Alghero

Dopoldne nadaljujeva pot proti jugu, vendar najprej skušava poiskati polnilnico LPG, ki jih ni prav veliko na Sardiniji. App, ki vsebuje podatke o njih, naju je peljal na napačen naslov nekje bolj v notranjost. A, ko sva v Googlu poiskala pravi naslov, je bila polnilnica zaprta, ker je nedelja.

Nadaljevala sva pot do mesta Alghero, kjer sva parkirala na velikem parkirišču ob morju in se najprej založila z vsem potrebnim v Eurospinu. Medtem je prenehalo rositi, zato sva se odpravila raziskat mesto.

Sprehodila sva se po promenadi ob privezu čolnov in se od tu odpravila do mestnega obzidja.

Alghero je mesto obdana z dolgim starodavnim obzidjem, ki se vije ob ovalnem zalivu. Na vrhu je slikovit okrogel obrambni stolp.

Z obzidja je prekrasen razgled na rt Capocacia v obliki spečega velikana, ki je simbol kraja.

Alghero je zgodovinsko, obzidano mesto, ki se je dvignilo iz morja in po morju dobilo tudi ime. 

Pravzaprav po neptunovi travi, ki jo napačno poimenujejo alge. Te se nakopičijo po plažah in obali po morskih nevihtah.

Zgodovinsko mestno jedro gleda na morje in predstavlja s svojo zgodovino, arhitekturo in slikovitimi stavbami in trgi pravi dragulj otoka.

Zanimuva je jezikovna posebnist kraja. 

Alghero so 1353 osvojili  Katalonsko-Aragonci in vanjo preselili mnogi ljudje iz Katalonije. Od takrat so v  karju ohranil jezik in tradicijo Iberskega polotoka, s katerim vzdržujejo stike.

V mestu na vsakem koraku trgovinice z nakitom ponujajo dragoceno koralo, po kateri kraj slovi. Tudi sama sem za spomin kupila manjšo koralno zapestnico.

Po stopnicah sva se povzpela na obzidje in se sprehodila po velikem delu lepe promenade. 

Tu so na obzidju razstavljeni primerki starih obrambnih katapultov in starih topov. Vzdolž obzidja se vrstijo hiše s gostinsko ponudbo. 

Nad stavbami so sceno bogatili cerkveni stolpi zgodovinskega značaja, ki so naju vabili, da si ogledava ataro mestno jedro.

Prijeten je sprehod po lepo tlakovanih ozkih ulicah v starem središču. 

Mnoge so okrašene na svojstven način. 

Obkrožajo jih stavbe v katalonskem stilu, osrednjo pozornost pa pričarajo katedrala z mogočnim zvonikom in cerkev Chiesa San Michele z lepo pisano kupolo iz ploščic. 

Utrip mesta je tudi v tem času živahen.  

Po ogledu nadaljujeva pot do najbližjega kraja, kjer bova lahko spraznila vodo in WC.

Voziva se po obalni cesti, ki je sprva zelo podobna Jadranski magistrali, kasneje, ko se začne vzpenjati po pobočjih nad morjem pa Korziki. 

Ves čas naju spremlja pogled na slikovite skale rta Capocaccia, ki je zelo dolgo lepo viden. 

Po nebu se podijo oblaki, ki slikovito razgibajo morsko sceno. 

Zanimivi so tudi skaln masivi pobičij, ki so mestoma podobni lepim skalnim formacijam. Premagujeva veliko daljših in krajših ovinkov navkreber in navzdol.  

Ustaviva se v kraju Bosa, kjer bova jutri servisirala najin mobilni domek.

Rt Capocaccia

Nadaljujeva pot proti jugu. Ustaviva se po dobrih 60 kilometrih. Pokrajina je precej zelena, sicer ni dreves, je pa bujno zimzeleno grmičevje. 

Na tem koncu je nekaj njiv, na več mestih so veterne elektrarne in velike sončne elektratne. 

Na pobočjih hribiv so sledovi večjih kamnolomov, ki prinašajo dohodek od kakovostnega granita. 

Malo pred poldnevom se ustaviva na velikem parkirišču ob peščeni obali. V sezoni je parkirišče plačljivo, sedaj pa ne. Sva v družbi še par drugih podobnih uporabnikov, zato se počutim varneje.

Rt Capocaccia v ozadju.

Po kosilu se s skuterjem odpraviva do nekaj kilometrov oddaljene znane atrakcije v teh krajih.

Ta del obale krasijo visoke pečine, ki štrlijo iz morja, v njih se skrivajo jame in podvodne jame, pravijo, da tudi lepe korale.

Sva namreč v bližini zaščitenega in spektakularnega območja rta Capo Caccia.

Rt Capo Caccia sem si najprej ogledala z naše bližnje plaže, ogromega ovalnega zaliva, basproti pa mu leži zanimiva oblika rta, ki me spominja na sarkofag. Na daleč ne daje vtisa, da v svojem osrčju skriva toliko lepot.

 Pišejo, da je v tem okolju ogromno arheoloških najdišč, jam in neprecenljive naravne dediščine. 

Ali se samo meni zdi, ali je Bog, ko je ustvarjal zemljo, res namenil in podaril večina lepega prav italijanskemu ozemlju ;).

Rt Capo Caccia je dobil to ime, ker so okrog rta v 19. stoletju lovili golobe.

 Med mnogimi jamami v tem okolju je najbolj znana jama, ki nosi ime po bogu morij, Neptunova jama. In vanjo sva bila danes namenjena midva. 

Pot do jame pelje po pobočju rta in zaradi prekrasnega okolja z zalivi na eni strani in divjih skalnatih klifov na drugi strani, ponuja nekaj razglednih točk. 

Zanimiva obala, umirjeni zalivi, po vrhovih postavljeni značilni okrogli opazovalni stolpi iz 16. stoletja in vratalomni pogledi v razburkano odprto morje, je na kratko opis najinega doživetja.

Ko končno prispeva do cilja, kupiva vstopnici za ogled Neptunove jame in skupaj s številnimi drugimi počakava dobre pol ure. 

S platoja lahko vidiva strmo ozko stopnišče, ki pelje po skalnatem hrbtisču klifa navzdol. Prebereva, da naju čaka kar 654 stopnic. 

Navzdol je šlo kar hitro, še pisebej, ker sva na vsakem ovinku iskala dober posnetek,

Očarala naju je divja narava morja, ki je z vso silo butalo v stene klifa. Ko pa sva prispela do jame, pa sva ostala brez besed. 

Imeli smo voden ogled. Jama, ki jo je okoli 1400 odkril ribič, je lahko tudi nevarna ob visoki plimi, če je morje preveč razburkano.

Sestavljajo jo dve veliki dvorani bogati s stalaktiti, stalagniti in ogromnimi stebri. S stropa visijo posebni tanki kapniki, ki celo na določeni višini rastejo nazaj proti stropu.

Prva jama se imenuje po stenskih kapnikih, ki spominjajo na cerkvene orgle z božično jelko ob strani. 

Na koncu te jame je ogromen 13 m visok in 30 m širok krasen steber. 

Iz morske vode štrlijo stalaktiti. Del 2,5 jame ni odprt za javnost, ga pa raziskujejo jamarji.

Druga jama je dobila ime po kapniku v obliki velike cerkvene kupole. V jami je ob plimi do 40 cm vode. 

Kamorkoli pogledaš, jamo krasijo različne oblike kapnikov. Posebej zanimivi so tisti, ki ležijo v morski vodi na tleh.Jama je zelo slikovita, bogata s kapniki in lepo urejena za oglede.

Ogled smo zaključili med nizkimi stropovi jame in se počasi vrnili na vhod. Tu je bil pogled iz jame v burne valove kar malo strašljiv.

Pot do vrha nazaj po 654 strmih  stopnicah je bil kar dober zalogaj. Prispeli smo brez sape in s težkimi nogami.

Obisk jame je bila res telo dobra odločitev.

Ko sva se vrnila na parkirišče, je sijalo toplo sonce, zato sva si nadela kopalke in šla na plažo. Ker je vikend, je bilo tu veliko obiskovalcev. Bojan je zaplaval, jaz pa sem se prepustila toplim sončnim žarkom in branju knjige. 

Kaj nama sploh še manjka?