Predstavljena objava

Povezave do potovanj z avtodomom

Tu so zbrane povezave do naslovnih blogov najinih daljših potovanj z avtodomi, od 7.dalje z našim            WEINESBERG,...

ponedeljek, 28. oktober 2024

Do Sant Antioco

Ponoči je vlekel veter v sunkih in zibal najin avtodom. Zbudila sva se v jasno sončno in vetrovno jutro. Odlično za surfarje, ki so se ustavili zu blizu.

Takoj po zajtrku sva nadaljevala potovanje proti jugu in se ustavila v večjem kraju, da sva nabavila nekaj hrane za naslednje dni. 
Najin naslednji postanek je bil otok Sant Antioco, ki je s Sardinijo povezan z nasipom, ki naj bi ga gradili Kartažani in dokončali Rimljani
Sant Antioco je ime največjega otoka Sardinije in glavnega mesta tega otoka, kjer sva se ustavila. Ime otoka in mesta izhaja iz imena zaščitnika Sardinije, afriškega mučenca, izgnanega na otok.

Mesto Sant Antioko stoji na območju starodavnega mesta Sulci , ki velja za drugo mesto na Sardiniji v antiki, (ustanovili so ga Feničani 770 pr. n. št.), pišejo viri.

Pripraviva si kosilo in se po kavici odpraviva raziskovati mesto. Mesto se razteza ob obali in proti vznožju manjše vzpetine.
Široka promenada s privezi za čolne krasi pogled na mesto. Pravokotno na promenado ležijo ulice, ki se dvigajo proti baziliki v centru mesta. 
Tlakovane ulice so ozke, obdane s pisanimi barvitimi pročelji nižjih hiš. 
Najprej si ogledava center mesta z lepo baziliko in se podava proti utrdbi na vrhu pobočja. 
Do utrdbe ni dostopa, zato si jo lahko ogledava le od daleč in v družbi okoliških hiš. 
Nadaljujeva pot do bližnjega arheološkega muzeja Villaggio Ipogeo, ki predstavlja majhen ohranjen del podzemnih bivališč, podobno kot v Materi.
Ime VILLAGGIO IPOGEO predstavlja podzemno vas, pravzaprav je bolj znano kot S'ARRUGA DE IS GRUTAS (Ulica jam).
Gre za podzemne grobove, ki so jih v tufu izkopali med 6. in 3. stoletjem pr. n. št. Na tem območju je bilo izkopanih približno 1500 grobov. 
Kasneje so te podzemne grobove izpraznili in preuredili za bivanje tisti, ki niso imeli kje živeti, imenovali so jih grutas (votline).

Lep primer je ta vas, kjer so razstavljena tri podzemna bivališča.
V prvi manjši, ki ima dva prostora, je vse do 1998 živela starejša gospa, ki je vzdrževala navade v takih bivališčih. 
V drugi črnobele fotografije prikazujejo ta bivališča in njene revne prebivalce.
Tretji primerek je zanimiv skupek več povezanih prostorov s prehodi, nekaj stare opreme in dva primera grobnice z ostanki lesenih krst.
V takem bivališču je živelo več oseb.
Vhodi v jame so ozke stopnice in značilni dimniki, pobarvani v belo. Belilo so prebivalci uporabljali za beljenhe sten jame, da je bilo svetleje in, da so prostore razkužili. 
V teh jamah so tudi prikazani prostori grobov z ostanki krst in lončevine ob njih.
Pišejo, da je bil.otok par stoletij nenaseljen. Kasneje je cerkev ponudila zemljo vernikom, ki so bili dovolj pogumni, da zaživijo v tem okolju, saj so otok takrat pogosto napadali barbari.

Po ogledu sva se vrnila do avtodoma in se z njim odpravila po otoku. Ceste niso ravno široke, pa še grmovje se razrašča in visi na cesto. 
Ustavila sva se v obmorskem mestecu Calasetta. Zanimiva je razporeditev njenih dolgih ulic, ki potekajo naravnost v breg in tiste ki ležijo pravokotno nanje. 
Vse stavbe v mestu so bele barve z različnimi barvnimi obrobami oken in vrat. Urejena in zelena je glavna ulica
Posebnost so ljubke keramične oznake z imeni vseh družinskih ćlanov ob vhodnih vratih. 
Povzpela sva se do kamnitega stolpa, ki kraljuje nad mestom, od koder je lep razgled nad ovvalno mestno plažo.
Pot sva nadaljevala po notranjosti proti severo-zahodu otoka in se tik pred sončnim zahodom, (dan se je medtem že skrajšal za 1,5 ure) ustavila v bližini Roco di cocodrilo (krokodilova skala) v bližini svetilnika na mini otočku.
V zalivu je erozija oblikovala skalo v obliki ležečega krokodila, po njem imenujejo ta zalivček.
Rdeč sončni zahod, žareče temnordeče skale na obali, bogato zelenje na bregovih je ustvarilo res prijeten zaključek dneva.
Pred nočjo sva želela pokukati še do dolgega zaliva na jugu, a sva po nekaj kilometrih nenafoma prispela do konca asfalta. Bila je že tema, še sreča, da je bilo dovolj prostora za obračanje.

A težav s tem še ni bilo konec. Ko sva se vračala do parkirišča, naju je Goole zapeljal nekam po ozkih ulicah mesta, od koder nisva našla več poti do obale. Na srečo naju je ogovorila domačinka, ki je opazila, da sva se v mestu zgubila in nama ptijazno ponudila pomoč. 

S hčerko sta naju v svojem avtu vodili do parkirišča. Res prijetna izkušnja, kaj pomeni priaznost in pomoč v težavah. 

No, se pa morava pohvaliti, da glede na frekvenco potovanj in število prevoženih kilometrov, Bojan zadeve izpelje vedno gladko in uspešno. Le tu pa tam benti nad Googlovo asistentko za vožnjo, saj pogosto izbira neprimerne rešitve ali krajšnice potovalnih poti.

nedelja, 27. oktober 2024

Do rta Capo Pecora

Celo noč je deževalo in grmelo. Zanimivo, da na tem otoku večinima dežuje ponoči, ko sploh dežuje. Midva sicer nimava nič proti tej posebnosti :). 

Po zajtrku se posloviva od izjemne lokacije sredi divjine, do katere vodi več kot šest kilometrov slabe jamase makadamske poti skozi ozko grapo. 

Prav gotovo se niti v sezoni sem ne odpravlja veliko turistov. Je pa trud poplačan s prekrasnimi, obsežnimi sipinami in najmanj 6 kilometrskim ovalnim pešcenim zalivom z bleščečim morjem. 
Do sedaj sva obiskala že kar nekaj posebnih plaž s še bolj posebnim peskom, a ta je res neverjetna. Zlatorumena barva drobnega kristalnega peska je s sipinami kot zlata ogrlica okras te obale. 
Včeraj sva dan preživela v hoji vzdolž južnega dela (več kot 2 km v eno smer) plaže, popoldne pa na plaži in v vodi uživala vroče sonce.
Kot ponavadi, sva odkrivala, kakšni kamenčki tvorijo to prekrasmo barvo peska. In izbor je res neverjeten. Morje ob obali premetava drobne in malo večje kamenčke vseh barv in jih melje v prijeten zlatorumen pesek, ki v sebi skriva vse te barvne odtenke.

Ni čudno, da Sardinci ljubijo barve in to izražajo na fasadah svojih stavb, saj so na vsakem koraku obdani s pisano paleto le-teh. 

Ko zapuščava to neverjetno obalo, se samo čudiva, kako je skrita za visokimi hribi in ozkimi grapami. Tu kot opomnik stojijo ruševine nekoč mogočnih rudnikov, ki so videli boljše čase. 

Peljeva mimo vasice Ingurtosu, kjer danes živi le še 9 prebivalcev, v dobrih časih jih je bilo preko pet tisoč. 

Celoten kompleks rudarjenja je danes muzej.

Na tem obalnem predelu je bilo včasih veliko rudnikov, svinca, cinka in srebra, danes opusčeni kvarijo izgled z ne preveč zglednimi ostanki. Temu delu obale so nadeli ime Costa dei minieri (obala rudnikov)

Sardinija je prav zares otok tisočerih obrazov. 
Naslednja postaja je Capo Pecora, ki leži malo južneje. 
Že od daleč izza ovinka zagledava ozek rt, ki se na koncu malo razširi in je obdan s krasnimi zalivi.
Ustaviva se na velikem parkirišču in ugotavljava, da lahko raziskujeva rt in okolico v treh smereh. Najprej se odpraviva do grebena, ki odpira razgled na severne zalive in klife.
Občudujeva skalnate čeri rožnatega granita, nazobčane od vetra in morja, ki štrlijo iz modrega morja. 
Po obronkih sceno dopolnjuje zelena vegetacija, ki še polepša neokrnjen kotiček pdivje narave jugovzhodne Sardinije. 
Ta biser Costa Verde v bližini mesta Arbus se kiti z granitnim rtom, turkiznim morjem in sredozemskim zelenjem.
V bližini rta so strme pečine, ki visijo nad majhnimi plažami in zalivčki. Morje se vrtinci okoli osamelih skaknih grebenov. 
Spustiva se po strmem pobočju do obale, kjer naju preseneti nenavadna plaža velikih okroglih kamnov, ki jim pravijo dinozavrova jajčeca., morje pa safirno modro barvo. 
Plezava po rdečkasti strmini in iščeva dobre posnetke. Nebo je jasno, sonce pripeka, midva pa lačna novih doživetij. 
Nato se po leseni potki odpraviva proti južni obali rta, kjer uživava ob pogledu na barvno pisan prod ob morju in dveh skalnatih formacij, ki gledata na naslednji dolg zaliv. 
Prod je poln raznobarvnih kamenčkov, med njimi je veliko rožnatih razlicne intenzivnosti, neverjetne barve.
Sestavim nekaj primerkov za prikaz in zgradiva rožnat stolpec za vse najine bližnje in prijatelje. 
Med brskanjem nenadoma naletim na kamen podoben glavi ovčke, kakšno naključje, saj sva na ovčjem rtu. 
Nazadnje se sprehodiva še do rta, ki ga tvori dolg vrat in se konča z ogromno glavo rožnatega granita. 
Ker štrči daleč v morje, ponuja prekrasen razgled na okoluško obalo. Na koncu rta so nazibčane skale, v katete se zaletavajo visoki valovi. 
Ko se spuščava po skalah rta, opaziva v oker skali suvo temen kamen v pidobi ovčje glave. Morda je po tej podobi rt dobil ime in najbrž po ovcah, ki pa jih sedaj ni bilo videti. 
Ko se vrneva do parkirišča, srečava družino z avtodomom s celjsko registracijo. 

Medtem je malo zagrmelo in oripodili so se oblaki in spustili nekaj kapljic. A midva sva se že odpravila dalje, da opraviva nujen servis avtodoma. 

Ugotovila sva, da je medtem južneje bil naliv, saj je voda tekla po pobočju na cesto a nebo je medem že pregnalo oblake, tako da midva dežja nisva doživela.

Opravila sva servis za 10 € v bližnjem mestu, kjer je tudi opuščen rudnik. 

Nadaljujeva pot do posebne skalev morju, imenivane Pan di Zuccero. Spustiva se v zaliv, kjer najprej vidiva, kako iz pobočja dere temnorjava voda proti morju. 
Kljub razburkanemu morju in poplavljenemu cestišču, se odpraviva čisto do obale, da si ogledava znamenit skalni greben v zalivu. 

Zaliv Porto Flavia je v preteklosti služil za odvažanje rude z ladjami, ki si jo do tu pripeljali po predoru v pečini.

Sredi morja pa leži Več kot 130 mezrov visoka skala Pan di zuccero, zanimive oblike.
Tudi na poti naprej imava lep pogled nanj in stisneva nekaj posnetkov. 
Cesta se dviga po grebenu hribov, ki so tu kar visoki.
Pod večer se ustaviva na parkirišču ob ovalni obali, kjer lahko oz avta obcudujeva zahajajoče sonce