ponedeljek, 9. junij 2014

Mer de glace

Nedelja, 8.6.14

  





Zjutraj sva se odpravila z zobato gorsko železnico na ledenik Mer de glace do postaje 900 m nad Chamonixom (1917 m.m.). S končne postaje je lep razgled na ledeniško dolino, kjer se končuje 11 km dolg ledenik. Na koncu je ledenik pokrit s peskom in skalami, ki padajo s strmih pobočij gora.

Dobrih 200 m pod postajo je umetna ledena jama, turistična atrakcija, do katere lahko prideš z gondolo, pot pa moraš nadaljevati po 363 stopnicah. Lahko pa celotno pot opraviš tudi peš. Umetno ledena jamo so strojno izkopali v globino skoraj 50 m, kjer je lepo vidno, kako izgleda ledenik v globini. Led je v globini skoraj čist kot steklo in tu se res prepričaš, da je ledenik pravi led in ne le strnjen sneg. Lahko sedeš na izklesan ledeni kavč ob ledenem kaminu ali pa se slikaš ob velikem ledenem medvedu. Ker ledenik drsi, morajo te rove stalno urejati in popravljati. Na poti do te jame so table, ki označujejo, do kje je segal ledenik v različnih časovnih obdobjih od leta 1820 dalje. Takrat je segal skoraj do zgornje postaje. V zadnjih 10 letih se je znižal za več kot 20 m.

Imela sva namen sprehoditi se tudi po ledeniku samem, zato sva se odpraviva po poti, ki pelje do ledenika nekaj 100 m nad jamo. Šele na sredi poti sva uvidela, da ta kratek izlet ne bo tako enostaven, kot je sprva kazalo. Nenadoma sva se namreč znašla pred strmo, popolnoma gladko skalnato steno.
Pot navzdol je možna le po strmih, v skalo vpetih ozkih železnih lestvah, narejenih iz palic, prečni prehodi po steni, pa so bili opremljeni z z vzdolžnim drogom za oprijem, mestoma nekaj železnih stopalk in ozka naravna skalnata polička, vse skupaj pa na gladki strmi steni. Na spodnjem koncu tik pred sestopom pa nas je čakala še vrv in sestopanje z njeno pomočjo. Skratka to je bil za naju pravi nenačrtovani plezalni podvig, ki bi se ga zelo verjetno ne lotila, če bi v naprej vedela, kaj naju čaka. Ena izkušnja več.  Dobro uro sva hodila po ledeniku, ki je bil na robovih poln peska, skal in kamenja, po sredini pa hrapav led, tako da se je po njem dalo hoditi tudi brez derez. Zaradi sonca se je led topil in potočki vode so utirali pot po površini in izginjali v razpoke ledenika. Srečevala sva veliko planincev, ki so z derezami nadaljevali pot po ledeniku navzgor. Vračala sva se po hrbtišču ledenika v smeri ledene jame in po stopnicah do postaje, ker je bilo adrenalina za en dan dovolj.
Na vrhu sva si v posebno opremljenem rovu ogledala razstavo zanimivih kristalov iz okoliških hribov. Čakala naju je le še pot z zobato železnico v dolino in lepe vedute doline in okoliških gora. Po prijetnem svežem zraku na ledeniku naju je v dolini čakala zadušljiva vročina.

nedelja, 8. junij 2014

Aiguille du Midi

Sobota 6.6.14


Po toplem sončnem dnevu se tu zvečer občutno ohladi, takoj ko zaide sonce. Noči so hladne, prav gotovo tudi zaradi ogromnih ledenikov in zasneženih gora, ki se razprostirajo nad tem področjem. Ponoči nama je bilo kar hladno in zjutraj sva morala za kratek čas vključiti celo gretje. Topla kava in čaj nama hitro poženeta kri po žilah in ko vidiva kako lep dan se nama spet obeta, se odpraviva opremljena kot prava planinca z avtobusom (200 m od kampa je postaja za lokalno železnico in avtobus, ki peljeta do mesta) do Chamonixa. Lastnik kampa nama je dal brezplačne vozovnice (potem ko je videl, da bova tu bivala nekaj dni) za avtobus ali vlak, odpadla je torej dilema ali iti v mesto z avtodomom ali s kolesi in s tem tudi skrb, kje najti parkirišče. Zraven gondolske postaje sva ugotovila je sicer veliko parkirišče, cena parkiranja pa je 1 evro/h.

Odločila sva se, da kupiva vozovnici (71 evrov po osebi) za dva dneva, sicer z njima lahko v istem dnevu opraviš več destinacij (z gondolami, vlakom…), vendar sva se odločila, da ne bova hitela, pač pa lepo počasi odkrivala in uživala lepote, ki jih ponuja ta kraj in tudi kaj malega planinarila.

Na gondoli sva bila med prvimi, ob tej uri še ni bilo gneče. Gondola se zelo hitro dviga, zato je potrebno pogosteje izenačevati pritisk v ušesih. Mislim, da je to najdaljša gondola brez opornikov v Evropi. Na vmesni postaji na višini 2317 m je potrebno prestopit in se z novo gondolo odpeljati na vrh, na višino 3770m. Od tu se lahko dvigneš še na najvišjo točko 3842m s posebnim dvigalom, ki je vklesano v skalo. Do dvigala prideš čez mostiček, ki veže oba skalnata stolpa. Ta mostiček je vedno poln, saj naj stopiš praktično iz gondole in vsakogar prevzame prekrasen pogled na okoliške vrhove, na oddaljene gore in seveda vsi se tu slikajo.

Prvi vtis – osupljivo lepo. Ob pogledu v dolino in na kilometer praznine pod seboj, se ti kar zvrti, pomaga pa tudi zmanjšan zračni tlak na tej višini, ki ga vsi izdatno občutimo. Rahel pritisk v glavi in vrtoglavica. Sopihamo po stopnicah do razglednih ploščadi, kjer se predajamo prekrasnim razgledom na vse štiri strani neba. Imava srečo, kristalno jasen, sončen dan, vidijo se mnogi štiritisočaki, celo konica Matterhorna in še višje obsežno pogorje  Monte Rosa. Povsod okoli špičasti skalnati vrhovi in globoki zasneženi prepadi in prevale. Vrh Mont Blanca je nasprotno zelo kopast in popolnoma zalit s snegom. Pod nami se razprostirata dva velika ledenika, ki sta vidno krajša. Zelo lepo se vidijo sledi, do kam so včasih segali ledeniki tod naokoli.
 

Na enem od izhodov, pravzaprav na edinem, kamor lahko stopiš na zasnežena zunanja tla, mrgoli turistov na nekaj metrih, med njimi se nekateri odpravljajo na turno smuko, drugi na plezanje. Najprej je Bojan hotel na kratek sprehod v široko dolino ledenika Mer de glace, a je kmalu ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. Pot, kjer hodijo smučarji in planinci, teče po slemenu zelo strmega pobočja in za ta podvig potrebuješ ustrezno opremo,  dereze, brez njih je to smrtno nevarno. Če se ti zdrsne, končaš 1000 m nižje na levi, preko nekaj strmo odsekanih ledeniških serakov ali pa 200 m na desni na ledeniku.  Na drugi strani je videti kolone planincev, ki se dvigajo proti Mont Blancu. Glede na to, da na tisti strani ni videti nobenih strmih sten, zgleda da za vzpon niso potrebne prave alpinistične izkušnje, seveda pa je gotovo to vse prej kot enostavno. Spodaj v posebni sobi z informacijami prebereva, da se nanj vsako leto poskuša povzpeti 25000 ljudi.

Skala, najvišji vrh Aiguille du Midi, je prepredena s predori, tudi skozi živi led in na vsaki strani so odprte ploščadi z prekrasnimi razgledi. Ne moreva se načuditi, kako lepa je narava in kam vse ljudje speljejo poti in na kakšen način, da to lahko vidimo tudi navadni smrtniki. Na vrhu obeh skal te gore stojita na samem robu dve veliki pravokotni stavbi, z restavracijama, razstavnimi prostori, muzejem, razglednimi ploščadmi na strehi, pokrite stopnice pa so speljane po zunanji strani skal in stavb.


 
Posebnost je tudi steklena kabina s steklenim dnom, ki visi nad prepadom in vanjo lahko stopiš le s s posebnimi copati in brez vseh ostalih trdih predmetov. Občutek je neverjeten, nekje med strahom in občudovanjem. Pogledi  v dolino in na okoliške gore so izredni, človek bi kar stal, slikal in snemal. Nenadoma opaziva na enem od manjših robov gručo ljudi in kmalu ugotoviva, da se dva base jumperja pripravljata, da odjadrata v globino (s posebno obleko, s krili kot ptice). Grozljivo. Stojita na robu visokega skalnatega previsa, pod njima pa 1000 m in več praznine, ozek prehod med obema skalama, ledenik. Let's go in skočita v prosti pad. Množica obnemi, saj ju za par sekund izgubi z vida, a kmalu ju vidimo, kako spretno jadrata kot ptici, malo levo malo desno  med nevarnimi stenami skal, globoko v dolino. Neverjetno, ne moreš biti normalen, da tako skočiš v globino.


Na ploščadi nižje je bil pogled na skok še bolj dramatičen, saj sta padala v prostem padu tik ob navpični steni in odjadrala skozi ožino med skalama v dolino. Sicer pa je tu tudi veliko padalcev. Prekrasne razglede si skušava vtisniti čim bolj v spomin in v objektiv aparata in kamere. Pomalicava in se po štirih urah v hladnejšem vremenu kot prej (pričelo je pihati) odpraviva proti dolini.

Izstopiva na vmesni postaji in se odločiva za krajšo planinsko turo po pobočju gore.  Pot naju pelje po robu morene bivšega ledenika, med hojo opazujeva turne smučarje, ki se spuščajo iz smeri Mont Blanca. Hodiva dobro uro, Bojan seveda  četrt ure več  – do spodnjega roba pečin, malo po kopnem, malo po snegu in se kar utrujena zaradi vpliva višine vrneva na vmesno postajo in se odpraviva v dolino.

Spodaj naju pričaka zelo toplo vreme, midva pa še vedno rahlo  čutiva posledice višinskega redkega zraka in nižjega zračnega tlaka. Kako le uspejo alpinisti prenašati veliko večje višine? Dan je bil resnično lep in poln vtisov se odpraviva spat, saj naju jutri čaka nov podvig.

 

sobota, 7. junij 2014

Z avtodomom v Francijo in Švico 2014

Chamonix, 5., 6. junij 2014

Odhod iz Nove Gorice 24.25. popoldne. Do Milana še kar znosen, a precej gost promet, le kamionov je toliko, da  bi rabili lastno avtocesto. Na poti mimo Milana, kot po navadi ni šlo brez gneče. Od Milana dalje sva se peljala mimo kilometrov in kilometrov zelenih riževih polj, ki so se razprostirala na obeh straneh avtoceste.
 

Prespiva na postajališču 25 km naprej od Novare, še kar mirno, le tovornjakov ne moreš preslišati. Celo noč sem mislil, da nas preletavajo helikopterji. Naslednji dan nadaljujeva proti predoru pod Mont Blancom. Malo pred Aosto se konča ravninski del in preide v hribe in gore. Strma pobočja krasijo vinogradi, ki jih ni malo tudi na zelo strmih predelih.
 

Pri Courmayeur-ju smo že na višini 1300 m in pred nami je že predor Mont Blanc.
 

Plačava 57 evrov (!!!) in šele, ko se prižge zelena luč na semaforju, počasi vozimo skozi 11,6 km dolgem predoru. Obvezna varnostna razdalja 150 m, hitrost omejena na 70 km so varnostne razmere posledica požara tovornjaka in večjega števila mrtvih leta 1999. Nihče je seveda ne spoštuje dobesedno, a vseeno promet teče precej varneje kot na avtocestah.

Ob prihodu iz predora se odpre pogled na dolino Chamonix. Obvezen postanek na razgledni točki, slikanje nato se spustiva okoli 200 nižje v dolino.
 
 
S pomočjo Garmina poiščeva kamp (Les Marmottes, N 45.90529 E006.83498), še nezaseden, cenovno ugoden (21 evrov z elektriko) in se parkirava. Kamper ne sme bit višji kot 300 cm, ker pot pelje skozi ozek železniški podvoz. Kamp je na lepi lokaciji, s prekrasnim pogledom direktno na ledenike in na zanimivo špičasto gorsko skalo, ki se dviga 3842 m visoko,  Aigulle de Midi. Na Aigulle de Midi lahko prideš z gondolo, na vmesni postaji, od koder se lahko odpraviš tudi peš v različne smeri je potrebno prestopiti, da dosežeš vrh te skale. Načrtujeva ga osvojiti jutri. Na desni strani se za ledenikom skriva vrh Mont Blanca, ki se ga lepo vidi iz mesta. Ko se namestiva in se odpočijeva,  razpakirava kolesa in se po lokalni cesti odpraviva v 3 km oddaljen Chamonix.
 

Peljeva se mimo majhnega jezerca, kjer so že prvi kopalci. Na drugi strani ceste pa je zanimiva 50 m visoka in 100 m široka naravna plezalna stena, kjer se veliko mladih preizkuša v plezalnih veščinah. Pot nadaljujeva do Chamonixa, kjer je že veliko turistov. Prekolesariva center, ki je zaprt za promet, tako da je prav zanimivo in varno. V turistični pisarni dobiva zemljevide in napotke, kako izkoristiti 2-3 dni v tem kraju in okolici. Ugotovim, da se prava sezona še ni začela, zato še ne delujejo vse naprave do turističnih točk. Zveva, da z dnevno karto lahko obiščeš več različnih točk, možen pa je tudi nakup ugodnejših večdnevnih kart za vse naprave, še posebej, če nameravaš tudi kaj hribolaziti. Za naju je pomembno, da deluje gondola na Aiguille de Midi in železnica Montenvers do ledenika Mer de glace, kar sta najini destinaciji te dni.
 

Tako kot mnogi ostali turisti, tudi midva narediva nekaj obveznih posnetkov mesta z mogočnim pogorjem v ozadju in se počasi odpraviva nazaj v kamp. Malo za hec se preizkusiva tudi na plezalni steni (seveda le do dveh treh metrov višine, dovolj za fotke).