Dan 4 - Sète

Dan 4 - Sète

Sva v kampu Pech d'Ay v kraju Balaruc-les-Bains, 7 km oddaljen od Séta. 

Ponoči je bilo nekaj kapljic dežja, zjutraj pa je bilo oblačno. Po zajtrku sva se peš odpravila do 3 km oddaljenega nakupovalnega centra, kjer sva uredila dostop do interneta pri agenciji Free wifi. Odločila sva se za opcijo 210 GB za 19:00 € in 10 za SIM kartico za en mesec. Kar ugodno, saj so istali ponudniki omogočali le 2 GB za več denarja. 

(V bližini je zanimiv mural, skoraj kot resničen, kajne?)

Imela sva srečo, da nama je vse prijazno uredila uslužbenka. Zanimivo, da skoraj nihče ne govori angleško, tako da nama je prišlo prav  najino znanje francoščine. ;). Sedaj sem v praksi lahko preverila, kakšen je moj priklic francoskih besed in slovnice in lahko rečem, da je do prave komunikacije še zelo daleč. :(

A se ne dam, še naprej se bom pridno učila in ni vrag, da ne uspem.

Po kosilu so se oblaki malo dvignili, zato sva se s kolesi odpravila v 7 km oddaljen Sète. 

Do tam pelje lepo urejena kolesarska steza. 

Sète je glavno pristaniško mesto v jugovzhodni francoski regiji Occitanie.   To Sredozemsko mesto leži na ozki ožini, ki obdaja veliko laguno Thao. Nad mestom se vzpenja grič Mont St Clair, od koder se lepo vidi, da mesto leži na mreži kanalov. Prav zato so mestu nadeli vzdevek »Benetke Languedoca«.  

Na Mont St. Clair se povzpneva jutri s skuterjem, zato več o tem jutri. 

Sète, imenujejo tudi »edinstveni otok« zaradi kanalov in otoške lege, saj na dveh koncih celino delijo kanali.  Séte je priljubljena turistična destinacija te regije.

V mestu ni bilo najlažje voziti kolo, saj so ulice ozke, kolesarskih stez ni in promet je precej gost. Vsepovsod so parkirani avtomobili. 

S kolesom v roki sva hodila vzdolž največjega kanala. Množica privezanih čolnov, ki čakajo na sezono, slikovite hiše na obeh straneh, malo spominja na Amsterdam in Kopenhagen. 

Posebej slikovita je vrsta različnih mostov, od koder je lep razgled na mesto in oba bregova kanalov. 

Mesto se konča s trdnjavo, kjer je danes razburkano morje pljuskalo ob skalnato. obalo. 

Sète leži na pobočju hriba, zato je večina ulic ob desnem bregu strmih in ozkih. Zanimiv je stari del centra, najstarejše okrožje, kjer so majhne hiše, ozke ulice in na nekaterih stenah kar nekaj zanimivih muralov, pristne podobe Sète. Imenuje se Quartier Haut.  

Slovi kot okrožje umetnikov, stavbe pa kažejo okcitanske značilnosti. Zgodovina omenja, da so okrožje ustvarili priseljeni ribiči iz Neaplja, zato si je prislužila tudi vzdevek "mali Neapelj".  

Ko sva se vračala v kamp, je posijalo sonce in še polepšalo doživetje. 

Port Camargue in Grau du Roi

Day 3 - Port Camargue in Grau du Roi 

Zjutraj sva se sprehodila po mestecu St. Gilles. Na tržnici, ki ponuja bogat izbor zelenjave, kupiva solato.

Nato si ogledava mestno katedralo, ki je za tako majhen kraj res ogromna.

Zanimiv je pogled na kanal, kjer so privezani čolni različnih kategorij, zgledajo kot bivalni čolni za najem, so pa tudi malo skromnejši, za vožnjo po kanalu. Poleti mora boti tu precej živahno, saj je do morja le okrog 20 km. 

Po ogledu se odpraviva do Port Camargue, ki ima ime po bližnjem narodnem parku. S ptičje perspektive spominja na Dubajev Palm island ;), le da je tu otočke ustvarila narava. 

Voziva po nasipu, na desni in levi so travniki in z grmičevjem porasla ravnina, kjer se pasejo pol divji beli konji in črna goved. Veliko je vinogradov posebne pol metra visoke trte, ki uspeva v tej peščeni zemlji delte. 

Pred mestom je bila v križisču velika silhueta plamenca, in že po nekaj metrih sva v plitvih jezercih delte ob cesti videla na stotine pravih plamencev. 

Camarga je naravna regija v južni Franciji, ki leži južno od mesta Arles, med Sredozemskim morjem in obema rokavoma delte reke Rone, največje delte zahodne Evrope.

Port Camarga je ogromno turistično naselje, stavbe ki spominjajo na jahte so vzdolž morja in tvorijo neke vrste otočkov. V sezoni mora biti tu neverjetna gužva. Sedaj pa stavbe bolj ali manj samevajo.

Pristanišče se nahaja poleg starega ribiškega mesteca Grau du Roi in njegovega kanala, obdanega z ribiškimi čolni, starimi stavbami in restavracijami. 

Tu si privoščiva ribjo kosilo v restavraciji ob kanalu. 

Po kosilu se razgledava še ob kanalu in centru mesteca in se odpraviva do Séta, kjer je odprt camp. 

Od Genove do Saint-Gillesa

Dan 2 - od Genove do Saint-Gillesa

Ob10:30 sva se odpravila iz Ovade. Naša nemška soseda, ki se po šestih mesecih vračata s Korzike, sta nama povedala, da je v Franciji težava z bencinom in nama priporočila, da preden zapustiva Italijo, napolniva tank z gorivom. Kaj vse naju še čaka v teh burnih časih stavk in protestov zaradi nove pokojninske reforme v Franciji?!?

Avtocesta od Genove do francoske meje teče po viaduktih in skozi brezštevilne predore. Vsepovsod potekajo cestna dela, posebej na mostovih in v tunelih. Ko sva se peljala mimo Genove, me je prešinil spomin na pred leti porušen most nad mestom. Kar malo tesno mi je bilo pri srcu, ko sva se peljala čez vse te mostove nad ozkimi dolinicami. Misel ni bila lepa.

Okolica je zanimiva, saj je gričevnata, povečini porasla z nasadi oljk, po dolinicah in vrhovih pa so raztresena večja in manjša naselja. Vsepovsod po grebenih gričev so postavljene tople grede, v katerih gojijo zelenjavo, cvetje in grmovnice. 

Ob 12:30 sva do polnega napolnilla gorivo pred mejo in vstopila v Francijo. 

Tudi tu je avtocesta polna kamijonov, a promet teče tekoče. Ves čas se cesta spušča proti obali. Voziva po največjem mokrišču Camargue v Evropi, delti reke Rona. Tu naj bi po podatki bili divji konji. Predvidoma, naj bi se vračala po obalni cesti in ne po Avtostradi dei fiori, kar bo gotovo veliko prijetnejše, a daljše potovanje.  Po slabih 500 km se ustaviva na postajališču v Saint-Gilles, kjer bova prenočila.