Lovatnet, in proti fjordu Geiranger

Po zajtrku se z avtodomom odpraviva ob jezeru Lovatnet. 

To je lepo ledeniško jezero, turkizne barve, ki ga napaja veliko število slapov z visokih gora na obeh straneh.

Cesta je ozka z občasnimi prostori za izogibanje. Zeleno drevje, modra voda in visoke gore, ki se dvigajo visoko nad jezerom to je najina današnja scena. 

Vsepovsod se z višin gorskih grebenov v dolino spuščajo večji in manjši slapovi, ki še posebej krasijo dolino.

Prometa na srečo ni veliko, ker sva zgodnja. To jezero je znano po pomembnih dogodkih, ki so spremenili tok življenja ob njem. 

V tej dolini so bili priča najbolj spektakularnim zemeljskim in snežnim  plazovom, zabeleženim v norveški zgodovini. Gore so visoke in strme, zato so snežni in zemeljski plazovi tu pogost pojav. 

Table ob jezeru pripovedujejo, kaj se je nepričakovano zgodilo januarja 1905. Ogromni kos gore Ramnefjell se je odtrgal in zgrmel v jezero. Velika masa balvanov in skal je sprožila ogromen plimski val, ki je zajel celotno dolžino jezera Loen.  

Tragedija je zahtevala 61 življenj. Najmanj 50 hiš je odneslo v jezero, enako število pa je popolnoma razbilo. Ladjo "Lodelen" je val dvignil 40 metrov visoko in ga vrgel 300 metrov na obalo. 

Domačini so obnovili svoje domove in turisti so si ogledovali mesto nesreče. Potem pa je 1936 narava spet pokazala svojo strašno moč!. Tokrat se je sprožil še hujši plaz na istem mestu.

Pri zdrsu dela gore v jezero so se sprožili plimski valovi. Tokrat je življenje izgubilo kar 74 ljudi. 

Na skali ob jezeru je spominska plošča z imeni preminulih v obeh nesrečah. 

Peljala sva se le skoraj do konca jezera, saj naprej nisva mogla, ker so na tistem predelu američani snemali film.

Uživala sva v iskanju lepih motivov za fotografiranje in bila kar uspešna.

Nadaljevala sva pot proti Geirangerju mimo mesta Stryn. Vzpenjala sva se proti visoki dolini s številnimi slapovi. 

Za kosilo sva se ustavila v bližini planinske staje s hiškami in kravami, na istem mestu kot pred 14 leti. 

Nadaljevala sva pot po planoti, kjer je bilo jezero še vedno zaledenelo, nad nama so se velili ledeniki, zrak je bil svež.

Na poti na planoto sva si na zavarovani razgledni poti, tik ob hrumecem slapu, kot mnogi drugi od blizu ogledala ogromen zelo vodnat in bučen slap, ki se je penil in ustvarjal meglico kapljic. 

Spust v fjord po veliko serpentinah na vsakem ovinku ponuja slikovit pogled na mesto, zaliv in visoke klife. 

Presenetilo naju je, kako polna sta bila velika kampa v dolini ob jezeru. Le še nekaj prostih mest je bilo in eno sva zavzela midva.

V zalivu je bila zasidrana križarka, ki sva jo videla že v Bergnu. Od tu peljejo z avtobusi svoje  turiste na različne točke v bližini, posebej na razgledno točko Dalsnibba, 1500 mnm, z zanimivo razgledno ploščadjo na fjord.

V kampu imajo pralne stroje, zato to izkoristim in opravim žehto. Že par dni naju povsod spremlja glasno bučanje hudourniških voda. Tudi danes imava avtodom čisto ob hudourniku, zato bova spala ob tej glasbi. 

Pod večer srečava par iz Nove Gorice, ki z avtodomom preživljata tedne na južnem Norveškem.

Na poti do Ålesunda

Zapuščava Bergen, ki naju je prijetno presenetil in nadaljujeva pot proti novim doživetjem. 

Zjutraj je nad pokrajino rahla meglica, ki nastane zaradi vlažnega oceanskega zraka, ki se ustavi ob okoliških gorah. A toplo sonce kmalu posuši to megleno kopreno. 

Voziva po območju, kjer se predori, krajši pa tudi daljši, vrstijo eden za drugim. Prvi del poti sva skoraj več "pod zemljo", kot na vrhu. Otoke povezujejo tudi dolgi in visoki mostovi.

Logistično so norvežani imeli in najbrž še imajo kar velik izziv. Zaradi razgibanosti terena, bogate razčlenjenosti obale, nešteto otokov,  je bilo potrebno najti najboljšo rešitev za izpeljavo poti za prebivalce. In so jim jo zagotovili.

Na tej poti kar nekaj predorov teče pod pobočjem navzgor. Dolgi so tudi več kot 6 km. Če samo primerjam, koliko razprave in bitk tece pri nas za tistih par predorov, ki jih moramo zgraditi in koliko časa je za to potrebno.

Sicer je pokrajina precej pusta in nerodovitna, sledijo si ozke ledeniške doline in visoke gore nad njimi.

Šele kasneje se doline malo razširijo in pokažejo se po dolgem času tudi manjši travniki in polja. 

Danes je visoka oblačnost, a je zelo toplo, več kot 28°C, vleče pa topel fen. Ker je nedelja, so zalivčki ob jezerih in morju polni kopalcev.

Na poti občudujeva tudi nekaj impresivnih slapov, ki iz visokih planot padajo po skalah v dolino.

Zanimive oblike so vrhovi ob fjordu. V daljavi vidiva velik ledenik Jostedalbren, ki se sveti in je viden daleč naokoli. 

Najdaljši fjord Sognefjord sva prečkala s trajektom. Tu praktično ne veš ali si na otoku ali celini, saj je pokrajina vsa prepredena s fjordi, velikimi in manjšimi jezeri in rekami.

Norveška se ponaša z zelo spektakularno pokrajino, z neverjetnimi gorami, osupljivimi fjordi in dolgimi jezeri z otočki in neštetimi kilometri zanimive obale. Le ustaviti se moraš in užiti to lepoto. 

Pozno popoldne se ustaviva in prenočiva v bližini opevanega kraja Loen, kjer si bova ogledala ledeniško jezero Lovatnet.

Družbo nama dela zelo glasna vodnata reka, ki jo napaja sneg in ledenik. Šumenje vode naju bo gotovo uspavalo. 

Bergen

Dan začneva z dobrim zajtrkom na tem mirnem parkirišču poleg vrtca. Prvič se je zgodilo, da je bila zjutraj rahla meglica in nisva videla sonca, a se je prav kmalu razkadila in pred nama je bil zopet sončen dan.

Pripraviva kolesa in se odpraviva proti 9 km oddaljenemu centru mesta Bergen. 

Bergen je drugo največje mesto Norveške, ki leži na jugozahodni obali. Ima posebno lego, je težje dostopno z juga, lažje s severa države. Obdajajo ga gore in fjordi, vključno s Sognefjordom, najdaljšim in najglobljim v državi. Pravijo mu tudi mesto sedmih gora, po vzoru Rima.

Kljub velikosti je zelo zanimiv in slikovit, saj je sredi lepe narave, obdan z gorami, morjem in zelenjem.

Mesto veliko da na ogljični odtis, je kolesarjem prijazno, podpira e-avtomobile, e-tramvaje in e-vlake v skrbi za čisto okolje.

Dokaz je v aprilu odprt 3 km dolg predor pod goro Løvstakken, ki povezuje dve stanovanjski območji. Namenjen je kolesarjem, pešcem in tekačem. 

Njegov cilj je omogočiti, da bi več ljudi izbralo kolesarjenje in hojo namesto vožnje, kar bi pomagalo zmanjšati emisije, ki segrevajo planet, in nezdravo onesnaževanje. Časovno skrajša vožnjo do mesta.

Ta predor je v bistvu najdaljši kolesarski predor na svetu, zgrajen za namen kolesarjenja. Ideja zanj se je porodila, ko so načrtovali reševalni in servisni predor za mestno  železnico, ki teče poleg njega. 

Obstaja sicer predor Snoqualmie blizu Seattla v ZDA, ki je dolg 3,6 km, a je to opuščen železniški predor. 

Peljeva se 2 km po urejeni kolesarski stezi in iščeva vhod v predor. Prijazen par, ki je bil na jutranjem teku, naju je usmeril proti njemu.

Predor naju je resnično navdušil. Pravijo, da so pri njegovem načrtovanju sodelovali tudi psihologi, kar se odraža v barviti dinamični osvetlitvi, ki se spreminja glede na promet.

Na sredini sta dva kolesarska pasova, na desni pa tekaška steza pokrita s tartanom, na drugi strani pa pas za pešce.

V predoru ohranjajo temoeraturo pri 7 °C, da je primerna vadbena pot za tekače pozimi.

Da bi na tako dolgi poti pod hribom ne imeli skrbi, strahu in stisk, so oblikivalci rešili z več kot 100 varnostnimi kamerami. 

Poleg tega je predor opremljen s stiliziranimi poslikavami, ki predstavljajo mesto in naravo okoli njega. 

Psihologi so predlagali dodatno dve stilno urejeni počivališči, ki prispevata k občutku varnosti. 

Kolesarjenje, umetnost in sprostitev delajo predor edinstven. Norvežani znajo poskrbeti za dobrobit svojih državljanov.

Še sreča, da kanček tega lahko uživamo tudi ostali.

Pot nadaljujeva še dobre 4 km, da prispeva do centra mesta, ki leži  ob pristanišču. Sonce res pripeka, nebo je brez oblačka. 

Če drži podatek, da v Bergnu v povprečju dežuje 265 dni na leto in je najbolj namočeno mesto v Evropi, imava res veliko srečo, da ga doživiva v popolnoma poletni preobleki brez oblačka.

Na pomolu naju preseneti ogromna množica ljudi, godba na pihala, stojnice.  Zveva, da se danes odvija festival s kulturnimi, folklornimi in glasbenimi točkami.

Ogledava si slikovita pisana pročelja tipskih lesenih hiš vzdolž pomola. Vstopiva tudi v ozko ulico, kjer je lepo vidna notranja ukrivljena struktura teh lesenih hiš.

Hiše so ena najbolj fotografiranih točk v okrožju v Bergnu. Vpisane so v Unescovo svetovno dediščino. Ker so bile obdavčene glede na površino na tleh, so zgornja nadstropja gradili previsno. 

Za kosilo si privoščiva okusen sendvič z dvemi vrstami prekajenega lososa, gamberi in solato na stojnicah ob pomolu. 

Za zaključek se odpeljeva na dva konca mesta, občudujeva staro mestno jedro z ozkimi ulicami in lesenimi hišami in veliko rož in zelenja. 

Bojan mora preizkusiti miniaturno ulico, ki je navkreber podobno speljana kot cik-cak ulica v San Franciscu. 

Pregreta od sonca sva se popoldne vrnila v avtodom. Na pomolu je veliko kopalcev, ki se predajajo radodarnim sončnim žarkom

Bergen je tudi že kraj, ki ima skoraj polnočno sonce. Opolnoči je tako svetlo, da lahko bereš zunaj.