Zadnji dan na otoku Rømø

Danes sva imela sproščen dopustniški dan. Dopoldne sva zopet odpravila na plažo Lakolk, a tokrat z avtodomom. Do sedaj še nisva preizkusila vožnje po peščeni plaži, predvsem, ker ji jaz ne zaupam preveč.

Sicer sva se prejšnje dni prepričala, da je pesek utrjen in da vozila nimajo težav na oesku. Tako sva doživela tudi parkiranje na ogromni plaži v bližini morja. 

Dopoldne je vlekel slab a hladen veter, na pesku sva raztegnila ležalnik in bosa zakoraćila v plitvino. 

Morje je na obalo odložilo veliko različnih školjk, večina se je že tako zdrobila, da je postala del peska, nekaj pa sem jih vendarle nabrala za spomin. So tako lepe in pisane po barvi in obliki.

Zrak je meril 22°C, morje pa 20. Res je bilo prijetno za hojo zame, plavanje sem raje prepustila Bojanu. 

Nikakor ne morem pozabiti enkratne atmosfere, ki vlada na teh plažah. Opazujeva, kako prihajajo različni tipi vozil, tokrat je med njimi veliko zanimivih starodobnikov, ker bo ta vikend na tej plaži posebno letno srečanje te vrste vozil. 

Obiskovalcev je veliko, a zaradi prostranosti plaže ni gneče in niti hrupa. Za vse je poskrbljeno, saj je tu kiosk s prehrano, urejena so stranišča in tu so rudi reševalci iz vode. Malokje doživiš tako, naravno, sproščujoče in prijetno okolje ob morju. 

Stereotipno si mi ne predstavljamo, da severnjaki tudi uživajo poleti na plažah.

Bojan je rekel, da je blizu obale čutiti močan tok, zato je plavanje lahko nevarno.

V zraku se številni zmaji na vrvicah poigravajo v vetru, po pesku se vozijo motorji, sliši se glasba.

Dolga plaža ponuja prijetno sprehajanje po plitvi vodi ob rahlih valovih. Upala sem, da morda naletim na kaksen droben jantar, saj pravijo, da ga ocean prinese po nevihti, a nisva imeka sreče, razen lepih školjk, seveda.

Skuhala sem kosilo in ko sva pojedla, sva se odpravila do kampa, naredila vse potrebno z vodo in WCjem in odšla na celino, kjer bova prespala. 

Poslovila sva se od zanimivega otoka in si rekla, da se bova še kdaj vrnila. 

Spidsbjerg na Otoku Rømø

Ponoći je otok prešla nevihta z močnim nalivom in grmenjem. Prvič sva doživela tak naliv v teh krajih. Ponavadi le prši.

Zbudila sva se v skoraj jasno jutro. V kampu so na travnatih povrsinah nastala mala jezerca. Najin avtodom je parkiran na grušču, zato nisva imela težav z vodo.

Vzela sva si umirjeno dopoldne, pripravila dobro kosilo in se s koleso nato odpravila še do ene zanimive točke otoka.

Na tokratnem obisku otoka Römø, sva si vzela čas in ga prekolesarila po dolgem in počez.

Vmes se ustaviva pri znamenitem gasilskem domu Rømø, ki je bil nekoč reševalna postaja. Zgrajena je na takem delu otoka, da je bila varna pred nevihtami. Kasneje so jo prevzeli gasilci, ki so posredovali v kar nekaj požarih.

Od tu sva imela še nekaj kilometrov do 

Spidsbjerga. Po dobrih 5 km sva iz kolesarske steze zavila na gozdno pot. Vozila sva se še dobra dva kilometra med drevjem po precej močvirnatem območju. 

Ko sva prišla na plano, se je odprl pogled na sipine polne cvetočega vresja. Kar neverjetno se zdi, da pretezno raven svet nenadoma preide v gričaste sipine okrašene s cvetočim resjem.

Zagledala sva malo večjo sipino, po kateri je speljanih 50 lesenih stopnic. 

Povzpela sva se na vrh 19 metrov visokega pešcenega "hriba", kot so zapisali v informacijah. Od tu je, kot pravijo, najlepši razgled po velikem delu otoka, saj je to najvišja točka otoka.

Razgled na sipine porasle z resjem, na morje in celo na jez s cesto je res lep. Na levo in desno potekajo peščeni griči sipin. 

Vidne so steze, ki tecejo po vrhovih, a oznake na stebričkih prepovedujejo hojo po njih, saj bi lahko povzročili usedanje in širjenje peska.

Pot sva nadaljevala do trgovine, ker sva nabavila najnujnejše za naslednje dni. Ko se vračava, si igledava tudi, kje leži vojasko območje, ki pokriva površino 20 km². To je vojašo vadbišče namenjeno pilotom, ki z letali napadajo lutke tankov, letal in vozil. 

Na robu tega območja so posebni opozorilni stebri s črno kroglo. Tu velja stalna stroga prepoved dostopa do poligona, ker je nevarno. Vadbo lahko opazujemo s parkirišča.

V bližini je tudi ljubka stavba šole iz 18. stoletja z eno ucilnico in klopjo.

Na posebni tabli ob šoli piše med drugim, da

Otočani so se dogovorili, da bodo svoje otroke pošiljali v šolo od 5. leta dalje, dokler dečki in deklice ne dopolnijo 10 oziroma 8 let. Prvi učitelji so bili lokalni kmetje, čeprav so bili nekateri nekdanji kapitani ladij in sopotniki. Tako so bili dobro izobraženi in so se naučili brati, pisati in računati, pa tudi krmariti. Leta 1874 so šolo zaprli in otroci so morali obiskovati večjo šolo

                      učilnica s klopjo

Jutri bova z avtodomom odšla na plažo Lakolk, saj si Bojan to želi doživeti, jaz sem namreč tista, ki ga je vsakič odvrnila pregovorila, da je nevarno. 

Sønderstrand mesto in plaža

Danes je bil malo bolj vetroven dan in obetala se je tudi oblačnost. Najina današnja destinacija je bila plaža Sønderstrand.

Peljala sva se mimo pristaniškega mesteca Sønderstrand, ki leži na jugu otoka in je mešanica stanovanjskih hiš, turističnih naselij in kmetijstva.

Pred dvemi leti, ko sva bila prvič tu, je v pristanišču pristala kraljeva ladja s kraljico Danske na krovu. 

Istoimenska plaža na jugu je priljubljena med ljubitelji dirk, jahanja in jadranja po pesku. 

Plaža je oddaljena dobrih 10 km od najinega kampa, ki sva jih prevozila po kolesarski stezi z vetrom v obraz.  Ob poti so zanimive s slamo pokrite barvite hiše.

Zraslo je tudi večje turistično naselje ljubkih hišic kritih s slamo. Spominja na naše prekmurske turiszicne vasice.

Kot zanimivost pa še posebne samopostrežne stojnice ob hišah, ki ponujajo med, marmelado in zelenjavo. Pristopiš izberes in plačaš v posebno škatlico.

Ob vstopu na plažo se je odprl pogled na široko prostrano pesčeno območje, kjer so se ravno pripravljali trikolesniki z jadri, imenujejo jih Blokart.

Plaža je oromno prostranstvo, ki sega do koder seže oko, lahko bi rekli skoraj neskončno. 

Podlaga je precej utrjena, saj se tam dnevno vozi ogromno vozil. Tudi s kolesom sva lahko prevozila celotno širino, skoraj do obale. 

Močan veter nudi ugodne pogoje za jadranje na pesku in bodi v vseh oblikah. 

Dve skupini konjenikov sta počasi prečkali plažo.

Organizirajo jahanje za staro in mlado. Otroci na ponijih, odrasli na konjih. 

Plažo obdajajo slikovite sipine, zato je scena, kjer se srečajo nebo, morje in peščene plaže pomirjujoča in navdihujoča. 

Blokarte lahko najamete na plaži, nudijo tudi prve napotke, a sicer pravijo, je to šport kot nalašč za začetnike in izkušene jadralce. 

Uživala sem ob pogledu na vse, ki so jadrali po pesku. Tudi sama bi se preizkusila v tem športu, a sem odložila za kdaj drugič. 

Nisem pa zamudila priložnisti, da vsaj preizkusim, kako se sedi v takem "stroju", vsaj za posnetek in spomin. 

Pa tudi Bojan ne. ;)

Uživala sva tudi na obali, kjer je lepo viden nemški otok Silt in je hoja po utrjeni nabrežini prijetna.  

Kljub delni oblačnosti in temnim oblakom na zahodu, se je tu zbralo veliko kopalcev, posebej družin z otroki.

Poslovila sva se od plaže, v bližnji restavraciji potešila lakoto in se odpeljala nazajv kamp. 

Med potjo sva občudovala dva zelo lepa starodobnika in izvedela, da bo za vikend nekakšen shod takih vozil na plaži. Baje se vedno zbere tudi ogromno obiskovalcev