Casis

Ponoči so sunki vetra pošteno zibali avtodom in žice električne napeljave nad nama so žvižgale v vetru v visokih tonih. Dopoldne sva nadaljevala pot proti Franciji, mestu Casis.

Celo pot je veter močno pihal v sunkih, zato vožnja ni bila prav prijetna.

Danes sva ugotavljala, da je bilo za naju potovanje lansko poletje skoraj neverjetno, saj sva na potovanju po Skandinaviji imela več kot dva meseca samo sončno vreme. Ne samo to, od tega je sonce sijalo 25 dni kar po 24 ur, saj nad polarnim krogom sonce ne zaide poleti. Domačini so nam zatrdili, da sicer tako vreme ne obstaja.

Naju pa je, v nasprotnem smislu, tokrat presenetilo vreme na popotovanju okrog Iberskega polotoka. Pregovorno sončni in topli Španija in Portugalska sta nama v dveh mesecih postregli s skopim številom sončnih dni, vse preostale dni je pogosto lilo kot iz škafa, bilo precej hladno za ta letni čas in pihalo več kot 50 km/h, s sunki do 90 km/h. Narobe svet, ali podnebna kriza?

Torej rako kot sva imela na potovanju po Skandinaviji same presežke glede vremena in naravnih lepot, tako nam presežki tudi tokrat ne izostajajo, bolj negativni sicer predvsem glede vremena, a dobri glede naravnih lepot. 

Za slovo od Španije naj o njej povzamem nekaj statističnih podatkov s spleta.

- Španija proizvede skoraj 40 % svetovnega oljčnega olja.

 - Izumili so tapas.

- Najstarejša restavracija na svetu je v Madridu.

 - Sredozemska prehrana je na Unescovem seznamu.

- Španija je kraljevina.

- Najvišja gora v Španiji je gira Teide na Tenerifih.

- Vse spanske ceste se začnejo pri kilometru 0 v Madridu.

- Madrid je 2. najvišja prestolnica v Evropi za Andorro la Vello,

- Španci imajo dvojni priimek, po nami in po očetu. 

- Španska himna nima besedila. 

- - Veliko največjih svetovnih slikarjev se je rodilo v Španiji (El Greco, Velázquez, Goya, Picasso, Dalí in Miró)

 - Španija ima štiri uradne jezike: kastiljščina (španščina), katalonščina, galicijščina in baskovščina.

- Španija meji na Francijo, Portugalsko, Andoro, Veliko Britanijo in celo na Maroko, kjer imajo dve mesti in najkrajšo mejo na svetu na majhnem polotoku ob Maroku.

V popoldanskem času sva prispela do parkirišča na obrobju mesta Casis, kjer bova prespala.

Casis sva si v preteklosti že podrobno ogledala (povezava do objave lani), zato sva se tokrat odpravila le do obale na promenado in se sprehodila do svetilnika. 

Cassis je slikovito sredozemsko ribiško pristanišče znano po prodnatih plažah in kalankah.

Kalanke so krasni, ozki zalivi, ki jih obdajajo strme apnenčaste pečine in sinje morje. Domačini ponujajo izlete za oglede devetih kalank. Midva sva si pred leti peš ogledala tri.  

Tokrat sva se sprehidila do pristanišča, kjer se je na promenadi sprehajalo veliko turistov. 

Zaradi hladnega vetra smo bili vsi toplo oblečeni. Tu pa tam nekateri celo v zimskih bundah in šalih, većina pa s kapucami poveznjenimi na glavo. 

Tudi tokrat so me navdušile zgradbe pastelnih barv, ki obkrožajo pristanišče. Tu se vrstijo restavracije na pločnikih, ki ponujajo dobro hrano in pijaćp. Midva sva si popoldan priviščila njihove značilne palaćinke (crépes).

Casis ima tudi značilno lepo kuliso, skalnata grebena posebnih oblik in mogočen grad, utrdbo na skali.

Vse skupaj pa krasi prodnata plaža v ovalnem zalivu. Tokrat so se na njej predvsem igrali, saj je bilo za kopanje prehladno. 

Ko se je sonce skrilo, sva se vrnila do avtodoma. Tudi danes sva uspela opraviti 7 km peš. 

Cap de Creus

Celo noč je pihal veter in tudi zjutraj ni ponehal. 

Ker sva danes načrtovala obisk najvzhodnejše točke Španije s skuterjem, je bila ura odhoda zaradi vetra pomaknjena proti poldnevu.

Najprej sva se odpeljala do mesta Cadeques, saj sva ga hotela videti v jutranji svetlobi. 

Cadeques leži v osrčju polotoka Cap de Creus ob skalnati obali, ki jo oblikujejo trije lepi zalivi  s plažami in v osrčju narodnega parka Cap de Creus

Zaradi lepe, slikovite lege in sredozemskega podnebja ta kraj že desetletja privablja mednarodno znane slikarje, ki tu dobijo vir navdiha za svoje delo. Posledično so tu številne galerije in muzeji. 

Danes je bil pa še poseben dan, saj 23. aprila poteka po vsej državi Festa de Sant Jordi.

Sant Jordi ali sveti Jurij je zavetnik Katalonije in dan svetega Jurij je z leti postala praznovanje katalonske kulture.  Številni balkoni v mestu so okrašeni s senyero, katalonsko zastavo.  Gre za praznik kulture in ljubezni, ki ju predstavljajo knjige in vrtnice.  Glavno zbirališče v Barceloni je Rambla, ki je od konca do konca polna stojnic s knjigami in rožami. 

Na trgu so bile stojnice s knjigami in vaze z vrtnicami. Videla sva veliko deklet in žena z vrtnico v roki. Pozneje popoldne so ob stojnicah tudi plesali kolo ob živi glasbi skupine.

Naredila sva nekaj posnetkov tega lepega kraja z različnih zornih kotov in se odpeljala proti svetilniku, ki je na koncu rta Cap de Creus.

Cap de Creus je polotok in rt na skrajnem severovzhodu Katalonije, 25 kilometrov južno od francoske meje. 

Naravni park Cap de Creus je prvi pomorsko-kopenski naravni park v Kataloniji, s številnimi naravnimi in kulturnimi pomeni. Gibanje v naravi je omejeno. 

Bolj kot sva se približevala 6 km oddaljenemu svetilniku, močnejši veter nama je omejeval hitrost vožnje.

Skalnata gričevnata pobočja in obalne čeri tvorijo zanimivo divjo naravo. Ob močnih sunkih vetra z morja sva se počutila kot na Nordappu pred leti. Kdo bi si mislil, da je v Španiji tudi tako. 

Bojan na vrhu rta. "Osvojila" sva vse naj točke sneri neba v Španiji. Ta je bila zadnja, najvzhodnejša.

Polotok je na obeh straneh prepreden z zalivi, ki se zajedajo v notranjost. 

Skale so od vetra in dežja razjedene, da zgledajo kot umetelne čipke. Poleg njih so kot gladke sive plošče zložene sive skake. 

Ko sva se pripeljala do svetilnika, sva šele občutila moč vetra, ki se je v močnih sunkih vrtinčil po vrhu rta.

Na vrhu rta je velik svetilnik in restavracija z razgledno teraso.

Odpravila sva se peš po skalnatem grebenu do vrha, skalnatega grebena na rtu. Morala sem paziti in se držati skal, saj bi me lahko sunki vetra spodnesli, tako močni so bili. 

Razgled na morje in obalo rta je bil čudovit. Šla sva tudi do zanimive jame v skalnatem grebenu, ki jo je izdolblo morje. 

Zaključila sva s sprehodom okrog svetilnika in restavracije in se odpravila nazaj proti mestu.

Vožnja ni bila kar tako, saj so sunki vetra onemogočali udobno vožnjo. Takega vetra z motorjem še nisva doživela. 

Dan sva zaključila v mestu Cadeques, kjer sva v restavraciji na obali uživala v dobri hrani. 

Takole se mučim premagati veter na rtu:).