih jasne in vozniku prijazne, tudi prometni znaki so vedno na pravem mestu in opozarjajo na nevarne odseke. Pogosto je samo en vozni pas, a na vsakih 100-200 m je prostor za izogibanje. Šoferji so uvidevni in strpni.
Ustavila sva se pri svetilniku Dunnet Head, najsevernejši točki Škotske, podobna situacija kot na NordCapu - veter, dež in mraz. Svetilnik na robu pečine, na desno in levo pa strme pečine, kjer morje buta visoko v zrak.





Nadaljevala sva pot in vreme se je malo izboljšalo, ne dežuje več, le malo vleče. Do sedaj sva imela srečo, saj se je vreme vedno popravilo, ko sva prispela do kraja, ki sva si ga želela ogledati. Kar drži pravilo, počakaj pol ure in vreme bo drugačno ;).
Nadaljevala sva pot po severnem delu in se ustavila in se sprehodila po lepih peščenih plažah, uživala ob pogledu na valove in sceno.







Ustavila sva se pri Sango Sands - zelo lepi peščeni plaži. Uživala sva pri hoji po mokrem pesku in slikanju lepe oabale in valov. Naslednji postanek sva opravila v bližnji Smoo Cave s slapom v notranjosti jame. To je atraktivna visoka jama, kjer v notranjosti pada slap mogočne vode. Uredili so pot po sosednjem grebenu, da si jamo lahko ohledaš tudi z višine. Nad jamo si laho ogledaš kraj, kjer hudournik pada v globino.
Vreme se je počasi jasnilo. Vozila sva se po nerodovitni, s šoto pokriti neposeljeni pokrajini.






Zahodna obala je bolj valovita, razgibana, hribovita, gola in nerodovitna. Spominja na norveško.
Nebo se je zjasnilo in ko sva prišla do kampa, kjer sva prespala, je bilo prijetno sončno in toplo. Dve kurajžni dekleti sta celo zaplavali v morju, ki je bilo presenetljivo primerno za malo bolj pogumne, verjetno, ker je tu zaliv. Kamp je lep in leži vzdolž obale.
Velika naplavljena meduza je Bojanu vzela pogum, da bi zaplaval. ;)