Sarajevo, bob steza ZOI

Zbudila sva se v kar sveže jutro. Morala sva vklopiti malo gretja, da je prijetneje. Vreme pa je kot po naročilu, sončno. 

V poznem dopoldnevu sva se toplo oblekla za vožnjo s skuterjem in se odpravila po cesti, ki pelje po pobočju hriba Trebević. Na cesti je bilo presenetljivo veliko prometa. Ko sva prispela do manjšega platoja pod vrhom, sva zagledala lep hotel Pino, nature hotel z urejeno okolico in teraso. 

Nedelja je in izgleda, da je to priljubljena destinacija Sarajevčanov. Številni avtomobili na velikem parkirišču in ogromno ljudi na terasi hotela je lep dokaz za to. 

Peš sva se odpravila po stezi, ki vodi do vrha vzpenjače. 

Najin cilj je v bistvu bila olimpijska bob in sankaška steza, ki je bila zgrajena za ZOI 1984. 

Po dobrem kilometru poti po gozdu sva zagledala spodnji del steze. 

Proga je bila poškodovana zaradi Obleganje Sarajeva in še vedno ostaja večinoma nedotaknjena, z vojnimi ranami bojnih lukenj, izvrtanih v enega zadnjih zavojev proge. 

Kasneje so jo prepustili ustvarjalcem grafitov, kar je še danes lepo vidno.

Koliko nadobudnih sportnikov se je spustilo po njej in upalo na dober rezultat! To je steza z bogato "avro". Škoda, da jo ne vzdržujejo več, saj je res slikovita, teče namreč med drevesi in grmovjem pobočja hriba. 

Skupaj z drugimi obiskovalci, sva se sprehodila skoraj po celotni progi. 

Malo višje je končna postaja žičnice, ki pelje iz doline na hrib. Vzpenjača, ki je bila zgrajena 1959, je pred dvemi leti ponovno začela obratovati (po 26 letih).

 Zaslovela je med olimpijskimi igrami, med vojno pa je bila popolnoma uničena. Sedaj pa ponovno ponuja res slikovito izkušnjo z lepim razgledom na Sarajevo iz kabin

Končna postaja žičnice ima tudi lepo razgledno restavracijo na vrhu stavbe, kjer sva uživala v soncu ob dobri kavi in lepim razgledom na mesto.

Na poti do skuterja sva se odločila, da si bova privoščila kosilo v hotelu Pino. Ogromna restavracija je bila polna gostov tako zunaj kot v notranjosti. 

Našla sva mizo in kljub velikemu številu ljudi bila kar hitro postrežena. Naročila sva dnevno ponudbo domačih specialitet, ki se je izkazala za dobro izbiro, saj je danes to bila teletina izpod sača (peke) s prilogo in zelenjavo na žaru. Zelooooo dobro.

Izpolnila sva potrebe po gibanju, svežem zraku, lepih razgledov in okusni hrani in se odpravila v dolino. Nabaviti sva morala nekaj hrane. 

Mimogrede sva si ogledala še Skenderijo, znan športno-kulturno-poslovni center v Sarajevu. Skenderijo sestavlja več prizorišč, med katerimi je dvorana košarkaša Mirze Delibašića, najboljšega športnika BIH 20. stoletja. V tej dvorani so na olimpijadi tekmovali v drsanju.

Njegov kip krasi predverje Skenderije. 

Zvečer pa sva uživala nočni pogled na Sarajeva iz avtodoma. Še nikoli nisva imela takega. Razgleda kz svoje premične dnevne sobe Tu je dokaz :).

.

Sarajevo, Baščaršija

Z lepimi vtisi iz Mostarja se odpravljava proti Sarajevu. Voziva se po lepi a prometni cesti, ki je speljana nekaj časa vzdolž levega, nato desnega brega Neretve in kar nekaj elektrarn. 

Posebej lep je predel, kjer je reka izdolbla pravi kanjon in jo obdajajo visoki vrhovi.

Zadnji del poti se peljeva po avtocesti. Ko sva prispela do Sarajeva, se je promet močno zgostil. Najin cilj je bil manjši kamp Zlatiste na hribu nad mestom. 

Dobila sva zadnje prosto mesto v družbi kamperjev iz skoraj pol EU, Belgije, Francije, Nemčije, Nizozemske, Hrvaške, pa še Srbije in Bosne.

Po kosilu sva se s skuterjem odpravila v mesto. Sarajevo, glavno mesto Bosne in Hercegovine leži v ozki dolini ob reki Miljacki, ob vznožju gore Trebević. Obdajajo pa ga Dinarske Alpe. Slikovito in pisano, taka kot je tudi sicer njegova podoba.

Ko sva v gostem prometu in številnih enosmernih ulicah uspela najti prostor za najin konjiček, sva se pridružila res veliki množici ljudi na Baščaršiji, stari turški tržnici. Tu sva preživela preostali del sončnega popoldneva.

Stari bazar iz 15. stoletja leži v osrčju starega mestnega jedra Sarajeva. Ob vstopu vanj se najprej ustaviš ob znamenitem vodnjaku Sebilj na sredini malo večjega trga, ki je njegova ikona.  

Odpraviva se po labirintu tlakovanih ulic, polnih trgovin z ročno kovanimi izdelki, nakitom, lončevino in spominki. 

 Pročelja trgovin prehajajo ena v drugo po ozkih ulicah, stojnice z bleščečimi bakrenimi džezvami in tradicionalnimi slikovitimi servisi za kavo pritegnejo poglede na vsakem koraku. 

Še nekaj je tipičnega v tem okolju. Rahel dim in vonj po čevapčičih draži vohalne dlačice, da kljub sitosti želiš preizkusiti to njihovo specialiteto. Nešteto je restavracij, ki vabijo z dobro hrano. Danes je sobota, zato je naval še večji. Srečala sva kar nekaj slovenskih skupin. 

Na vsakem koraku opaziš, da je mesto ohranilo močan muslimanski značaj. Veliko je mošej, lesenih hiš z okrašeno notranjostjo. Velik del prebivalstva je muslimanov.  

Od zunaj sva si ogledala Glavni mošeji v mestu sta Gazi Husreff-begova mošeja in mošeja Ali Paše. 

Čisto zraven Begove Džamije stoji stolp z uro iz poznega 16. stoletja.

Glavno mesto Bosne in Hercegovine je poznano tudi po atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda leta 1914. Na pročelju muzeja je spominsko obeležje in nekaj zgodovinskih slik.

V bližini sva si ogledala tudi Latinski most, otomanski most čez reko Miljacko. 

 Prav ta most je bil kraj atentata na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki ga je leta 1914 izvedel Gavrilo Princip in je na koncu pripeljala do prve svetovne vojne.

Popoldne, poln vtisov in posnetkov sva zaključila s porcijo čevapčičev v lepinji in kajmakom. Okusen zaključek. 

Jutri nadaljujeva z raziskovanjem

Medžugorje, Mostar

Obeta se še en sončen dan z malo vetra. Odpraviva se do mesta, kamor se zgrinjajo množice romarjev od vsepovsod.

Iz kampa greva po bližnjici in po nekaj metrih sva na ulici, ki pelje do cerkve Kraljice miru. 

Ulice so na obeh straneh obdane z trgovinicami s spominki, relikvijami, križi, slikami, ki prikazujejo mlado Marijo in Jezusa in drugimi liturgičnimi primerki. 

Pred nama je bila lepa visoka Cerkev svetega Jakoba Velikega. 

Ob njej je vrt, kjer stoji kip Marije, pri kateri ljudje klečijo in molijo. V polni cerkvi je potekala maša v različnih jezikih. 

Tudi zunaj cerkve je bilo veliko skupin, nekaterim so pojasnjevali zgodbo, drugi so peli nabožne pesmi.

Za cerkvijo je ogromen prostor s sedeži, namenjen zbiranju velikega števila vernikov. Od tam vodi drevored s slikovnimi postajami. 

Na koncu drevoreda je okrogel prostor s kipom »Vstalega Kristusa« s katerega naj bi kapljala tekočina. 

Povsod so v krogu klopi, namenjene postanku in molitvi. V ozadju je videti na vrhu gire Križevac velik betonski križ.

Medjugorje je neuradno katoliško romarsko mesto, odkar se je leta 1981 na Hribu prikazovanj domnevno prikazala Devica Marija z dojenčkom dvema deklicama. Od takrat se baje redno prikazuje. 

Neštete zgodbe, ki pripovedujejo o spreobrnjenju in čudežih, so Medžugorsko zgodbo naredili izjemno v sodobni cerkveni zgodovini. Rimskokatoliška cerkev do sedaj prikazovanj ni uradno potrdila.

Od cerkve se odpraviva proti hribu Crnica, kjer se je domnevno prikazala Marija Devica. Pridružila sva se velikemu številu ljudi, ki so se odpravili navzgor. 

Mnogi so se poti lotili bosi. V tišini smo se vzpenjali po ostrih a tudi že zglajenih galvanah, ki spominjajo na hudourniško strugo. Nešteto je izhojenih potk med kamni in ostrim grmovjem. Pot pa je strma in za bose noge prav gotovo pokora. 

Na levi strani so kamni z zgodbo križevega pota. Ob njih se skupine ustavljajo in molijo. Pot sicer ni pretirano dolga, morda 1 km, a zaradi strmine in kamenja zahtevna. Križev pot se konča na mestu, kjer se je Marija prikazala otrokom. Tam stoji njen bel kip, v ozadju pa je Jezus na križu. 

Množica sedi okoli in moli. Sliši se tudi jok. Veliko je Italijanov in Poljakov. Mnogi v mislih prosijo za pomoč in usmiljenje. 

Sestop je bil na drugi strani malo krajši in lažji. Prvič sva doživela romanje v živo in občutila umirjenost, tišino in spokojnost. 

Kako mogočno versko središče so ustvarili v tej multi kulturni, verski in jezikovni deželi. 

Pot sva nadaljevala proti Mostarju. Parkirala sva nad mestom, na srečo je se bilo dovolj prostora tudi za najin avtodom.

V bližini so stopnice vodile naravnost do ulice, ki pelje do starega mostarskega mostu. 

Ozke slikovite ulice polne trgovinic s kovanimi izdelki iz bakra, lepimi džezvami in kompleti za kavo, rut in šalov in vsega mogočega. Ulice so bile polne obiskovalcev, prav tako restavracije, ki ponujajo lokalno hrano.

Ustaviva se na vogalu od koder je krasen pogled na Stari most. Sprehodiva se po ulicah, greva do rečne struge od koder je prekrasen pogled na most.

Zgodovinsko mesto Mostar se razteza čez oba bregova reke Neretve in njeno dolino. Razvilo se je v 15. in 16. stoletju.

Mostar je znan po starih turških hišah in Starem mostu, po katerem je tudi dobil ime.

Ostanki bombardiranja...

 V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil uničen večji del zgodovinskega mesta in Stari most. Stari most in številne stavbe v starem mestnem jedru so bile obnovljene ali ponovno zgrajene s prispevkom UNESCa.

Sprehod po Mostarju je kljub množici obiskovalcev prijeten in poživljajoč.

Vsepovsod je videti visoke bele minarete. 

Prijetno utrujena sva se odpeljala do bližnjega kampa Neretva, ki ne obratuje a je odprt. Tu sta tudi dva nemška kolesarja.

Jutri pa pride na vrsto Sarajevo. Se že veseliva.