Knivskjellodden, najsevernejša točka celinske Evrope

Danes, dejansko včeraj, ker blog objavljam šele dynes, sva se že dopoldne z avtodomom odpravila proti najsevernejši točki celinske Evrope, Knivskjellodden. 

Peljeva se po 20 kilometrih izjemno slikovite ceste E69, ki v dolgih lokih okoli objema zalive, teče naravnost po planoti in se drzno povzpne do obronka gora in jih v elegantnem loku obide. 

Prava Meka za motoriste. Ponuja prekrasen pogled na okoliške s podrastjem poraščene grebene, slikovite otoke in dolgih v skalnate ožine ujetih zalivov. 

Parkirala sva na manjšem parkirišču ob cesti, kjer so se že zbirali vsi, ki so se peš odpravljali do Knivskjellodden. 

Knivskjellodden (modra pikica), ki strči kar 1,5 km bolj severno kot Nordkapp, je mogoče doseči samo peš, po 8,5 kilometrskem dolgem pohodu v eno smer.

Čakalo naju je torej kar precej dolga pot po travnati s kamenji posuti in skalnati pokrajini. Na srečo imava s seboj planinske čevlje in pohodne palice, ki so kot drugi par nog, saj je hoja po kamnitem terenu zahtevna in kaj hitro pride lahko do poškodbe. 

Preden sva se odpravila, je Bojan povedal, da naju čaka sicer dolga hoja, a le po ravnem, da me opogumi. 

Sledila sva markirani in od neštetih  obiskovalcev uhojeni stezi. Občasno so smer kazale tudi kamnite piramide in črka T na kamnih. 

Na poti, ki se rahlo spušča na začetku, smo šli mimo nekaj manjših jezer in nato nadaljevali po bolj zeleni dolini. Kako spokojen mir je tu sredi ničesar.

Med potjo sva videla v daljavi ožino in manjše otoke in skupine visokih otokov s strmimi stenami, poraslih s travo in mahovjem.

Na pohodu ni bilo veliko ljudi, ker je bil zgodnji dopoldan. Hodila sva po planjavi, se spuščala po bregu in opazovala značilno severno pokrajino. Družbo so nama delali tudi severni jeleni, ki se prosto pasejo 

Med hojo je bilo potrebno biti pozoren kam stopiš, pogosto so bila namreč mokra močvirnata tla in ostro kamenje.

Prispela sva do jezerca z otočkom in pred njim je bila klopca. Ker zbiram posneke ljubkih klopc v zanimivem okolju, sem tudi to ujela v objektiv.

8,5 km se je kar vleklo in vleklo, sva pa lahko opazovala zanimive kamne bele barve, ki na daleč zgledajo kot ledene gmote, ki se svetijo že na daleč. Tudi sicer se tu kamenine lepo svetijo v soncu, ker vsebujejo kristale. Nabrala sva nekaj primerkov drobnih kamenčkov za spomin.

Po dobrih dveh urah čiste hoje, ob vročem soncu (občutek vsaj 30°C), ustavila sva se le kakšen trenutek za pijačo, sva v daljavi najprej zagledala obalo, zaliv in v ozadju Nordkapp.

Čakal naju je le še dokaj strm spust, ki vodi do ovalnega zaliva.

Prečkala sva s travo poraslo dolino, po kateri je tekel majhen potoček.  Na peščeni obali je bilo veliko  naplavljenih preperelih debel.

Od tu se  lepo vidijo pečine Severnega rta, ki se dvigajo 300 metrov naravnost iz morja na drugi strani zaliva.

Zadnji del poti sva hodila po gladkih skalnatih ploščah tu in tam poraslih s šoto in lepimi rožicami sredi gole skale.   

Končno sva prispela do betonske piramide, ki od leta 2000 označuje najsevernejšo točko. Tu sva  naredila sebek s piramido in Nordkappom v ozadju za najine drage. Za razliko od vroče pohodne poti, je tu pihal hladen, sicer južni veter. 

Zadovoljna, da sva premagala to daljavo in lačna, sva v miru na skalci pojedla sendvič in se nato odpravila proti skalnati obalido morja, kjer so valovi že malo razburkanega oceana butali v skale. 

V tem neskončnem oceanu, ki se razteza v daljavo se je pozibaval en sam, nabrž ribiški, čoln in številni glasni galebi. Nenadoma sva zagledala črno okroglo, Bojan je menil, da je boja, glavico, ki je zvedavo opazovala obiskovalce obale. Bili so tjulenji, ki so se z galebi najbrž mastili z ribicami. Kako sva bila vesela tega dogodka.

Na koncu sva se odpravila še do bližnjega svetilnika in se vpisala v knjigo, ki je spravljena v kovinski škatli na skali.

Čakala naju je le še vrnitev do parkirišča. Še nikoli do sedaj se mi ni zdela pot nazaj daljša in veliko težavnejša.

Ugotovila sva, da se ves čas vzpenja, torej sva prej hodila ves čas zlagoma navzdol. Poleg tega je sonce pripekalo in vetra na poti ni bilo. 

Za vsakim manjšim vzponom sem pričakovala pogled na parkirišče, a zaman. Vleklo se je in noge so postale težke in utrujene. 

Po štirih urah in pol hoje sva končno dosegla cilj, izmučena, z bolečimi stopali, a srečna, da sva uspela priti do te zanimive točke Evrope. 

Odpeljala sva se do kampa, ki laži v dolini v bližini lepega hotelskega kompleksa Scandic. 

Tokrat bova prespala tu. Vesela sem, da sem lahko opravila dve žehti s kampivim pralnim strojem in sušilcem in ugotovila, da je ura že polnoč in da je čas, da se odpravila spat, kljub soncu, ki kar ne zaide.

Proti Nordkappu

Zjutraj sva poskusila poiskati kamp, kjer imajo pralni in sušilni stroj, saj se nama je nabralo nekaj umazanega perila. A glej ga zlomka, kampi ne omogočajo uporabe svojih storitev turistom, ki niso nastanjeni v kampu, tudi proti plačilu ne. Pa še precej neprijazno so to povedali, češ, plačaj nočitev, potem ti dovolimo, da plačaš še za žehto. 

Tako sva opravila le praznjenje WCja in odpadne vode in napolnila rezervar s svežo vodo, a vse to na eni izmed bencinskih črpalk brezplačno. Za perilo bova poskrbela kdaj pozneje.

Odpravila sva se proti Nordkappu. Pot sprva ni bila nič posebnega, kasneje pa se je pokrajina spremenila. 

Vozila sva po planoti, kjer ni bilo več dreves, cesta pa se je v dolgih lokih vila v daljavo. Srečala sva veliko kolesarjev, ki so se, zgleda, s kolesom odpravili do Nordkappa. 

Po planoti se je cesta spustila v fjord in od tu dalje se je vila ob obali in mimo velikih lepih ovalnih zalivov. 

Za vsakim ovinkom naju je čakal še lepši zaliv in teh je bilo tu res zelo veliko. V daljavi so bili vidni obrisi otokov ali celine.

 Povsod so na obronkih in rtih raztresene slikovite koče.

Kar dvakrat nama je na cesto prišel par severnih jelenov in kot letališki'follow me' hodil počasi pred avtodomom. Nič jih ni strah vozil in se ne pustijo motiti.

Pokrajina je postajala vedno bolj razgibana, obala, zanimivi otočki in kopasti hribčki so krasili sceno.

Morje je krasne modrozelene barve. 

Peljeva se skozi 6870 metrov dolg predor, 212 m pod morsko gladino, ki je bil v preteklisti plačljiv, sedaj pa ne.

Pozno popoldne sva se ustavila v kraju Honningsvåg, 3o km pred Nordkappom.

 Tu bova prenoćila na majhnem parkirišču in se jutri odpravila na najsevernejšo točko Evrope. 

Alta

Danes sva preživela resnično aktiven dan, saj sva veliko hodila, kolesarila in spoznavala kulturno in zgodovinsko dediščino kraja.

Zjutraj sva se peš odpravila v center mesta. Alta je primer novo nastalega mesta na Norveškem, temu primerno je njen izgled drugačen od drugih mest v državi.

 

 Leta 2000 so se tri sosednje vasi združile v mesto Alta tako, da je na sredini med vasmi zraslo novo mestno središče. 

Tu  so  nakupovalno središče, poslovne stavbe, prostorno parkirišče in dolga ravna ulica za pešce,  z drevjem in zanimivimi klopcami, ki pelje do ikone mesta.

V ulici stoji skulptura kot opomnik na teroristični napad, ki ga je izvedel norvežan nad mladimi na otoku leta 2011.

V središču Alte je tudi velika silhueta lesenih sani, ki predstavlja štart in cilj najdaljše evropske dirke pasjih vpreg na dolge razdalje (1000 km) po divjini severne Norveške.

Alta je središče Samijske kulture in največje mestno območje v regiji, ki je  središče samijskega načina življenja in kulturne dediščine.

Po dolgi ulici sva prišla do arhitekturno posebno zanimive cerkve, a vanjo nisva mogla, ker je v nedeljo odprta le od 13. do 15. ure.

Odpraviva se v avtodom, pripraviva kosilo in kolesa za popoldansko raziskovanje.

Najprej kolesariva do cerkve, ki nosi zanimuvo ime, Katedrala severnega sija Alta. Katedrala ima izjemno arhitekturno obliko na temo aurore. 

Zgrajena je iz kovinskega materiala v obliki spirale, ki se dviga v cetkveni stolp. V notranjosti ni nič manj tematsko povezana s severnim sijem.  

Že ob vstopu se oko zazre v  impresiven 4, 3 m visok in 2 toni težak bronasti kip podobe Kristusa z značilnim modrim ozadjem za visokim stolpom, kjer so pozlačene Jakobove lestve. 

Cerkvena dvorana je polna elementov na temo avrore, od posebno spiralno oblikovanega svečnika do cerkvenih orgel.

Zelo enkraten je krstilnik narejen iz modre kocke marmorja in posodica iz čistega stekla. 

Zunanjost stolpa v cerkvi je okrašena z dvanajstimi pozlačenimi reliefi, ki predstavljajo 12 učencev. 

Na okroglih stenah so pokončni trakovi, pod katerimi so led luči, ki ustvarjajo prijetno vzdušje.

Prižnica je narejena iz medenine z marmorno štukaturo s simboli štirih evangelistov.

Katedrala deluje kot muzej posvečen sevetnemu siju, saj v kleti preseneti še s kratkim izjemno zanimivim filmom, polnim prekrasnih posnetkov aurore in pokrajine v zimskem času. 

V prostoru je tudi multimedijska predstavitev tega fenomena na posebnih interaktivnih ekranih in opis, kaj severni sij je in zgodovina njegovega raziskovanja.

Pred katedralo je kip fizika Kristiana Birkelanda, ki je pojasnil pojav aurore.

Pod močnim vtisom katedrale sva se odpravila še do 3 kilometre oddaljenega Muzeja vklesanih podob v skalo, ki je del Uneskove dediščine.

Vklesana umetnost v Alti je največja znana zbirka skalnih rezbarij v severni Evropi, ki so jih v pradavnini pred 2000 do 7000 leti izdelali takratni prebivalci. Prve rezbarije so odkrili šele med 1960 in 1970, ker so bile rezbarijebpokrite z lušaji in mahom.

V muzeju si najprej ogledava bogato strokovno razstavo s podatki, razlagami in primerki  stvaritev. 

Tu sem se preizkusila v izklesanju likov, a ne na pravem kamnu, temveč na interaktivnem ekranu. Me je navdušilo.

Posebej naju je navdušil del muzeja v naravi. 

Urejeni sta dve zanimivi smeri (skupaj 3 km) do izklesanih likov na skalah, ki jih lahko opazuješ, fotografiraš in primerjaš z opisi v brušuri muzeja. Vodita do obeh koncev zaliva in sta polni primerkov vklesanih likov.

Na levi smeri, ki teče po leseni brvi po gozdičku do velikih gladkih skal, so vklesani liki živali, najpogosteje jelenov, losov, divjih svinj, ptic in rib pa tudi ljudi, ribičev, lovcev, gospodinj. 

Strokovnjaki muzeja so večino pobarvali z rdečo barvo, da so bolje vidni, kajti svetloba lahko izklesane like prikaže ali pa jih skrije, odvisno od kod prihaja. 

Prav zato so jih tako pozno odkrili.

Odkrili so jih v letih 1969 do 1970. 

Dokazujejo, da je bilo to območje pomembno za ljudi v kameni dobi in predstavljajo njihovo življenje, delo in verovanja. 

Predvidevajo, da so svoje umetnine vklesali na skalah na obali, le te pa so se po ledeni dobi dvignile višje. 

Tako je potep po tem parku kot potovanje skozi zgodovino, saj lahko opazuješ razvoj umetnisti v različnem času ustvarjanja.

V drugi smeri vklesane figure niso pobarvane, zato jih opaziš le pod pravim kotom svetlobe, saj bližje h skali ne smeš.

Uživala sva v iskanju izklesanih oblik in ugotavljanju, kaj predstavljajo.

Ob obali ponujajo tudi različne aktivnosti za otroke in odrasle. Tokrat smo se preizkušali v iskanju arheolških izkopanin v pesku in senčenju izklesanin z grafitnim papirjem na tanek papir. Izdelek smo dobili za spomin.

Dan sva zaključila pozno popoldne, polna vtisov in prijetno utrujena. Opravila sva 12 km s kolesi, hodila pa 6.