Včeraj zvečer je začelo z mrzlim vetrom deževati in je trajalo celo noč. Ohladilo se je na 7°C.
Po zajtrku se odpraviva do nekaj km oddaljene naravne atrakcije As Catedrales.
Praia das Catedrais je na takozvani Praia de Augas Santas (plaža svetih vod).
Plaža katedral je neverjeten primer erozije, ki jo ustvarja narava skozi čas in navdihuje obiskovalce.
Poseben spektakel ustvarja plimovanje Atlantskega oceana, ki ob oseki omogoča ogled od blizu veličino skalnatih tvorb v beli mivki.
Vzdolž cele obale si sledijo čudovite skalne gmote, romantični oboki in jame.
Okolje je z dostopom lepo urejeno z lesenimi potmi. Za ogled v sezoni je potrebna rezervacija, ker sem roma veliko obiskovalcev. V tem času je bil vstop prost, obiskovalcev ps kar precej.
Če si nameravate ogledati to obalo, ne pozabite preveriti plime in oseke pred odhodom na ogled, saj se ob plimi ne more dostopati do tega dela obale. Če te ujame plima, bi imeli velike težave vrniti se nazaj.
Spletna stran plimovanja na tej povezavi.
Toplo sva se oblekla, in obula nepremočljive teniske in se odprabila skupaj s številnimi drugimi proti plaži. Čeprav je bila šele prva ura oseke, so se že bližali valovi, ki so počasi lizali mivko.
Ko hodiš med temi mogočnimi skalnim gmotami, sestavljenimi iz temnih plasti, imas resnično občutek, da si v naravni cerkvi.
Ogledala sva si osrednji del te obale, se sprehodila po potki proti zahodnem delu in se vrnila, da še enkrat zajameva pogled na to naravno čudo. Tokrat je voda že zalila večji del plaže. Že po prvi uri plime, je bil onemogočen dostop do treh obokov.
Povsod so opozorila, da voda hitro naraste in plima lahko doseže do 4 m višine. Če nisi oazljiv, kaj kmalu nimaš več suhega orehoda med skalami.
Žal nisva uspela videti treh zaporednih obokov, ki so vzhodneje po obali. Naj ostane za drugič ;). (Slika na začetku)
Odpravljava se dalje proti severozahodnem delu Iberskega polotoka, kjer je najsevernejša točka Španije.
Na poti postaneva za kosilo v San Cibau, kjer na obali stoji kip morske deklice.
Legenda pravi, da je Maruxaina svetlolasa morska deklica, pol riba, pol ženska, ki živi v jami Xan Vello.
V nevihtnih dneh se povzpne na vrh Sombrize in kriči. Nekateri pravijo, da
mornarje opozorja na nevarnost, drugi, spet trdijo, dai jih vodi v brodolom.
Vsako drugo soboto v avgustu vaščani oživijo to legendo. Morsko deklico ujamejo lokalni ribiči in jo pripeljejo na obalo, da ji sodijo. Sledi praznovanje v njeni družbi.
V kraju je velika tovarna aluminija, ki je v bližnji dolini zgradila ogromen bazen strupene vode. Opozarjajo na možno ekološko katastrofo.
Slika z Google mapsa jezera rdeče barve.
Pot nadaljujeva do najsevernejše točke polotoka. Rahlo dežuje in precej piha.
Ves čas imava občutek, kot da sva na severu Škotske ali Norveške. Hladno in vetrovno. Kje je pregovorno vroča Šoanija ;)?
Prispeva do parkirišča blizu večjega svetilnika, ki je nekakšna oznaka te severne točke.
Od svetilnika vodi shojena ozka steza po grebenu klifa, ki sega 50 m nad morjem. Mrzel veter piha v sunkih, zato moram paziti, da me ne odpihne v ocean.
Po grebenu se pasejo koze. Ena je oravkar čisto na samem skotila tri mladiče, eden ni preživel.
Na konici grebena nad morjem narediva selfi za spomin. Zbirava namreč točke V, Z, S, J Evrope ali držav, ki jih obisčeva kot eno izmed posebnosti potovanj.
Danes sva veliko lepega videla in doživela, kljub nadležnemu vetru,. :) Čaka naju le še pot do postajališča in počitek.
Ustaviva se na brezplačnem postajališču v Carinio.
