Ponoči je vlekel veter v sunkih in zibal najin avtodom. Zbudila sva se v jasno sončno in vetrovno jutro. Odlično za surfarje, ki so se ustavili zu blizu.
Takoj po zajtrku sva nadaljevala potovanje proti jugu in se ustavila v večjem kraju, da sva nabavila nekaj hrane za naslednje dni.
Najin naslednji postanek je bil otok Sant Antioco, ki je s Sardinijo povezan z nasipom, ki naj bi ga gradili Kartažani in dokončali Rimljani
Sant Antioco je ime največjega otoka Sardinije in glavnega mesta tega otoka, kjer sva se ustavila. Ime otoka in mesta izhaja iz imena zaščitnika Sardinije, afriškega mučenca, izgnanega na otok.
Mesto Sant Antioko stoji na območju starodavnega mesta Sulci , ki velja za drugo mesto na Sardiniji v antiki, (ustanovili so ga Feničani 770 pr. n. št.), pišejo viri.
Pripraviva si kosilo in se po kavici odpraviva raziskovati mesto. Mesto se razteza ob obali in proti vznožju manjše vzpetine.
Široka promenada s privezi za čolne krasi pogled na mesto. Pravokotno na promenado ležijo ulice, ki se dvigajo proti baziliki v centru mesta.
Tlakovane ulice so ozke, obdane s pisanimi barvitimi pročelji nižjih hiš.
Najprej si ogledava center mesta z lepo baziliko in se podava proti utrdbi na vrhu pobočja.
Nadaljujeva pot do bližnjega arheološkega muzeja Villaggio Ipogeo, ki predstavlja majhen ohranjen del podzemnih bivališč, podobno kot v Materi.
Ime VILLAGGIO IPOGEO predstavlja podzemno vas, pravzaprav je bolj znano kot S'ARRUGA DE IS GRUTAS (Ulica jam).
Gre za podzemne grobove, ki so jih v tufu izkopali med 6. in 3. stoletjem pr. n. št. Na tem območju je bilo izkopanih približno 1500 grobov.
Kasneje so te podzemne grobove izpraznili in preuredili za bivanje tisti, ki niso imeli kje živeti, imenovali so jih grutas (votline).
Lep primer je ta vas, kjer so razstavljena tri podzemna bivališča.
V prvi manjši, ki ima dva prostora, je vse do 1998 živela starejša gospa, ki je vzdrževala navade v takih bivališčih.
V drugi črnobele fotografije prikazujejo ta bivališča in njene revne prebivalce.
Tretji primerek je zanimiv skupek več povezanih prostorov s prehodi, nekaj stare opreme in dva primera grobnice z ostanki lesenih krst.
Vhodi v jame so ozke stopnice in značilni dimniki, pobarvani v belo. Belilo so prebivalci uporabljali za beljenhe sten jame, da je bilo svetleje in, da so prostore razkužili.
V teh jamah so tudi prikazani prostori grobov z ostanki krst in lončevine ob njih.
Pišejo, da je bil.otok par stoletij nenaseljen. Kasneje je cerkev ponudila zemljo vernikom, ki so bili dovolj pogumni, da zaživijo v tem okolju, saj so otok takrat pogosto napadali barbari.
Po ogledu sva se vrnila do avtodoma in se z njim odpravila po otoku. Ceste niso ravno široke, pa še grmovje se razrašča in visi na cesto.
Ustavila sva se v obmorskem mestecu Calasetta. Zanimiva je razporeditev njenih dolgih ulic, ki potekajo naravnost v breg in tiste ki ležijo pravokotno nanje.
Vse stavbe v mestu so bele barve z različnimi barvnimi obrobami oken in vrat. Urejena in zelena je glavna ulica
Posebnost so ljubke keramične oznake z imeni vseh družinskih ćlanov ob vhodnih vratih.
Povzpela sva se do kamnitega stolpa, ki kraljuje nad mestom, od koder je lep razgled nad ovvalno mestno plažo.
Pot sva nadaljevala po notranjosti proti severo-zahodu otoka in se tik pred sončnim zahodom, (dan se je medtem že skrajšal za 1,5 ure) ustavila v bližini Roco di cocodrilo (krokodilova skala) v bližini svetilnika na mini otočku.
V zalivu je erozija oblikovala skalo v obliki ležečega krokodila, po njem imenujejo ta zalivček.
Rdeč sončni zahod, žareče temnordeče skale na obali, bogato zelenje na bregovih je ustvarilo res prijeten zaključek dneva.
Pred nočjo sva želela pokukati še do dolgega zaliva na jugu, a sva po nekaj kilometrih nenafoma prispela do konca asfalta. Bila je že tema, še sreča, da je bilo dovolj prostora za obračanje.
A težav s tem še ni bilo konec. Ko sva se vračala do parkirišča, naju je Goole zapeljal nekam po ozkih ulicah mesta, od koder nisva našla več poti do obale. Na srečo naju je ogovorila domačinka, ki je opazila, da sva se v mestu zgubila in nama ptijazno ponudila pomoč.
S hčerko sta naju v svojem avtu vodili do parkirišča. Res prijetna izkušnja, kaj pomeni priaznost in pomoč v težavah.
No, se pa morava pohvaliti, da glede na frekvenco potovanj in število prevoženih kilometrov, Bojan zadeve izpelje vedno gladko in uspešno. Le tu pa tam benti nad Googlovo asistentko za vožnjo, saj pogosto izbira neprimerne rešitve ali krajšnice potovalnih poti.