Peleponez

Peloponez je velik, razgiban polotok v južni Grčiji, ki ga zaradi oblike primerjajo z listom platane. Zaradi velikisti pa mu celo pravijo "miniaturna celina". 

Je pa morda zgodovinsko najpomembnejši polotok, saj predstavlja srce starodavne mikenske civilizacije. Tu so se oblikovale prve znane mestne države, kot sta Sparta in Olimpija. 

S celino ga povezuje Korintska ožina, kjer je danes prekop. Poleg tega so tu še mostovi čez kanal, med njimi eden lepših Rio -Entirrio (zgrajen 2004). Peljala sva se s trajektom vzdolž njega.

 Notranjost je gorata, 

obala pa se razveja v štiri manjše južne polotoke z nižino.

Ime pomeni "Pelopov otok", poimenovan po mitološkem junaku Pelopu, ki je osvojil regijo.

Prespala sva na postajališču za kamijone in avtodome z urejenimi sanitarijami. Najprej sem se včeraj stuširala in umila lase. 

Smo na obrobju tretjega največjega mesta Grčije, Patras z več kot 200.000 prebivalci. Glede na podatke ima zanimiv stari del mesta, vendar se za ogled ne odločiva, ker je v teh mestih skoraj nemogoče najti parkirni prostor. Všeč so mi njihove cerkve in mini kapelice.

Dopoldne se odpraviva dalje po zahodni obali polotoka. Bujna vegeracija se prepleta z nasadi oljk in pomaranč, ki se svetijo kot mala sončeca sredi zelenja. 

Vasi so tipične, tvorijo jih nizke največ enonadstropne hiše ob cesti, vse imajo balkone in ograjen prostor spredaj. Povsod je veliko smeti. Tudi arhitektonsko niso ravno vzor pregovorno slavni grški gradnji. 

Za spremembo je na tem delu nekaj nižine, nad katero se vzpenjajo visoki še vedno v aprilu zasneženi vrhovi. Vsepovsod so potepuški psi, ki pa, zanimivo, niso napadalni. 

Voziva se nekaj časa po avtocesti, nato  nadaljujeva po lokalni cesti med njivami krompirja, nasadi oljk in toplimi gredami. 

Ustaviva se na parkirišču velike plaže z restavracijo. Danes je velik družinski praznik, zato se je zbralo že nekaj družin z otroki, ki uživajo na dolgi peščeni plaži.

Sprehodiva se do spodnjega roba plaže in uživava ob šumenju dolgih valov, ki ližejo pesek. 

Sonce postaja vse toplejše in počasi vrača toploto do sedaj mrzlim dnevom. 

Za kosilo se ustaviva v prijetni restavraciji na plaži z imenom La mer. 

Pred njo stojijo zanimivi napisi. Dva sta mi posebej všeč; Life is a beach! in "Life is the wave, catch it!".  Oboje skušava izpolniti...

Bujno cvetje krasi vrt restavracije. Tudi okolica je prijetna in čista.

Peljeva se do vasi Kastro, kjer je na griču ogromen grad z obzidjem v vasi pa slikovita pravoslavna cerkev.

Premočila bova na plaži Kalamia beach skupaj z nekaj drugimi avtodomi. Dolga plaža in razjede v plato, ki jih dela morje. 

 

Proti Peleponezu

Zvečer nam je kljub delni oblačnosti sonce prikazalo lep zahod in nam tako zagotovilo lepše vreme v prihodnjih dneh. 

Zbudila sve ob glasnem pljuskanju valov v spodnjem zalivu. Dopoldne sva se odpravila proti najjužnejšemu rtu otoka, kjer kraljuje svetilnik.

Cesta se sprva dviga, nato se spusti proti rtu. Ustaviva se na razgledni točki, od koder je prekrasen razgled na zahodne visoke pečine, ki se vlečejo proti rtu. Morje očara s svojo enkratno barvo in močjo. 

Svetilnik že 9d daleč vabi v divjino otoka.

Pod svetilnikom parkirava in se sprehodiva do njega. Stoji na visoki pečini in pošilja svetlobo daleč na odprto morje. 

Raziščeva tudi konec skalnatega rta, saj je vabljivo divji. Skale so ostre, zato je potrebno pazljivo stopati po stezi. 

Vegetacija je bujna, makija in nizki iglavci bujno skrbijo, da erozija ne umičuje teren.

Med grmičevjem cvetijo ljubke drobne cvetlice bele in roza barve. Skromne so a jih ni mogoče spregledati.

Lep je razgled na okoliške otoke, ki se danes kopajo v soncu. 

Proti Lefkadi se vračava po vzhodni obali, ki je bolj ravninska in posledično tudi bolj poseljena. Vasice, lahko bi jim rekli "dolge vasi", saj se vlečejo ob široki cesti in se vrstijo ena za drugo. Obala je ena sama plaža s kristalno čistim mordim morjem. 

Zanimive pretežno manjše hiške so povečini skromne, vsepovsod ležijo odpadli materiali zidave. Vsi hitijo urejati hiše za sezono. Po videnem bi lahko rekla, da ne dajo kaj dosti na urejenost okoli hiš. Zdi se, da menijo, da zadeve nadoknadita prekrasno morje in peščene plaže. 

Pot po otoku zaključiva z vožnjo skozi mesto Nefkada in po nasipu in mostu zapeljeva na celino. Otok je res velik, gorat in bogat z lepimi zalivi in pečinami. Obvezno potrebuješ prevoz, če želiš raziskati njegovo drobovje.

Po avtocesti nadaljujeva pot do Peleponeza. Zanimivo, da tu štejejo avtodom pod 3. kategorijo, med kamione in avtobuse, zato so za naju avtoceste precej dražje. 

Peljeva se vzdolž širše doline, kjer je veliko sončnih elektrarn. Na hribih pa se vrtijo vetrnice. Skrbijo za energetsko varnost. 

Vsepovsod rastejo oljke, na poljih so tople grede in ru je tudi nekaj polj. Trenutno so aktualne jagode. Ustaviva se pri eni izmed stojnic in jih nekaj kupiva od starejsega brezzobega domačina. 

Po dobrih 100 km prispeva do trajekta, ki vozi ob novem mostu. Vkrcava se in pristaneva na Peleponezu v mestu Patra. 

Nad mestom se dviigata dva višja hriba, ki imata sneženo kapo, v aprilu v Grčiji....

Danes bova prespala v kampu.

Otok Lefkada

Včeraj pozno zvečer je začelo deževati in stopnjevalo se je z mocnimi nalivi vse do 11:00, kp je zacela padati še toča. Bila je neprijetno, ker nisva videla, kaj se zunaj dogaja. Močni nalivi so se nadaljevali do jutra. Spala sem le malo, ker me je skrbelo, kako bo videti zjutraj.

Jutro je mirno, nebo je spustilo vso vodo iz

 težkih oblakov na zemljo in sonce je k9nčno ogrelo zrak. Odpravljava se na bližnji otok Lefkada.

Lefkada je otoški biser v Jonskem morju,

Slovi po gostih gozdovih in številnih svetovno znanih plažah predstavljenih v turističnih medijih. S celino je povezan z nasipom.

Otok obdaja kar manjših neposeljenih 24 otočkov – eden izmed njih je Skorpios Aristotela Onassisa. Povezan je s celino s plavajočim nihajnim mostom (dolžina: 50 m)

Lefkado bogatijo mnoge znamenitosti, cerkve in samostani in zanimive slikovite vasi. Ponaša se z bujno vegetacijo, ki obdaja lepe zalive s prozorno, turkizno vodo.  

Na severu je mesto Lefkada vrata na otok in njegovo glavno mesto. Rzteza se vzdolž dolgega zaliva. Sprehodiva se po promenadi, nato pa po glavni ulici, ki je polna prodajaln, restavracij in prodajaln lokalne hrane. Prečno ležijo ozke ulice, hise imajo majhne balkone. 

Opoldne se za kosilo ustaviva v majhni restavraciji z domačo hrano, kjer nama orijazna gospodinha razloži ponudbo. Bojan je vzel svinjsko meso v omaki, špinačo in pecen krompir, sama pa sem se idlocila za zanimivo jed iz jajcevca in špinačo. Bilo je zelo okusno. Odpraviva se raziskat ta otok.

Cesta se po goratem otoku vije strmo navzgot, nato se spušča. 

Med vožnjo napraviva nekaj lepih utrinkov s kamero, saj so nepozabni razgledi. Najprej pogled na zaliv in laguno mesta Lefkada od zgoraj.

Nadaljujeva pot po tem velikem in goratem otoku. Strme ceste so dale vezra najinemu avtodomu, ki je brez težav vse obdelal kot profi, seveda z Bojanovim vodstvom. 

Cesta se vleče po bogato poraslem otoku. Tu ni veliko naselij. Posebej sva bila navdušena bad barvo morja pod nama. Take še nisem videla nikjer, res.

Po dobre pol ure vožnje prispeva do večjega kraja Vasiliki, ki po podatkih privablja v zaliv deskarje od vsepovsod.

Nato se vzpneva po res zelo strmi, dolgi cesti,ki vodi do bisera otoka, krasno plažo v Porto Kacsik in plažo Egremni.

Spustiva se do obale, kje he urejeno parkirišče. Tu, v tem krasnem kotičku sveta bova porespala. :)

Danes je morje po nevihti razburkano in glasno. Vreme je sončno in dovolj toplo, da se odoravuva do plaže pid strmimi krušljivimi pečinami. 

Bojana so valovi dvakrat zalili, sama sem se uspela umakniti pod skale.

Jutri bova morda šla še do vzhodne obale, kjer ležijo tradicionalne vasi z obmorskim letoviščem Nydri.