Nizozemska 2022 - Dordrecht

Zunaj piha in sije sonce. Odpraviva se s kolesom do bližnjega mesta, Dordrecht, ki ima bogato zgodovino. Mestne pravice je dobilo že leta 1220, zaradi česar je najstarejše mesto na Nizozemskem.  Nahaja se v bistvu sredi mokrišč, ki so ob rekah Merwede, Noord in Ouwe Maas. V preteklosti je bilo pomembno trgovsko mesto z živahno trgovino z lesom, žiti in vinom.

Od najinega kampa je mesto oddaljeno okoli 10 kilometrov, saj je najprej potrebno priti do mosta na vzhodni strani, ki preči široko reko in nato se odpraviti proti mestnemu sredisču. 

Ves čas imava veter v laseh :). Center mesta je prepreden s kanali in mostovi ob njih pa stare zanimive opečnate zgradbe.

Bolj ko se približujeva staremu delu mesta več ikonskih zgradb značilnih za Dordrecht vidiva. Najpomembnejša je seveda Grote Kerk (Velika Cerkev) z velikim opečnatim stolpom z uro, ki bi po načrtih moral biti visok 108 metrov. Toda med gradnjo se je stolp začel nagibati, zato so ga na višini 65 m zaključili. Pravijo, da je nagnjen bolj kot stolp v Pisi. 

Zanimiv je sprehod ob kanalih in skozi mestna vrata, kjer je bil v preteklosti najbolj gost promet trgovanja po treh bližnjih rekah.

Stare hiše so grajene v vodi, poleg so vidni stebri za priveze čolnov. 

Ustavila sva se tudi pri stari mestni hiši, ki je bila v preteklosti tržnica. 

Pod njo tečejo kanali. Ob določenih dnevih je odpra za ogled nekaterih starih prostorov.

Ulice mesta so tlakovane z opečnatim kockami, so čiste in vsepovsod ograje krasijo rože. 

Zanimive so raznovrstne tehnične rešitve dvižnih  mostov tako za ceste kot tudi za železnico. 

Ulice in kanali se menjujejo, slikovite fasade hiš pa pogosto končajo kot foto motiv obiskovalcev.

Na poti sem opazila slikovit vhod v hišo s klopco in si jo zaželela ovekovečiti :).

Ups! Dama ima namesto srednjeveškega klobučka, sodobno čelado. A barve so usklajene, ha, ha...

Mesto je vredno ogleda in postanka, saj ponuja vsakomur nekaj. 

Popoldne sva zaključila s kolesarjenjem do kampa.

Še kratek pogled proti cerkvenemu stolpu in nasvidenje Dordrecht. 

Nizozemska 2022 - Veter v laseh

Današnji dan sva namenila kolesarjenju do nasipa s tremi zapornicami na jugu otoka. Obetal se je vetroven dan, kar pa v teh krajih ni nič posebnega.  Zapustila sva najin mini kamp in parkirala na platoju ob plažah Browersdam Midden Nordzee. 

Že zjutraj je bilo kar vetrovno, zato sva se ustrezno oblekla in se odpravila s kolesom na pot. Odločila sva se kolesariti po peščenih nasipih ob obali. Vozila sva po ravnini , a proti vetru, zato sva imela občutek, kot da voziva v klanec. 

V zraku je bilo veliko peska, ki ga je nosil veter. Zavidala sem kolesarjem, ki so vozili v nasprotno smer, saj jim je veter olajšal vožnjo. 

Kolesarska steza se je vila po grebenih peščenih nasipov, malo gor malo dol, na enem mestu je bil celo malo večji klanec ;), označen s 25% nagibom. 

Priznam, da mi je veter spil večino energije, čeprav pot v eno smer ni bila dolga (30 km). 

Na poti sva se ustavila v zanimivi slaščičarni in se razvajala s kavico in svežo jabolčno pito. Okusen in prijeten postanek.

Za ovinkom sva si ogledala mlin na veter, kjer meljejo moko in imajo svojo restavracijo.

Veter je čedalje močneje pihal, še posebej, ko sva se bližala nasipu z zapornicami, ki povezuje otok s celino na jugu. 

Vožnja po nasipu zame ni bila prijetna, saj je z morja pihal tako močan veter, da mi je premikalo sprednje kolo. 

Zanimivo je videti, kako uravnavajo nivo morja s tremi ogromnimi zapornicami.

Pot nazaj je bila lažja, seveda z vetrom v hrbet. Vračala sva se mimo naselij in kosila v restavraciji v mlinu, kjer ponujajo posebne palačinke s številnimi nadevi,  tako sladkimi kot slanimi.

Privoščila sva si tudi kozarček njihovega piva.

Današnji dan je bil res 'veter v lase' in trup seveda tudi. Ugotovila sem, da sem brezplačno opravila veterno in peščeno masažo obraza. Bomo videli, kakšni bodo rezultati :).

Naložila sva kolesa na prtljažnik in se odpravila do Camperparka Kinderdijk na celini, blizu Roterdama.

Še en dan dogodivščin je za nama.

Nizozemska 2022 - na otoku v Zeelandu

Dan se je začel s težko oblačnostjo, nalivi in vetrom, zato sva si lahko vzela čas za branje in novice iz domovine. 

Pred kosilon sva, kljub težkim oblakom, šla peš do sipin. Seveda naju je na poti ujel dež, ki pa naju ni ustavil. Iz peščenih nasipov sva videla v daljavi kajtarje, pa tudi črne oblake.

Sprehod po obali je bil osvežujoč. Po kosilu se je nebo zvedrilo, sedla sva na kolo in se odpravila proti par kilometrov dolgemu nasipu, ki povezuje otoka. 

Cesta in kolesarska pot tečeta po in ob nasipu naravnost in sta dobro označeni in vzdrževani. 

Na srečo je veter pihal v hrbet. Bližala sva se dolgemu nasipu in videla na destine kajtarjev v morju. Na obali pa na destine avtodomov in avtobilov. Res ni čudno, da so vsi kampi tu okoli zasedeni. 

Očitno je tu prava Meka za ta šport. Zanimivo, da se s tem športom ukvarjajo tudi starejši ne le mladi. 

Videla sva tudi dve skupini po šest udeležencev, ki sta na suhem izvajali akrobacije s posebnimi zmajčki. Res spretno in čarobno.

Poleg omenjenih so po peščeni obali vozili tudi mali tricikli na jadra, ki so z vetrom krožili po pesku.

Kolesarjenje nazaj v kamp je bilo precej težavnejše, saj nama je nasproti pihal konkreten hladen veter, tako da je Bojan rekel, da je to kot vožnja v hrib (ki jih tu ni), vsekakor sem se počutila tako, čeprav sem vozila v Bojanovem zaveterju ;).

Kljub slabi vremenski napovedi sva preživela res lep in razgiban dan.