700 km proti San Sebastianu

Dan 2

Zbudila sva se v deževen in vetroven dan. Nič hudega, saj naju čaka le cel dan vožnje.

Prvi del sva vozila po Autostrada dei fiori, mimo Sanrema, ki je pregovorno razgibana in slikovita, a danes siva in deževna. Avtocesta teče v večini po policah nad dolinucami in skozi predore gričev nad morjem.  Vsepovsod so razsejane tople grede. 

Ko vstopiva v Francijo, se pokrajina kmalu  spremeni. Voziva se po pretežno ravninskem svetu, poraščenem z makijo ali nizkim grmičevjem v prvem delu. Sledijo prostrani vinogradi s pritlično trto. Na tem delu naju je pričakal prav močan naliv z vetrom, ki zgleda domuje na tem območju. 

Vožnja ni bila prav prijetnoa, saj so sunki dežja močno udarjali v vetrobransko steklo, med kapljicami je bilo tudi nekaj sobre.

Temperatura je konstantno padala in nekje na sredini poti se je na zaslonu izpisalo 'Pozor možnost poledice', saj je termometer jazal manj kot 4 °C. 

Ko pa sva zavila malo bolj proti jugu, se je spet otoplilo do 10 °C in proti koncu, ko sva se bližala lepemu mestu Carcasone, so se oblaki raztegnili in pokazalo se je večerno nebo. 

To mesto sva si z užitkom ogledala lani.

Po 700 km sva malo izven avtoceste parkirala na brezplačnem parkirišču Fanjeaux, 15 Chemin des Fontanelles, ob še treh avtodomih. Tu bova prespala v varnem zavetju treh svetih kipov.

Zjutraj se po vrenenski napovedi obetata celo le 2°C.

Z avtodomom okoli Iberskega polotoka

Dan 1

Zjutraj sva se odpravila na najino naslednje daljše potepanje.

Peljeva se po italijanski avtocesti proti Milanu.

Prvi postanek načrtujeva na brezplačnem parkirišču, kjer sva v preteklosti že prenočevala, v Ovadi, 30 km severno od Genove

Najin tokratni potovalni načrt predvideva dobra dva meseca dolgo potepanje.

Ibêrski pòlotok, ki leži na skrajnem jugozahodnem koncu Evrope je najina destinacija.

Po Bojanovih načrtih bova pot začela na severni in zahodni obali polotoka, ob obali Atlantskega oceana. Nadaljevala po obali lepe Portugalske in se vračala po obalah Sredozemskega morja na jugu in vzhodu polotoka. 

Današnji dan je bil deževen in hladen, a je bilo potovanje mirno in prijetno, saj skoraj ni bilo prometa na sicer pregovorno

prenatrpanih avtocestah v Italiji. Sobota pač :). 

Čez Avstrijo domov

Včeraj sva se odpravila proti domu in še zadnjič pozdravila z jutranjim soncem obsijane dolomitske skalnate gore, ki obdajajo Cortino. Imela sva lepih in pohodniško zanimivih sedem dni v tem dolomitskem okolju. Odločila sva se, da se vračava preko Avstrije.

Vožnja po urejeni lokalni cesti je prijetna. Peljeva se mimo jezera Landro in se za trenutek ustavila ob njem.

Na poti pa sva želela obiskati tudi znano jezero Lago di Braies, imenovano tudi »Pragser Wildsee«. Pišejo, da je zelo mistično jezero, ki se nahaja v Dolomitih na Južnem Tirolskem. Peljala sva se do parkirnih prostorov in na žalost ugotovila, da z ogledom jezera ne bo nič. 

        (Iz spleta)

Pri jezeru je strog in drag režim parkiranja, vsaj za avtodome. Večina parkirišč je namenjenih osebnim avtomobilom, le dvoje je namenjenih avtodomom. Ob dejstvu, da so v sredo v polovici oktobra dopoldne zasedena že skoral vsa mesta, in ker to ni bil najin cilj potovanja, sva to odložila za naslednjič. Samo informativno, cena parkiranja za kamperje je možna le dnevna cena parkiranja 30€. 

Nikakor pa ni mogoče dobiti kakšen prostor kje na divjem. Preostala nama je le možnost, da se odpeljeva dalje. Morda pa kdaj drugič, parkirava kje v dolini in se s kolesom ali skuterjem odpraviva do tega bisera.

Naslednji postanek je bila najina priljubljena destinacija, jezero Weissensee. Želiva ga doživeti v nezimskem času, saj se sem pogosto vračava drsat na zamrznjeno lepotico.

             (ta je iz leta 2019)

Weissensee je najvišje ležeče kopalno jezero na avstrijskem Koroškem v gorovju Ziljskih Alp. Leži na 930 metrih nadmorske višine, v sončni visokogorski dolini Weissensee.

Ta naravni park zaznamujejo neokrnjena narava, bogati gozdovi in vrhovi gora, ki objemajo dolino. Tu lahko obiskovalci uživajo v celoletnih športih, od drsanja, smučanja, teka na smučeh, pohodništva in v poletnih vodnih športih. Trenutno je imelo jezero 19°C.

          (Letosnji obisk in drsanje)

Pozimi se jezero Weissensee spremeni v največje neprekinjeno zamrznjeno naravno ledeno območje v Evropi. Kar 6,5 kvadratnih kilometrov ledena površina ponuja užitke za vsakodnevne drsalce in za pomembna tekmovanja. 

Na urejenem ledu zahodnega dela jezera poteka Dutch 11-City Tour – največji svetovni ledeni športni spektakel, s 3000 aktivnimi udeleženci drsalnih maratonov na 50, 100 in 200 kilometrov.  Januarja pa je organiziran tudi največji tradicionalni curling turnir v Evropi.

Ustavila sva se na parkirišču ob športnem parku in se odpravila peš do mesteca ob jezeru. Želela sva se sprehoditi ob vodi, a žal so obale jezer v Avstriji privatizirane, zato je dostop do vode le na par mestih. Sedla sva na pomol, od koder štarta turistična ladjica in občudovala razgled proti vzhodu jezera.

Prešinila me je misel, da bi lahko bilo tudi pri nas tako, če ne bi civilna iniciativa dosegla spremembo zakona o vodah. Tako se lahko prijetno sprehajamo ob blejskem jezeru in vseh ostalih brežinah voda. Posedamo na klopcah ob urejenih poteh in parkih. Ljudje cenimo to in uživajmo to pravico. Nekaj podobnega sva doživela na Norveškem, kjer sva na mnogih mestih neskončne obale prebrala, da je narava od ljudi in za ljudi. Bravo Norvežani!

Želela sva se  s kamperjem peljati okoli jezera, a na žalost cesta ne obstaja ob zgornjem delu jezera. Se pa lahko do tam pelješ s turistično ladjico, ki vozi večkrat na dan.

Prespala sva v trenutno zaprtem, a dostopnem kampu ob zahodnem delu jezera