Tunel upanja

Jesen je tu, zjutraj je bila temperatura v Sarajevu 5°C, tu v kampu pa gotovo še manj, saj smo več kot 800 m/nm visoko.

Počakala sva, da je sonce malo otoplilo zrak in se pozno dopoldne odpravila na ogled še nekaterih posebnosti Sarajeva. 

Danes sva imela v načrtu ogled znamenitega sarajevskega Tunela upanja, Tunela rešitve, ki je oddaljen nekaj več kot 10 km.

Viri pravijo, da je bilo bleganje Sarajeva najdaljše obleganje mesta v zgodovini modernega vojskovanja. Sarajevo je bilo 1425 dni obkoljeno in pod stalno blokado in topniškim ognjem, odtezano od ostale domovine. Edino okolica letališča je bila pod nadzorom ZN, ki pa tudi niso dovolili meščanom prehoda do svobodnega ozemlja BIH. 

Mesto je trpelo pomanjkanje vsega, od vode, hrane do zdravil in municije. Toda tudi neokupiran del ob letališču zanje ni bil prehoden. 

Zato so 1993 v vasi, ki leži ob letališču, pod letališko stezo izkopali tunel do svobodnega mesta in tako zagotovili oskrbo in humanitarno pomoč mestu.

Kopali so noč in dan in ga končali v 4 mesecih in 4 dneh. Tunel je bil 800 m dolg, 1 m širok in 1,60 m visok. Zanimivo, da so okupatorji, vedeli, da obstaja, a ga niso našli.

Tunel imenujejo Tunel upanja ali Vrata Sarajeva. 

Vhod v tunel je zdaj muzej. Ogledala sva si del rova, ki je na ogled, predmete na razstavi, video iz tistih časov in slikovno tazstavo. Kot opomnik pa je tam tudi zelo dolg seznam umrlih v tej vojni.

Vsi pedmeti, orodja, pripomočki, orožje in video predstavitev obiskovalcu slikovito prikliče grozote tistega časa in hrabrost skromnih ljudi, ki so se borili za ohranitev mesta in ljudi v njem. Uspelo jim je. 

Ko sva si vse to ogledala, sva razmišljala, kako krhka je naša svoboda, saj se nekaj podobnega dogaja v naši bližini tudi sedaj. 

Sarajevo na mnogih mestih še vedno kaže ostanke te vojne, mnoge fasade so še vedno poškodovane s strelnim orožjem, nekatere stavbe so le še ogrodja, brez strehe. A mesto je živahno in raste v upanju na mir in sožitje. 

Človeku po takem ogledu ostane grenak priokus, a je to edini način, da bolje dojameš resničnost tistega časa. 

Vrnila sva se v srce Sarajeva, Baščaršijo in še pod današnjimi vtisi opazovala mesto in ljudi v njem. 

Ogledala sva si tudi novejši del mesta. Najprej sva šla do obnovljene dvorane ZOI in se fotografirala pri maskoti Vučko v avli. Dvorane si nisva mogla ogledati, ker je bila takrat neka prireditev. 

Na poti do razgledne točke, sva se ustavila ob katedrali, ki stoji v novejšem delu mesta.

Povzpela sva se na griček, kjer je ploščad s klopmi in lep razgled. A tudi tu je žalosten pomnik, veliko pokopališče z številnimi belimi nagrobniki. 

Na poti domov sva se ustavila še v modrem 172 m visokem zvitem stolpu Avaz Twist Tower. 

Z dvigalom sva se povzpela 35 nadstropij visoko. V restavraciji sva ob pijači imela res lep razgled na mesto. Še boljši pa je bil na razgledni ploščadi dve nadstropji višje.

Sonce je že zahajalo in shladilo se je, ko sva se odpravila v kamp.

Sarajevo, bob steza ZOI

Zbudila sva se v kar sveže jutro. Morala sva vklopiti malo gretja, da je prijetneje. Vreme pa je kot po naročilu, sončno. 

V poznem dopoldnevu sva se toplo oblekla za vožnjo s skuterjem in se odpravila po cesti, ki pelje po pobočju hriba Trebević. Na cesti je bilo presenetljivo veliko prometa. Ko sva prispela do manjšega platoja pod vrhom, sva zagledala lep hotel Pino, nature hotel z urejeno okolico in teraso. 

Nedelja je in izgleda, da je to priljubljena destinacija Sarajevčanov. Številni avtomobili na velikem parkirišču in ogromno ljudi na terasi hotela je lep dokaz za to. 

Peš sva se odpravila po stezi, ki vodi do vrha vzpenjače. 

Najin cilj je v bistvu bila olimpijska bob in sankaška steza, ki je bila zgrajena za ZOI 1984. 

Po dobrem kilometru poti po gozdu sva zagledala spodnji del steze. 

Proga je bila poškodovana zaradi Obleganje Sarajeva in še vedno ostaja večinoma nedotaknjena, z vojnimi ranami bojnih lukenj, izvrtanih v enega zadnjih zavojev proge. 

Kasneje so jo prepustili ustvarjalcem grafitov, kar je še danes lepo vidno.

Koliko nadobudnih sportnikov se je spustilo po njej in upalo na dober rezultat! To je steza z bogato "avro". Škoda, da jo ne vzdržujejo več, saj je res slikovita, teče namreč med drevesi in grmovjem pobočja hriba. 

Skupaj z drugimi obiskovalci, sva se sprehodila skoraj po celotni progi. 

Malo višje je končna postaja žičnice, ki pelje iz doline na hrib. Vzpenjača, ki je bila zgrajena 1959, je pred dvemi leti ponovno začela obratovati (po 26 letih).

 Zaslovela je med olimpijskimi igrami, med vojno pa je bila popolnoma uničena. Sedaj pa ponovno ponuja res slikovito izkušnjo z lepim razgledom na Sarajevo iz kabin

Končna postaja žičnice ima tudi lepo razgledno restavracijo na vrhu stavbe, kjer sva uživala v soncu ob dobri kavi in lepim razgledom na mesto.

Na poti do skuterja sva se odločila, da si bova privoščila kosilo v hotelu Pino. Ogromna restavracija je bila polna gostov tako zunaj kot v notranjosti. 

Našla sva mizo in kljub velikemu številu ljudi bila kar hitro postrežena. Naročila sva dnevno ponudbo domačih specialitet, ki se je izkazala za dobro izbiro, saj je danes to bila teletina izpod sača (peke) s prilogo in zelenjavo na žaru. Zelooooo dobro.

Izpolnila sva potrebe po gibanju, svežem zraku, lepih razgledov in okusni hrani in se odpravila v dolino. Nabaviti sva morala nekaj hrane. 

Mimogrede sva si ogledala še Skenderijo, znan športno-kulturno-poslovni center v Sarajevu. Skenderijo sestavlja več prizorišč, med katerimi je dvorana košarkaša Mirze Delibašića, najboljšega športnika BIH 20. stoletja. V tej dvorani so na olimpijadi tekmovali v drsanju.

Njegov kip krasi predverje Skenderije. 

Zvečer pa sva uživala nočni pogled na Sarajeva iz avtodoma. Še nikoli nisva imela takega. Razgleda kz svoje premične dnevne sobe Tu je dokaz :).

.

Sarajevo, Baščaršija

Z lepimi vtisi iz Mostarja se odpravljava proti Sarajevu. Voziva se po lepi a prometni cesti, ki je speljana nekaj časa vzdolž levega, nato desnega brega Neretve in kar nekaj elektrarn. 

Posebej lep je predel, kjer je reka izdolbla pravi kanjon in jo obdajajo visoki vrhovi.

Zadnji del poti se peljeva po avtocesti. Ko sva prispela do Sarajeva, se je promet močno zgostil. Najin cilj je bil manjši kamp Zlatiste na hribu nad mestom. 

Dobila sva zadnje prosto mesto v družbi kamperjev iz skoraj pol EU, Belgije, Francije, Nemčije, Nizozemske, Hrvaške, pa še Srbije in Bosne.

Po kosilu sva se s skuterjem odpravila v mesto. Sarajevo, glavno mesto Bosne in Hercegovine leži v ozki dolini ob reki Miljacki, ob vznožju gore Trebević. Obdajajo pa ga Dinarske Alpe. Slikovito in pisano, taka kot je tudi sicer njegova podoba.

Ko sva v gostem prometu in številnih enosmernih ulicah uspela najti prostor za najin konjiček, sva se pridružila res veliki množici ljudi na Baščaršiji, stari turški tržnici. Tu sva preživela preostali del sončnega popoldneva.

Stari bazar iz 15. stoletja leži v osrčju starega mestnega jedra Sarajeva. Ob vstopu vanj se najprej ustaviš ob znamenitem vodnjaku Sebilj na sredini malo večjega trga, ki je njegova ikona.  

Odpraviva se po labirintu tlakovanih ulic, polnih trgovin z ročno kovanimi izdelki, nakitom, lončevino in spominki. 

 Pročelja trgovin prehajajo ena v drugo po ozkih ulicah, stojnice z bleščečimi bakrenimi džezvami in tradicionalnimi slikovitimi servisi za kavo pritegnejo poglede na vsakem koraku. 

Še nekaj je tipičnega v tem okolju. Rahel dim in vonj po čevapčičih draži vohalne dlačice, da kljub sitosti želiš preizkusiti to njihovo specialiteto. Nešteto je restavracij, ki vabijo z dobro hrano. Danes je sobota, zato je naval še večji. Srečala sva kar nekaj slovenskih skupin. 

Na vsakem koraku opaziš, da je mesto ohranilo močan muslimanski značaj. Veliko je mošej, lesenih hiš z okrašeno notranjostjo. Velik del prebivalstva je muslimanov.  

Od zunaj sva si ogledala Glavni mošeji v mestu sta Gazi Husreff-begova mošeja in mošeja Ali Paše. 

Čisto zraven Begove Džamije stoji stolp z uro iz poznega 16. stoletja.

Glavno mesto Bosne in Hercegovine je poznano tudi po atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda leta 1914. Na pročelju muzeja je spominsko obeležje in nekaj zgodovinskih slik.

V bližini sva si ogledala tudi Latinski most, otomanski most čez reko Miljacko. 

 Prav ta most je bil kraj atentata na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki ga je leta 1914 izvedel Gavrilo Princip in je na koncu pripeljala do prve svetovne vojne.

Popoldne, poln vtisov in posnetkov sva zaključila s porcijo čevapčičev v lepinji in kajmakom. Okusen zaključek. 

Jutri nadaljujeva z raziskovanjem