Proti Alti

Posloviva se od Tromsoja, ki sva ga tokrat spoznala malo drugače in se odpraviva še bolj proti severu, proti mestu Alta. 

Večina poti danes se peljeva po cesti E6. Dvakrat vmes sva šla krajšo razdaljo s trajektoma, ki delujeta kot nekašen podaljšek ceste. 

Sprva je bila okolica bolj hribovita, kasneje pa sva se vozila po slikoviti pokrajini fjordov z zasneženimi vršaci, lepimi obalami. Lepo so vidne ledeniške doline v obliki črke U. 

Veliko je predorov, kar nekaj planot s pogledom na fjorde in otoke. 

Cesta je mestoma v slabšem stanju, a je dokaj ravna in ni veliko prometa. Ustaviva se nekajkrat na razglednih točkah in fotografirava. 

V daljavi je videti večje ledenike. Vreme je lepo, sončno, temperatura okrog 16°C.

Do sedaj sva na potovanju po Norveški že več kot 40 dni in vse od prvega dne ugotavljava, kako urejeno imajo infrastrukturo, še posebej če upoštevamo njihovo geografsko lego in ozemlje samih fjordov in otokov.

Prav zato sem zbrala nekaj statističnih podatkov na to temo, da podkrepim svoje ugotovitve. 

Predori: 

Norveška ima več kot 1250 cestnih predorov v skupni dolžini več kot 800 kilometrov (za pod celo Slovenijo ;) ), ki pa se jim vsako leto pridružijo novi. 

Med njimi je od leta 2011 kar 33  podvodnih predorov. Najdaljši cestni predor na svetu je tudi na Norveškem in meri 24,5 km, imenuje se Laerdal. Pred 14 leti sva se peljala skozi in ugotovila, da ima na vsakih 5 kilometrov posebno osvetljen razširjen prostor, ki deluje pomirjujoče.

Predori na Norveškem so tako veliki, da imajo celo podzemna krožišča v polni velikosti.

Obala:

Norveška ima drugo najdaljšo obalo na svetu za Kanado, z dolžino 100.915 km, vključno z vsemi otoki. Z obalo je povezano bogastvo gospodarstva: na primer naftna industrija, pomorski promet, ribištvo in ribogojstvo.

Mostovi:

Norveška ima 16.971 mostov označenih na zemljevidu, ki podlegajo uradni kontroli. Najlepši med njimi je Storseisundet Bridge na Atlantic road.

TRAJEKTI:

Trajekti so bistvene povezave čez fjorde in do otokov, kjer ni stalnih povezav.  Na Norveškem je več kot 100 trajektnih povezav. Kar nekaj sva jih uporabila na dosedanji poti. So resnično enistavna in hitra rešitev.

Najin današnji cilj je mesto Alta. 

Alta je bolj vzhodno od večine Švedske saj  Norveška na severu ovija vrh Švedske in Finske. Če pogledamo na zemljevid je tako daleč na vzhodu kot Sofija v Bolgariji in Atene v Grčiji. Neverjetno!

Ustaviva se na parkirišču, ki je dober kilometer oddaljeno od centra mesta. O nestu se razpišem jutri, ko ga spoznava pobliže.

S kolesom po otokih Tromsa

Včeraj sem spet lahko uživala polnočno sonce. Tokrat je bilo še veliko svetlejše kot zadnjič, ker smo bolj severno. Sonce je žarelo živo oranžno nad zalivom Tromsa.

Na parkirišču so ljudje sedeli za mizicami, pili in klepetali dolgo v jutro. Sama sem le vstala, naredila nekaj posnetkov in navdušena nad pojavom šla spat. 

Zjutraj sva se pripravila za kolesarjenje, ker se je obetal lep sončen a svež dan ((18°C).

Avtodom sva preparkirala v dolino in se s kolesi odpravila raziskovat Tromsø in okolico, mesto in predmestja namreč ležijo na dveh otokih in celini.

Prebrala sva, da želi biti Tromsø kolesarjem prijazno mesto in ponuja obsežno mrežo kolesarskih stez. 

Steze so urejene in označene, a na veliko mestih je signalizacija slaba in sva se lovila. Tudo Mr. Google ni najbolje poučen o tej temi.   

Kolesariva čez most Tromsø in nadaljujeva proti centru in zahodnemu delu otoka.

Ne glede na povedano, sva v kolesarjenju uživala. Peljala sva se po otoku Tromsøya, kjer leži center mesta. 

Kolesarska pot teče strmo v breg mimo mestne hiše in moderne knjižnice.

Ulice so zelo različne, ali jih obdajajo tipične lesene hiše, bolj na pobočju otoka, ali pa moderne stavbe, bližje obali.

Ko sva prikolesarila na zahod otoka, sa je pred nama odprl pogled na zaliv in še s sneženimi zaplatami okrašenimi gorami v ozadju. 

Na rtu je spomenik, ki obeležuje imena tistih, ki so umrli, ko so se odpravili s cepelinom Italia raziskovati severni pol, med njimi tudi Amundsen, ko jih je pomagal reševati.

Okolico z gozdičkom in obalo so uredili kot prostor za piknike in sončenje. Prijeno in slikovito mesto na otočku

Pot naju nato pelje mimo letališča do naslednjega velikega mostu, ki povezuje otok Tromsøya z otokom Kvaløyo. 

Most je dolg in pot je strma navzgor in navzdol. Pa še veter je vlekel, tako da vožnja ni bila ravno prijetna. 

Na drugi strani mostu narediva postanek 

 za sendvič in pijačo. Takrat naju iz gozdička preseneti parček severnih jelenov, ki se odpravi naravnost na hitro cesto. Vozila so se ustavila in počakala, da se odločita, kam bosta šla. No, končno sva srečala tudi prve taprave živalske predstavnike severa. 

Ko sva privezala dušo, sva nadaljevala pot po obali otoka, mimo zaliva do naslednjega mostu, ki pelje na manjši otok Håjøya.

Tu sva zmotila jato ptic z rdečimi kljuni in črnimi glavami, podbne lastovicam, a večje, ki so naju kriče obletavale. 

Pravijo jim arctic term bird

Najbrž so skrbele za mladiče kje v bližini.

Sledila je pot nazaj do avtodoma, ki pa ni bila najlažja, ker naju je Google peljal po stezi, ki je v naravi ni ;), na zemljevidu pa je lepo vidna. No, saj sva se z malo truda in ovinki znašla in prišla do cilja.

Opravila sva 50 km zanimivega kolesarjenja čez drn in strn. Sploh ni bilo dolgčas in z opravljenim sva zadovoljna.

Pred odhodom na parkirišče sva morala opraviti nujni 'servis' avtodoma, sprazniti odpadno vodo, wc in natočiti svežo vodo. Vse sva opravila v bližnjem kampu, seveda za plačilo (7,5 €). To moraš načrtovati kot uporabnik avtodoma vsaj vsakih 3 dni v povprečju, kajti možnosti za to niso kjerkoli.

Jutri nadaljujeva proti Nordkappu.

Tromsø

Tudi včeraj zvečer ni bilo dežja, kljub večji verjetnosti po vremenski napovedi. Je pa bilo oblačno in veliko hladneje, kot pretekle dni, ponoči 9°C. 

Zjutraj so prekrivali nebo oblaki, ki so viseli nad zalivom kot velik siv težak pokrov. Ko sva se preselila na parkirišče bliže centru mesta, kjer se lahko parkira le čez dan, so se oblaki že trgali. 

Peš sva se odpravila najprej do slikovite lepo oblikovane cerkve, ki stoji v bližini mostu. 

Center Tromsa leži na otoku, novo stanovanjsko naselje pa na celini. S središčem mesta ga povezujeta most Tromsø in podvodni predor. 

 Drugo predmestje, Kvaløysletta je na drugem otoku, Kvaløya, in je z  mestom povezano z mostom Sandnessund.

Ogledala sva si posebno lepo belo cerkev, ki jo imenujejo Arktična katedrala, čeprav je le župnjijska cerkev.

 Od leta 1965, ko so jo odprli, je Arktična katedrala postala ikona mesta Tromsø in severne Norveške. 

Znano je, da gosti polnočne sončne koncerte, pod trikotno visoko streho z vmesnimi steklenimi pasovi, namenjene turistom v dolgih poletnih dneh.

Zaradi svoje posebne oblike in barve je vidna daleč naokoli. Spominja na bele vršace in ledeniške gore severa. Je turistična atrakcija in privablja vse, ki se ustavijo v tem mestu. 

Prava katedrala mesta je lesena stavba, ki se nahaja v središču mesta, obdana s parkom.

Po ogledu zunanjosti Arktične cerkve sva peš odšla po dolgem visokem mostu na otok. Na eni strani je pešpot za pešce, na drugi strani pa kolesarska pot.

Sprehodila sva se najprej ob obali, kjer je polarni muzej o raziskovanju severnega pola. 

Mesto je nekakšna mešanica sodobnih stavb, ki še vedno rastejo v bližini obale in starih barvitih lesenih stavb iz preteklosti. 

Barvno bogate in oblikovno zanimive so hiše, ki stojijo ob obali.

Za moj okus mestu manjka malo blišča in urejenosti, le tu in tam se v hrib penjejo zanimive ulice.

Privoščiva si okusno pico v centru mesta in nadaljujeva z ogledom. 

V mestu je turistična trgovinica , ki ponuja izdelke, ki so jih ustvarjali Sami people, poleg Baskov nastarejše avtohtono ljudstvo v Evropi. 

Popoldne se odpraviva nazaj proti avtodomu. Peljeva se do kabinske žičnice, ki pelje na hrib nasproti mesta, a se ne odločiva povzpeti nanj.

Medtem se je popolnoma zvedrilo, oblaki so se stopili v severnem soncu ali pa jih je odnesel veter. 

Avtodom odpeljeva na včerajšnje parkirišče,  kjer bova prespala. Danes je pogled iz najine 'dnevne sobe' na zaliv res lep.