Boka Kotorska, Kotor

Včeraj zvečer sva pristala v mini kampu, prostor le za par šotorov in manjši avtodom, v vasi Stoliv, ki leži na vznožju hriba ob obali. Cesta do te vasi teče ob morju in je kar precej ozka, dostop do manjšega prostora za kampiranje pa strm in ozek. Uspelo nama je parkirati in mirno sva prespala noč na tem mestu.

V zgodnjem dopoldnevu sva se s skuterjem odpravila raziskovat Kotor in kotorski zaliv. 

Ko sva prišla do krožišča na robu mesta, sva se znašla v zelo gostem prometu. Vrsta vozil se je vila do pristanišča. 

Že po poti sva videla 3 velike križarke, zasidrane v zalivu. Ko sva prišla blizu vhoda v staro mestno jedro Kotorja, pa sva občutila tudi naval obiskovalcev teh treh križark. Skupine z vodiči so se zgrinjale v mesto. 

Midva sva raje za trenutek postala v bližnji tržnici s pisano ponudbo sadja in zelenjave. Ogledala sva si, kaj bova na povratku kupila, olive, grozdje, por in bučke.

Nato sva se odpravila skozi mestna vrata v slikovito staro mesto Kotor. 

Iz manjšega trga vodijo ozke in lepe ulice. 

V starem delu je veliko spomenikov, cerkva in ostankov, ki pričajo o bogati zgodovini. 

Na strmem pobočju gore se na 280 m nad starim mestnim jedrom dviga Kotorsko obzidje ali Kotorske utrdbe San Giovanni iz 9. stoletja.

Staro impozantno zidovje na strmem pobočju priča o burni preteklosti kraja. Utrdbe so dostopne po 1350 strmih stopnicah in so priljubljena turistična točka. 

Sodobni del Kotorja se razprostira vzdolž obale zaliva.

Nisva se odločila za vzpon po obzidju, saj sva imela v planu ogled Kotorja z višje točke, kje gotovo ne bo toliko ljudi.

Peljala sva se do razgledne točke na cesti, ki pelje čez hribe iz Kotorja proti Cetinju. Čeprav je cesta ozka in teče po strmem hribu, se po njej odpravijo tudi veliki avtobusi, s potniki iz križark, prav gotovo. Seveda je srečevanje težavno in možno le na določenih mestih. 

Z motorjem nisva imela težav, a bolj ko sva se dvigala, bolj sem imela v želodcu metuljčke, saj je obcestna kamnita ograja nizka in pogosto tudi porušena, strmine pa kar vratolomne.

Ta del ceste šteje 28 strahospoštovanih serpentin (z moje strani). Na poti sva se kar nekajkrat ustavila, saj so bili razgledi na kotorski zaliv im mesto prekrasni. Še tako sofisticirane kamere na telefonu ne morejo pričarati dejanske lepote.

Vmes sva se ustavila na posebni razgledni točki, ki je vklesana v skale hriba in ima posebno leseno teraso, ki dobesedno visi nad zalivom. Lahko bi ji rekli "sky stand", če bi jo primerjali s "sky walk" na gori Biokovo nad Makarsko.

Daljši postanek sva naredila na 925m, kjer je restavracija. Pot se še nadaljuje, a razgled od tam je bil prelep. Odločila sva se za kosilo v Nevesti Jadrana, kjer sva uživala ob hrani in krasnem razgledu. 

Pot navzdol je bila prijetnejša. Ko sva prispela do Kotorja, sva se zopet znašla v morju pločevine in se počasi prebijala po obalni cesti izven mesta. Odločila sva se peljati okrog celega zaliva Boke Kotorske. 

Severni del zaliva je cesta široka in lepa. V poznem popoldnevu sva peljala mimo mesteca Perast, kjer nasproti ležita dva manjša otočka. Na mini otočku z imenom Gospa od Škrpjela, Gospa od skal iz 15. stoletja stoji majhna cerkev.  

Po 30 km sva prispela do trajekta, ki prečka zaliv in ga uporablja vsak, ki potuje po jadranski magistrali iz Hrvaške v Črno Goro. 

Le nekaj km stran je najin avtodom. Kako lepa je Boka Kotorska. Če bi ostala še en dan, bi se odločila tudi za ogled te lepote s čolna. Prav gotovo bi bilo nepozabno

Ostrog Monastery, Črna Gora

Ponoči je malo mrcinilo, kot so tudi napovedali, a velikega dežja ni bilo. Po zajtrku sva zapustila Žabljak in nepopisne lepote Durmitorja, ki si zaslužijo vse pohvale.

Za nama so adrenalinske soteske Tare, vijugaste in ozke ceste nad sotesko, širjave planote Žabljaka, ki s svojo podobo spominja na kakšno alpsko planšarsko planoto in odsev prekrasnega Črnega jezera, obkoljenega z gozdovi in z dvatisočaki. 

Človeka taka narava čisto omami in ga očara. Nič se ne more kosati s stvarjenjem matere narave, le uživati jo pogosto nimamo časa, ali pa ne znamo, žal. 

Po lepo urejeni cesti se v smeri Nikšiča peljeva proti samostanu Ostrog Monastery. Vožnja je bila lažja po tej cesti. 

Ko pustiva za sabo Nikšič, se cesta začne vzpenjati po strmini gore. Cesta je vklesana v pobočje in pogled proti dolini je bil iz kilometra v kilometer bolj neprijeten. Tudi cesta se je zožila in na določenih mestih se je cestišče rahlo posedlo. 

Višje ko sva bila, bolj oddaljeno se je zdel najin cilj. Malo naju je potolažilo, ko sva videla, da iz nasprotne smeri vozijo tudi manjši avtobusi. Zagotovo bo tam zgoraj možno najti prostor za parkiranje in obračanje. A dvom je obstajal. 

Ko sva prispela pod vrh gore, sva se oddahnila, saj je bilo sredi ničesar, na manjši gorski polici, nekaj hiš z manjšim samostanom in kar prostorno parkirišče. 

Parkirala sva in se ozrla v strmo pobočje vrha gore nad nama. Tam je v meglici belo odseval del znamenitega samostana, vklesan v steno. Morda malo spominja na naš Predjamski grad. 

Pridružila sva se številnim obiskovalcem, ki so se peš podali do 3 km oddaljenega samostana. Nekateri smo se odločili za strme stopnice, ki so vodile naravnost navzgor, drugi so šli okrog po cesti. Neštete kamnite stopnice so nam pošteno vzele sapo, a to je tudi namen pokore, ko se odpraviš do takega svetišča, kajne?

Samostan Ostrog je samostan Srbske pravoslavne cerkve, ki je vklesan v skoraj navpično skalo, visoke gore Ostroška Greda. Posvečena je svetemu Vasiliju Ostroškemu. Samostan Ostrog je najbolj priljubljen romarski kraj v Črni Gori. Sem romajo verniki vseh veroizpovedi od pravoslavne, katoliške in muslimanske vere. Je pa tudi najbolj obiskanih na Balkanu. 

Bel v strmo skalo vklesan samostan ima dve zanimivi jamski cerkvi, ki nista bili poškodovani v požaru, zato so njune freske, ki so poslikane na naravnem kamnu, še iz 17. stoletja. Na žalost fotografiranje v notranjosti ni dovoljeno.  

Vklesane stopnice z mozaiki svetnikov vodijo v dva druga nivoja, kjer sta slikoviti razgledni ploščadi. Od tod je najbrž lep razgled na dolino, a danes je ta bila odeta v meglo. Tako je bil trenutek še bolj mističen.

Vhod v samostan in spremljajoče stavbe se lepo vklapljajo v okolico. 

Po ogledu sva se po cesti vračala do parkirišča, saj so bile stopnice zaradi rosenja preveč spolzke. 

Lep mozaik Noetove barke za slovo.

Ravno prav utrujena in zadovoljna sva se odpravila proti Budvi in Tivatu, kjer načrtujeva prenočiti. Iz gorske pokrajine sva se počasi bližala obali. 

Tudi za zaključek poti sva peljala po sicer lepi, široki cesti, a vklesani v golo pobočje in z ostrimi ovinki visoko nad dolino. Razgled na Budvo, Sv Štefan in morje je bil ob sončnem zahodu, kljub oblakom lep. 

Pristala sva v mini kampu v Kotorskem zalivu.

Kanjon Tare, Žabljak

Kmalu po osmi uri sva se odpravila na pot do naslednje destinacije. Iz kampa je dostop do nove avtoceste, ki pelje do Kolašina, enostaven in hiter. To je prva avtocesta v državi, ki so jo odprli julija letos.

Avtocesta se vse čas počasi dviga in večji del leži na policah in mostovih ter teče skozi veliko število kar dolgih predorov. Udobna vožnja.

Ko sva prispela v Kolašin, sva iskala pot proti Mojkovcu od tam pa proti Žabljaku. 

Zanimiva je bila pot ob reki Tari, ki je posebej znana po izjemnih kanjonih. 

Kanjon reke Tare je največji in najgloblji kanjon v Evropi, ki se večinoma nahaja v Črni gori, del pa še v Bosni in Hercegovini. Najlepši del kanjona so visoke skale pogorja Ljubišnje, ki so del Unescove svetovne dediščine pod imenom Nacionalni park Durmitor.

Ta izjemno lepa planinska reka je dolga 150 km. Teče skozi edinstvno visok kanjon z do 1300 m n/m. Je najgloblji v Evropi in za Koloradom je najgloblji kanjon na svetu in je ena najatraktivnejše rafting rek sveta.

Pravijo ji tudi » SOLZE EVROPE «. Ko se voziš ob njej, slišiš živahno bučanje njenih brzic. Kar na nekaj mestih sva se ustavila in občudovala prekrasno barvo reke, zelene bregove in brzice. 

Večji postanek sva naredila pri mostu Đurđevića Tara, ki preko 170-metrskega brezna poveže obe strani kanjona Tare, oddaljena skoraj 400 metrov. Dolončan je bil že leta 1940.

Dolg je 365 m, ima pet lokov in stolpe 172 m nad reko Taro. Sprehodila sva se po njemu na drugo stran in priznam, vso pot sem imela cmok v grlu, saj si nisem.upala pogledati v globino. Le tu pa tam sem se opogumila in fotografirala reko, ki se vije spodaj. 

Ob mostu ponujajo zipline čez kanjon, ki ga je danes preizkusilo veliko število kurajžnejžev. Midva pa sva si v bližnji restavraciji privoščila obilno kosilo.

Nato sva pot nadaljevala proti Žabljeku, ki leži na 1456 m/nm v središču regije Durmitor in je najvišje ležeče balkansko mesto. Narava je že obarvala listje z bogatimi jesenskimi barvami. 

Po serpentinah, ki se počasi vzpenjajo proti vrhovom, se nenadoma odpre planota, ki z majhnimi hiškami raztresenimi po planoti spominja na alpske planine. 

Ko sva se bližala Žabljeku, sva opazila veliko enakih manjših tipskih gorskih hiš, ki so namenjene turistom v vseh letnih časih. 

Tu naj bi bilo 48 vršacev, ki so višji od 2 tisoč metrov, ter 18 jezer, ki jih imenujejo Gorske oči. Žabljak je ime dobil po žabah, ki s svojim glasnim regljanjem napovedujejo prihod pomladi.

Najprej sva poiskala kamp, ki je v bližini Črnega jezera. Pot do kampa je ozka in strma, na poti pa sva naletela še na volovsko vprego, ki je vlekla hlod. Treba se je bilo vzvratno umakniti. Uspelo je in srečno sva prišla na plato, kjer je bilo že veliko avtodomov od vsepovsod. 

Imava lep razgled na vršace, ki obkrožajo to območje. Ker je bilo že pozno popoldne, sva se odpravila proti jezeru po gozdni poti iglavcev.

Tri km od Žabljaka sta Malo in Veliko Črno jezero. To jezero je temno modre barve, ki se pogosto zdi črna, učinek pa je posebej posledica globine jezera in gostega durmitorskega gozda na obali.

Črno jezero (Crno jezero) je največje med ledeniškimi jezeri v nacionalnem parku Durmitor, pravijo mu "gorske oči".  

Črno jezero je pravzaprav sestavljeno iz dveh manjših jezer, Velikega jezera (Veliko jezero) in Malega jezera (Malo jezero), ko pa se gladina jezera jeseni dvigne, postane eno jezero.  

Zaradi poletne suše je gladina vode nižja, zato sva se lahko sprehodila po poti okrog obeh jezer in ju občudovala. 

Na tem mestu je obeležje, ki pravi, da je Tito tu z vojaškim štabom leta 1943 sprejel odločitev za bitjo na Sutjeski. To je Titova pečina.

 Po več kot enourni hoji sva se vračala v kamp po glavni cesti, kjer ob poti stoji veliko hišk, ki ponujajo lokalne dobrote in izdelke. Premamili so naju sušeni jurčki, ki sva jih tudi kupila. 

Utrujena sva prispela v kamp, kar nekako čutiva, da sva na 1500 m/nm, po veliko dnevih preživetih ob morju. Tu naju je lastnica kampa častila z rakijo in toplim čajem, saj je postalo tudi bolj sveže. Prisedla sva k mlademu zakonskemu paru iz Nizozemske in celo uro preživela v prijetnem klepetu. Povedala sta, da sta že pol leta na poti, saj sta pustila službo in se odločila nabirati izkušnje po svetu. Pravita, da so generacija "quiters", tisti, ki pustijo službo in raje uživajo nekaj časa. Zanimivo razmišljanje. 

Za nama je še en zelo zanimiv in lep dan v naravi.