Cabo de Roca, proti Lisboni

Dan 15

Prespala sva na nogometnem igrišču v vasi Azoia. Pozneje zvečer sta se nama pridružila še dva avtodoma. 

Po zajtrku sva se odpeljala do bližnje atrakcije, Cabo de Roca, najzahodnejše točke celinske Evrope.

Že od daleč zagledava impozantno skupino belih zgradb z rdečim svetilnikom na sredini, ki od leta 1772 stoji na klifu 165 m nad oceanom. 

To je množično obiskana točka Portugalske.

Kljub ozki cesti, ki se vije iz doline, sem pripelje veliko avtobusov in seveda še veliko več motoristov, ki uživajo v pobiranju ovinkov.

Danes je nedelja, topel sončen dan, zato tudi veliko število obiskovalcev. Na okroglem parkirišču so se razstavili stevilni težji in lažji motorji, okrig njih pa množica črno oblečenih voznikov in voznic. Neverjetna množica in rohnenje teh brhkih konjičkov.

Odpraviva se po pobočju do obeležja, stebra s križem, kjer vsi skušajo ujeti čim lepši sebek. 

Ob robu klifa, 140 m nad vodo, je lesena ograja, pod njo pa valovi butajo v skale in tvorijo vrtince. Prekrasen razgled na vse strani, posebej na čekanom podobne ostanke skal pod svetilnikom.

Sprehodila sva se navzdol po uhojeni poti, da si pobliže ogledava še levo stran obale. Bojan se je seveda moral spustiti 100 m navzdol do najnižjih klifov. 

Postalo je res toplo, zato sva se v senci stebra usedla  in uživala v posebni atmosferi, ki jo je s kitaro prijetno obarval poulični glasbenik.

V posebni pisarni ob parkirišču sva že drugič (po 15 letih) nabavila potrdilo o obisku te točke. Imava že lepo kolekcijo takih zanimivih in enkratnih potrdil. 

Opoldne je celotno poboćje preplavila še večja množica avtomobilov in obiskovalcev.

Pripravila sva si kosilo in v  prijetno toplem zraku uživala.

Zapuščava to res lepo in prijetno točko in se odpraviva proti Lizboni. 

Ker sva Lisbono v preteklosti že obiskala, sama pa sem tu bila že večkrat, tokrat le peljeva skozi mesto.

Celotno metropolitansko območje je gosto poseljeno in šteje preko 3 miljone prebivalcev. Res je pravi labirint vožnja skozi centralni del mesta do ikoničnega mostu 25 april ( dolg dobra 3 km) čez reko Tejo, nadaljši viseči mist na svetu.

Povzpneva se na grič, kjer stoji veličasten kip Kristusa Kralja. 

Zrajen je bil leta 1959 kot poklon nevtralnosti Portugalske med drugo svetovno vojno.

Lep nedeljski dan je privabil mnoge obiskovalce, ki so uživali ob ogledu kipa in panorame Lizbone.

V okolici kipa je lepo urejen park z nizkimi palmami in oljkami in ob robu vzpertine teče urejena pot z ograjo, od koder je prekrasen pogled na mesto.

Pa še nekaj vesed o  Lisboni. Je glavno mesto Portugalske in najbolj zahodno mesto in za Atenami drugo najstarejše mesto v Evropi.

Središče mesta obdaja sedem gričev. V mestu sta dva velika mostova. Prvi je rdeč dolg 2 km in se imenuje 25 april, primerjajo ga z mostom Golden Gate v San Franciscu, drugi pa je most Vasco da Gama, ki prečka reko Tejo in je najdaljši most v Evropi (17,2 km).

Tako kot Porto tudi Lisbona na pročeljih stavb predstavlja teme z barvitimi ploščicami, azulejos.  

Lispona je rojstni kraj svetovno znane glasbe fado, ki je nastala v delavskih soseskah Lizbone v 19. stoletju.

 V mestu je zelo velik akvarij z morskimi živalmi, ki je vreden ogleda. 

Dan sva zaključila na obrobju mesta na parkirišču, kjer bova prespala.

Tako kot v Portu nama je danes vreme naklonilo lep sončen dan, zato sva s polnimi pljuči in dobro voljo vsrkala in v objektiv ujeka vse lepote na najini poti.

Mafra

Dan 14

Mesto Mafra in okoliške vasi so po pripovedovanju nekoč oskrbovale prestolnico s pridelki.

Mafra je največja palača na Portugalskem. Zgradil jo je kralj Dom João V. v 18. stoletj. 

Ker po poroki z Marijo Ano Avstrijsko še ni imel otrok, je frančiškanom obljubil, da jim bo zgradil samostan na območju Mafre, če bodo moliltve za prestolonaslednika uslišane.

Ob rojstvu hčerke je zgradil veličastno palačo, ki je hkrati ogromen baročni samostan, bazilika in kraljeva palača s 666 sobanami v enem. 

Pred palačo je velik tlakovan trg in ovalno stopnišče, ki vodi do vrat bazilike. 

Danes je sobota in v baziliki se zbirajo svečano oblečeni otroci, najbrž za krst in sv. obhajilo. Obokano predverje z kipi svetnikov je slikovito in predstavlja svečan vstop v vaziliko.

V cerkvi zazvenijo orgle, ki spremljajo petje solistke. Zanimiva je postavitev križevega pota v obliki kipov v stranskih predelih cerkve. 

Po ogledu bazilike se sprehodiva po bližnjem urejenem parku, kjer je tudi kotiček s pticami. 

Pot nadaljujeva do Cabo de Roca, kjer bova prenočila. 

Nazaré

Dan 13 

Spanje na tem postajališču je bilo prijetno in mirno, saj je bilo slišati le šumenje valov.

Po zajtrku sva se odpravila ptoti kraju Nazaré.

Nazaré je najbolj znan po največjih valovih za deskanje na svetu. Drži svetovni rekord v največjih valovih (24,38m) in privlači deskatjw iz vsega sveta..

Primeri tukajšnjih visokih valov na tej povezavi.

Pojasnjujejo, da geološke značilnosti bližnjega morskega dna ustvarjajo ogromne valove posebej v zimskih mesecih. Tu je največji podvodni kanjon v Evropi, dolg približno 170 kilometrov vzdolž obale in sega 5000 metrov.v globino.

Parkirava se na velikem postajališču nad mestom in se peš odpraviva po ulicah do obale. Je oblačno in rahlo prši. 

Do mesta se sicer lahko peleš z vzpenjaćo, a je bila danes v popravilu, zato sva se počasi peš spustila po strmi poti navzol.

Z vrha je prekrasen razgled na dolgo peščeno plažo, na veliko mesto z ravnimi ozkimi ulicami, ki tečejo po pobočju navzgor pravokotno na glavno cesto ob obali. 

Včasih je bila tu le majhna ribiška vasica, sedaj pa se je razvila v pravo mesto podobno ostalim mestom, ki jih krasijo bele hiše z opečnatimi strehami.

Najprej sva v mestu kupila pri Vodafonu podatke za internet za 15 dni (neomejeni podatki, le časovna omejitev) za 20 €.

Nato sva se odpravila proti klifu s svetilnikom in zalivu imenovanem Severna plaža. Na ulici naletiva na Polono in Toneta, ki sta danes tudi izbrala Nazarê za obisk. Kakšno veselo naključje.

Povzpneva se nazaj na vzpetino od koder so res lepi razgledi na pečino s svetilnikom.

Na trgu na vrhu vzpetine je pestra ponudba sladkarij, ki jih prodajajo domačinke oblečene v tipična do kolen kratka nabrana pisana krila. 

Ko jo fotografiram, želi, da nekaj kupim ;). Nato se odpraviva po urejenem obzidju proti pečini s svetilnikom. 

Vreme se je izboljšalo, pokukalo je celo sonce, sicer pa je zrak topel in vlažen. Oblaki se tu hitro pripodijo z oceana in visijo nizko nad zemljo. 

.

Svetilnik stoji na rtu pečine,  pred njim je velik portal, ki obeležuje kraj z najvišjimi valovi. 

Skupaj s kar številnimi obiskovalci občudujeva lepe peščene obale in razigrane valove, ki butajo v skale in plaže.

Morje je danes precej mirno, ker je bila ravno oseka, a so se ob prihodu plime že ustvarjali večji in dolgi valovi ob peščeni obali.

Vrneva se na parkirišče in se odpraviva naprej proti 

Penichu, raju za deskarje južno od Nazaréja. 

Okolica je zelo peščena in vanjo je pistavljeno  veliko makadamsko parkirišče za vse ljubitelje deskanja. Tudi danes je tu veliko deskarjev v vodi in na suhem. 

Do obale vodi posebej opremljena pot za vozila in krajša za obiskovalce. Tu je tudi manjša lesena restavracija.

Vzdolž obale se oblikujejo različni valovi, na katerih bolj ali manj uspešno jahajo srfarji. 

Pot nadaljujeva proti Siveiri, kjer bova prespala. Voziva se po lokalni ožji cesti, ki se vzpenha in strmo spušča v gričevnati pokrajini mimo številnih manjßih naselij.

V priobalnem pasu so mesta urejena z lepimi hišami, pročelji, zanimivimi detajli, na pideželju pa so hiše starejše, skromnejše in vsa ekektrična napeljava je še na drogovih. Stevilne žice se prepletajo nad cesto in hišami.

Parkirava v bližini morja.