Obala sedmih visečih dolin

Včeraj sva zapustila Lagos in se odpravila le nekaj dest kilometrov vzhodneje, kjer sva se ustavila na parkirišču v bližini vasi Benagli. Zaradi nalivov se nisva odpravila na ogled obale.

Celo noč je deževalo, občasno so bili kar močni nalivi in sunki vertra. Dopoldne je za trenutek dež ponehal, zato sva se odpravila na ogled enega dela obale tu v bližini. 

Pokrajina je tu tipična, gosto zelenje po celotni ravnini, kasneje preide v predele, kjer prevladuje gola skala oranžno zlate barve, ki pada v ocean in so jo vreme, ocean in sladke vode oblikovale v današnjo podobo. 

To obalo imenujejo Sete vales suspensos, Sedem visečih dolin. Iz razgledne ploščadi tečeta pohodni poti proti zahodu ali vzhodu. 

Danes sva šla proti vzhodu. Nekaj časa je lepa urejena pot, ki pa se kasneje konča in nadaljuješ po uhojeni stezi po robu pećin.

Tokratni sprehod ni bil le prijeten ob pogledu na lepe čeri, osamelce in jame, pač pa sem v določenem trenutki začutila tudi notranji strah.

 V sunkih je pihal močan veter, ocean je ustvarjal glasne zlovešče valove, ki so butali v skale in se razlivali po peščenih plažah. Izdali so opozorio o previdnosti na obali.

Ko sem stala na ozki spolski stezi in so me močni sunki vetra prisilili, da sem se oprijela nizkega grmičevja, da ne izgubim ravnovesja, sem pomislila, kako malo je treba, da te divja narava posesa vase. Brrrr... grd občutek, ob mogočnih silah vode in vetra. 

Povrhu se je vsula močna ploha, dežnik ni pomagal, še dobro, da imam vetrovko, ki sem jo nabavila pred leti na Škotskem in zdrži vlago. 

V takem človek vidi te lepote z nekoliko drugačne perspektive.

Zdi se mi, da bo najino doživljanje pregovorno sončne in tople Akgarve malce drugačno, mokro in hladno.

Lagos, Ponta de Piedale

Vreme je še vedno kar aprilsko, izmenjujeta se kratki sončni prebl8ski ki jim slledi naliv. Ponoči je zdržema deževalo in tudi ohladilo se je kar precej.

Dopoldne, ko se je zjasnilo, uspeva opraviti kratek sprehod do mestne promenade in trgovine, kjer sva se založia z resnično odličnimi pomarančami.

 So sočne, sladke.  pravijo, da so najbolj sočne na svetu. So pa jih prav Portugalci  prinesli iz Kitajske v Evropo.

Ko sva se vračala, naju je presenetil rahel dež, ki se je kasneje spremenil v naliv s sodro..

Danes sta se najina soseda iz Belgije odpravila domov. Naj povem, da sta na Portuglmalskem že od začetka leta, ker sta v Lagosu našla mojstra za predelavo vseh oblazinjenih sedežev v avtodomu. Kako zanimivo, iz Belgije na Portugalsko, da jim Romun v usnje obleče vse sedeže. Opravil je cenovno ugodno in odlično delo.

 Vremenska napoved je obetala nekaj vedrine, ali vsaj brez dežja okoli pete ure popoldne.

Toplo sva se oblekla, saj je pihal močan veter, bilo je 15 •C, občutek pa le 12•C (pravi prognoza) in se odpravila pogledat še zadnjo četrtino rta. Nisva bila edina.

Ponovno sva ugotavljala, kako kakovostno so uredili dostop do teh lepot. Na vseh obronkih tega močno razčlenjenega in erodiranega rta so urejene pešpoti po ograjenih lesenih policah na kolih. 

Tu so čeri iz nekakšne ilovice ali strnjenega peska in apnenca, ki se topi in ustvarja razpoke in jame. 

Hodila sva tudi izven te poti, po ozkih stezah in jarkih, tokrat precej mokrih in spolzkih. Podvig se je splačal, saj sva na vsakem vrhu imela slikovit in drugačen razgled na to razgibano formacijo čeri in osamelce v morju, ki so se ob sončnih žarkih zlato svetili. 

Ujela sva celo lepo mavrico. 

Ppl

Na koncu sva se po stopnicah spustila do zadnje plaže, ko je začelo deževati in to konkretno. 

Na srečo je za ovinkom na plaži bila restavracija, kher sva vedrila ob toplem čaju.

PVetrovke so dobro zadržale dež, a m9je hlače in teniske so bile premočene. Tudi v mokrem vremenu sva bila z dnevom kar zadovoljna. 

Vlažna in zmražena sva vključila ogrevanje v avtodomu in v prijetni toploti načrtovala, kam se odpraviva baslednji dan. 

Kolaž vtisov, ki pa ne bo zadnji, saj naju čaka še kar nekaj podobne obale v Algarvi. 

Lagos, Ponta de Piedale

Kljub oblačnemu vremenu in precej močnemu vetru sva se odločila kolesariti do svetilnika na rtu Ponta da Peiedade.

Te dni nad Algarve in Portugalsko visijo oblaki polni saharskega peska. Vse je pobarvano peščeno, avtomobili, ceste, strehe. Izdano je bilo celo opozorilo za starejše bolne in otroke, naj se ne gibljejo zunaj.

Najin avtodom je skoraj spremenil barvo, sončne celice pa je treba sproti čistiti. Z eno besedo tiste opevane toplote in sonca ni, vendar midva vseeno uživava. Pokrajina ob obali tu je neverjetno lepa. 

Najin današnji cilj ni daleč, zato prav kmalu zagledava pred seboj svetilnik, ki označuje konec rta Ponta de Piedade. 

Smo v začetku tedna proti koncu marca, kar neverjetno veliko turistov raziskuje lepote Lagosa tudi v tem letnem času. Ogromno je angležev, veliko pa še Švedov, Nemcev, Špancev in tudi Fincev. 

Ponta de Piedade z osupljivim razgledom na rt in svetilnik je pogosto obuskana destinacija turistov na tem koncu. 

Uredili so krasne meter široke lesene steze z ograjo na varnih predelih razžrtega in erodiranega rta.

 Z varne razdalje lahko opazuješ in fotografiraš neverjetne formacije, ki so nastale ob klesanju vremena in oceana. 

Ostala sva brez besed, taka lepota, tako, skoraj filmsko oblikovana scena na vsakem koraku. 

Neprimerljivo z nobeno obalo do sedaj. In to ne le kilometer, celoten rob rta iz mesta in nazaj. Osebno sem bila brez besed, očarana skoraj toliko kot na prekrasnih Lofotih na Norveškem.

Narava je najboljša oblikovalka, nedvomno neprekosljiva v ustvarjanju in oblikovanju. 

Zemlja je lepe zlato opečnato oker barve, kar ob soncu doseže še večji učinek.

Klifi rta Ponta da Piedade, pravijo, so ena najlepših naravnih znamenitosti Algarveja. 

Dramatična apnenčasta obala, na večina mestih izven steze nevarna, je sestavljena iz posebno oblikovanih stebrov, krhkih skalnih obokov, većjih ali manjših jam in vdrtih ogromnih lukenj, ki zgledajo kot človeško delo, kii pa so jih izklesale ali posrkale divje zimske nevihte.

Ponta da Piedade je sicer precej pusta pokrajina, preko katere pihajo vetrovi. Pravo veličino sva videla šele, ko sva sestopila z lesene steze in se podala na robove klifov. Neprijetno v želodcu a prelepo za oči in objektiv.

Opečnato zlata barva kamenin turkizna morska voda in ozke udrte shojene stezice ob negotovem robu skalnih grebeniv bi bil najboljši opis najine današnje izkušnje.

Osupljivo, skoraj nadnaravno, Bojan pravi, kot v filmu.

Naredila sva miljon posnetkov in še več bi jih bila, če naju ne bi vse močnejši veter, ki je nevarno pihal v sunkih, odvrnil od te namere. 

En delček obale sva pustila za jutri, če bo vreme dopuščalo. 

Po skoraj treh urah sva se odpeljala s kolesom v center mesta in si za kosilo  privoščila okusno paelilio.

. 

Zjasnilo se je, a je kar sveže.