Proti polarnemu krogu

Ponoči so mladi ob obali imeli žur z glasno glasbo, zato je bilo spanje malo slabše. Na srečo so še kar zgodaj zaključili.

Prihajoča dva dneva vsaj bova bolj ali manj žrla kilometre, med vožnjo opazovala pokrajino in se tu in tam ustavila na lepem kotičku za kosilo. Tako bo moj zapis v blogu skromnejši.

Danes bova morda uspela priti do Mo i Rana, ki leži v bližini polarnega kroga. Norveska se vleče kot črevo, voziš in voziš, pa si šele na polovici poti, če sploh. Še posebej, če delaš daljše postanke., kot to počneva tokrat midva.   

Mo i Rana se nahaja v regiji Nordland, 740 km oddaljen od Osla. Ob pogledu na zemljevid si ga ne zamišljaš kot obmorsko mesto, saj je meja s Švedsko videti bližje kot obala. Toda dolgi fjord povezuje mesto z Atlantskim oceanom.

Ob 15:00 sva po enem mesecu le prispela v dejansko severno Norveško, Nord Norge, 300 km sevrno od Trondheima. 

ponovno naju pozdravijo s snegom povelheme gore v ozadju. 

Večinoma se voziva po navadni cesti (A6), ki se v bližini mest razsiri v dvopasovna. Vzdolž ceste je vidno, da gradijo novo avticesto v to smer. 

Srečujeva veliko avtodomov v obe smeri, sicer pa ni veliko prometa, kar zagotovo ni primer pri nas, saj je tam danes praznik in vikend po zaključku šole in so pričakovani zastoji na cesti. 

Spva sva danes vozila ob morju, nato je cesta zavila bolj v notranjost, kjer pa je scena popolnoma drugačna. 

Tu so širše doline, z žitaricami posejana polja, simpatične domačije in jezera. In seveda obvezen vonj po gnojnici politi po travnikih in poljih, ki močno preizkuša nosne brboncice. 

Kar nimaš občutka po vseh fjordih, da je to isti svet. 

Ustaviva se v mestecu Mosjøen, kjer kupiva kruh in mleko v nedeljo odprti trgovini in natočiva bencin.

Nadaljujeva po dolini do parkirišča v bližini tekaskega centra, kjer bova prespala. 

 

Atlantic road in dalje proti Trotheimu

Prebudiva se v mirno sončno jutro. Veter je ponehal, zvedrilo pa se je že včeraj pozno popoldne. Z vremenom imva pa res srečo do sedaj, saj je le dvakrat ponoči deževalo, sicer pa imava sonce in precej toplo. 

Sva že tako visoko proti severu, da sonce zaide le za kaksno uro. Včeraj sem slikala sončni zahod ob 23:38 uri, danes pa je vzšlo ob 03:24.:) 

Skoraj celo noč lahko bereš zunaj. Na srečo lahko dobro zastreva okna v avtodomu in spiva kljub svetlobi. 

 

                     (vzeto s spleta)

Po zajtrku se odpeljeva na ogled Atlantic road v celoti. 

Ta slikovita cesta je sestavljena iz osmih manjših in večjih mostov ter številnih nadvozov in viaduktov. 

Ob večini  slikovotih mostov so urejena uradna parkirišča in razgledišča. 

Tu se vsi ustavljamo, sprehodimo po skalnatih grebenčkih in fotografiramo.

Prvi postanek je pri mostu lepotcu po imenu Storseisundet. 

Je prav posebne kobraste oblike in se ponosno penje visoko nad morjem. 

Je viden daleč naokoli in je res eleganten most.

Slikamo ga iz vseh kotov in vsak pogled je lep in spektakularen. 

Tu je urejena pešpot okoli grebena, po grebenu pa so shojene stezice, ki so jih oblikovali tisoči in tisoči obiskovalcev.

Ponuja se razgled na celino in množico majhnih otočkov. 

Sprehodiva se tudi po urejeni poti ob mostu, ki stoji pred tem lepotcem. 

Na nosilnih stebrih pod mostom so gnezda polna galebjih mladičev in skrbnih mamic. 

Podobno je tudi na naslednji točki, kjer je parkiranih že veliko vozil. Za oglede si vzameva kar veliko časa, saj želiva vtisniti v spomin vzdušje in lepote tega območja. 

To vsekakor ni cesta, ki bi jo želel čimprej prevoziti, nasprotno, dobrih 8 km vzame skoraj cel dopoldan in nagradi z dobrim počutjem.

Po prevoženi Atlantic road, se po njej tudi vračava in nadaljujeva pot proti Trontheimu. 

Kosilo si pripraviva na parkirišču ob lepem zalivu.

Kmalu se vkrcava na trajekt do Halsa.

Sprva se vozimo ob morju, nato pa po dolinah in malo pred Trontheimom skozi nekaj predorov. Cesta je dobra, prometa ni veliko. 

Peljeva mimo Trontheima, tretjega največjega mesta Norveške ker sva ga pred leti že obiskala. 

Nedaleč stran sva naredila postanek in tu bova prenočila.  Parkirišče ob kopalnem zalivu. 

Uspela sem pobarvati narastek in si v večernem soncu sušim lase. Nazaj k naravi ;)

.

 

Atlantic road

Ponoči je močno pihalo in vmes je padal tudi dež. Zjutraj dežja ni bilo, a veter je še vedno vlekel, zato sva ogled Atlantic road-a preložila na po kosilu. 

     slika z obcestne informacijske table

Nekaj zanimivih dejstev o tej atrakciji.

Atlantska cesta je izjemen primerek povezovanja dela arhipelaga z otoki in otočki, ki se kot kača vije na 8274 metrih vzdolž obale, med zlizanimi kamnitimi hrbti otokov, poraslimi tu pa tam z resjem, cvetjem in mahom. Ocean pa liže obale in oblikuje skale po svoji meri.

Pravijo, da je to najlepše potovanje z avtomobilom na svetu, če uživaš tudi v opazovanju okolice, narave. 

Slikovita Atlantska cesta povezuje Averøy s celino prek otokov, otočkov in grebenov z osmimi mostovi, viadukti in nekaj nasipi. Z zraka zgleda kot da so otroci zložili kamenčke po plitvini in skačejo čeznje. 

Trasa je bila prvotno predlagana kot železniška proga v začetku 20. stoletja, a je bila opuščena. 

Nato so leta 1983 začeli z gradnjo ceste, ki so jo odprli 1989. Gradnja je bila velik izziv, saj je ocean ogrožal gradnjo s  kar 12 orkani. 

Najvidnejši in najelegantnejši je most

Storseisundet.

Pobiranje cestnine naj bi potekalo 15 let, a je po 10 letih bila cesta odplačana in cestnina odpravljena. Cesta je kot kulturna dediščina in je uvrščena med nacionalne turistične poti.

Toplo sva se oblekla in se odpravila peš po cesti. Kmalu sva ugotovila, da to ni bilo najpametneje, ker na delih, kjer so viadukti in mostovi ni prostora za pešce in je zaradi gostega prometa v obe smeri hoja nevaren podvig. 

Kljub temu sva uspela priti skoraj do lepotca med mostovi, Storseisundet. 

Hodila svo po skalnatih hrbtih otokov, po resju in nanošenih skalnatih nasipih.

Občudovala sva peneče valove oceana, skromne a izrazito nežne in prekrasne cvetlice na golih skalah in nešteto galebov in ptic, ki so ob zvokih oceana polnili prostor s prodirnimi kriki in čivki.

Z vsakim mostom ali nasipom, ki veže otočke je prostor za parkiranje, saj vsi želijo v spomin napraviti nekaj posnetkov. Prometa je res neobičajno veliko.

Kljub oblačnemu vremenu in vetru je bil sprehod zelo prijeten, še posebej, ker te narava po eni strani pomirja, po drugi buri domišljijo. 

Tu in tam sedem na skalo in se zazrem v daljavo oceana in domišljija odigra svoje. Moja mama je vedno rada sedela ob morju z nogami v vodi in sanjarila o tem, kje vse je ta voda že bila. Vsi smo otroci svojih staršev.

Jutri bova z avtodomom prevozila celitno cesto in ovekovečila še preostale mostove in otočke.