UGOTOVITVE IN IZKUŠNJE POUČEVANJA NA DALJAVO IN UČENJA OD DOMA V COVID19 PO SVETU

Različne raziskave o poteku izobraževanja na daljavo v času Covid19 ugotavljajo, koliko časa je primerno načrtovati za učenje od doma. Nekateri pravijo, da učenci, ne glede na stopnjo, ne bi smeli na dan porabiti več kot 90 minut za šolske aktivnosti.

Neprimerno je organizirati delo na daljavo po vzoru urnika običajnega šolskega dneva v fizični učilnici. To bi bil vsekakor prenaporen urnik za učence in za starše, ki jim pomagajo. Nenazadnje pa ne pozabimo na učitelja, ki mora vsa gradiva za delo na daljavo pripraviti, prilagoditi, objaviti, še posebej pa spremljati delo in napredovanje učencev in se sprotno odzivati s povratnimi informacijami na opravljeno delo. Če ne načrtujemo smiselno, bo težava za vse sodelujoče. Učni čas mora biti primeren starostni stopnji učencev.

Potrebno je sprejeti smernice o oblikovanju šolskega dne na daljavo in to na nacionalni ravni in prilagojeno nato na posameznih šolah. Spletno učenje podpira obvladovanje učne vsebine, ne glede na čas prebit pred ekrani računalnika.  

Upoštevati moramo, da je obdobje pozornosti krajše za mlajše učence v primerjavi z njihovimi starejšimi vrstniki. Slednji potrebujejo tudi manj starševske vloge za dokončanje nalog.

V določenih okoljih po svetu (npr. v ZDA) svetujejo šolam, da mlajšim učencem dodelijo največ 90 minut dela na dan, medtem ko lahko srednješolci porabijo do 45 minut za vsak predmet skupaj 4,5 ure. Drugi spet preprosto zahtevajo "smiselno in produktivno učenje", ki traja približno polovico dolžine običajnega šolskega dne.

Pomembno je dejstvo, da je v tradicionalnih učilnicah čas stalnica, medtem ko je učenje spremenljivka. V spletnih učilnicah pa je obratno, čas je spremenljivka, medtem ko je učenje stalnica.

Snovna priprava za poučevanje na daljavo je eden prvih korakov. Učitelj najprej pregleda vso učno snov, določi bistvene elemente in izloči vse ne nujne vsebine. Nato razdeli vsebine in standarde v obvladljive sklope, ki jih časovno opredeli za delo na daljavo.

Izdelava digitalnih gradiv naj nastaja postopoma in vsaj za teden dni naprej. Pri tem je pomembna odločitev, katera orodja in okolja bomo uporabili za izdelavo in objavo in deljenje gradiv z učenci. Tu je bistvenega pomena timsko delo v aktivih in sodelovanje IT skupine na šoli, ki pomaga, svetuje in rešuje morebitne težave. Najpomembneje pa je, da učitelj uporablja tista orodja, ki so mu blizu in jih zna uporabljati. Seveda pa je nujno načrtovati tudi ustrezna stalna usposabljanja za te namene, saj bodo le tako lahko sledili novostim in trendom sodobnega izobraževanja in jih vključevali v pouk.

Osebni stik z učenci je pomemben, zato je potrebno skrbno vsebinsko in časovno načrtovati tudi neposredna srečanja na videokonferencah, ki poskrbijo za osebni stik in socialno interakcijo učitelja z učenci. Za srečanja uporabimo orodja, ki so varna, enostavna in jih učenci poznajo, najbolje pa taka, ki omogočajo dostop s povezavo, ki se jo posreduje učencem. Za mlajše učence je pomembno, da vsako jutro vidijo svojega učitelja na kratkem video srečanju. Učitelj ustvari prijazen stik, jih motivira in napove aktivnosti za ta dan. Učence tudi spodbudi, da izpostavijo morebitna vprašanja o preteklem dnevu in aktivnostih.

Pri starejših učencih pa je morda primerno, da se pri vsakem predmetu enkrat na teden srečajo na videokonferenci.

Gradivo: 

How-long-should-a-remote-school-day
What we learned about distance education during Covid-19?

KAKO MOTIVIRATI UČENCE MED UČENJEM OD DOMA

 

V času COVID-19 smo se srečali z zapiranje šol, kar je močno vplivalo na proces učenja in poučevanja. Šole so morale na vrat na nos v svoj izobraževalni sistemi uvesti ustrezne rešitve za učenje na daljavo ali bolje učenje od doma ob pomoči učiteljev in sodobne tehnologije. Pomemben in osrednji element pri vsakem učenju je motivacija. Našla sem zanimivo gradivo na to temo, ki ga želim predstaviti. Na ReliefWeb so pripravili nasvete za učitelje, kaj je pomembno in kaj lahko storijo, da motivirajo učence v takih časih. 

1. Skupaj z učenci postavite jasne cilje

Pomagajte učencem pri postavljanju ciljev.
Postavite cilje, ki so skladni z učnimi cilji.
Zagotovite, da naloge temeljijo na na temo vezanih in realističnih scenarijih.

2. Določite namen vsake učne enote

Pojasnite namen vsake učne enote in ga povežite z učenčevimi dolgoročnimi učnimi cilji.
Učenje razdelite na smiselne celote, da vzdržujete zanimanje. Uporabite različne strategije poučevanja.

3. Povabi, izzivaj in se odzivaj! 

Izogibajte se sodbam in dajajte konstruktivne komentarje in vedno tudi povratne informacije. Sprotno odreagirajte na to kar učenci komentirajo ali vprašajo in jim vedno sproti izrazite pohvale za dosežke.
Redno spremljajte učence in jim omogočite prostor in čas za reakcije, vprašanja in predloge.

4. Spodbujajte vključevanje, sodelovanje in ustvarjalnost

Spodbujajte učence, da se vključijo in aktivno sodelujejo.
Spodbujajte učence, da delijo svoje zgodbe / izkušnje.
Spodbujajte različne oblike izražanja in bodite odprti za ideje, ki jih predlagajo učenci.

 

5. Prilagodite učenje

Prilagodite učne enote interesom učencev.
Omogočite učencem orodja, ki zmanjšajo odvisnost od učitelja. Vključite učence v teme, ki jih zanimajo.

RAZMIŠLJANJE O STANJU IZOBRAŽEVANJA V ČASU COVID19

Trenutna situacija s Covid19 je šolstvo postavila v čisto novo situacijo, poučevanje na daljavo in učenje od doma. Ko spremljam trenutno dogajanje, ugotavljam, da ga rešujemo precej ad hoc, stihijsko, kakor nanese, vsaj v prvih tednih krize je bilo tako. Veliko je vprašanj, predlogov, pripomb in klicev na pomoč s strani učiteljev in staršev. Učeči zaenkrat še niso kaj dosti v medijih, razen nekaj primerov izjav, kaj počnejo in kaj menijo. 

Priznati si moramo, da smo v Sloveniji na temo šolanja na daljavo in obrnjenega učenja (oboje bi v tem trenutku prišlo še kako prav) v preteklosti imeli kar nekaj uspešnih nacionalnih projektov (eŠolstvo, eUčbeniki…), raziskovanj, konferenc (Mirk, Sirikt, Obrnjeno učenje...) ter na šolah številne seminarje in usposabljanja na temo IKT v šolstvu. Tehnologija v šoli ne bi smela biti težava, čeprav sem na svoji poti pogosto srečala tudi mnoge dvomljivce in take, ki so se upirali novostim z izgovorom, da je tradicionalen način najboljši in rodi najboljše rezultate. Prepričana sem, da je tudi to res, a hkrati trdim, da je šola dolžna spremljati napredek v družbi in izkoristiti vse tiste prednosti tehnologije, ki lahko pripomorejo h kakovosti in sodobnosti pouka. Vlada pa je dolžna zagotoviti take pogoje dela v šolah, saj te vzgajajo naše bodoče politike, zdravnike, ekonomiste, pravnike, učitelje, trgovce... 

Če se ozrem nazaj, ugotavljam, da smo v Sloveniji začeli razmišljati o šolanju na daljavo že pred davnimi leti (Mirk konferenca), koncem prejšnjega tisočletja, saj ne more biti res, pa je ;). Na žalost pa je večina dela po zaključenih uspešnih projektih zastalo in pustilo sled le v obliki posameznih tipanj in nekaj uspešnih praks. Vrtimo se v spirali izjemnih idej, krasnih projektov, velikih vložkov posameznikov in skupin, a po koncu, življenje teče dalje. Ne potrudimo se uporabiti dobrih praks in nadgraditi obstoječih razmer. Tisti, ki smo bili vpeti v taka dogajanja se čutimo ogoljufane, vsaj sama se. 

Razmišljam na glas in sodim, da bi bilo v pristojnosti Ministrstva za šolstvo, skupaj s strokovnimi službami in Zavodom za šolstvo ter Direktorati, da izdelajo akcijski načrt in smernice za učenje od doma in poučevanje na daljavo za vse stopnje izobraževanja (učenje/poučevanje od doma), ki bi v primeru višje sile (pandemije, potresi, katastrofe…) nudile takojšno rešitev in ponudile ustrezno načrtno strokovno organizacijo, prilagojene sodobne pedagoške pristope, zagotovile nujno tehnično podporo in opremo za šole in učence. Nedopustno je, da se šole in posamezni učitelji sami spoprijemajo s temi in podobnimi težavami in je od njihove iznajdljivosti in sodelovanja staršev odvisna učinkovitost dela. Potrebno bi bilo načrtovati povezavo z domačimi ponudniki internetnih povezav, tehnične podpore in mobilne komunikacije. 

Oblikovati in aktivirati bi morali podporne in svetovalne skupine za te namene za vse nivoje šolanja, ki bi v vsakem trenutku bili dostopni v krizni situaciji. 

Angažirati vsaj en TV kanal in skupino učiteljev za različna predmetna področja, ki bi pripravljali dnev e izdelale svoje lastne krizne načrte, v katerih bi  pripravljali dnevne predstavive snovi za namene šolanja na daljavo s temami, ki bi pomagale pri učenju. 

Na podlagi prej omenjenega bi šole izdelale svoje lastne krizne načrte, v katerih bi  predvidele vse možne scenarije, zadolžitve, tehnično opremo, usposabljanje učiteljev, oblike komunikacij in način spremljanja takega načina dela.

Učitelje je potrebno usposobiti za pripravo ustreznih strokovnih gradiv, delo z m-aplikacijami in spletnimi okolji primernimi za delo na daljavo in izvajanjem učenja na daljavo. Izobraževanje za te namene bi posledično moralo potekati v obliki simulacije učenja na daljavo in ne kot smo navajeni na utečenih seminarjih, saj bi morali na svoji koži preizkusiti, kako se je učiti na daljavo, katera gradiva so jim bila v oporo, kako je s načrtovanjem časa itd…  Nikakor ne morejo biti prepuščeni inerciji, inventivnosti in samoiznadljivosti. Ta lahko nastopi šele pri utečenem izvajanju procesa.

Priporočljivo bi bilo, da bi deloma vpeljali tak način dela tudi v vsakdanji šolski praksi ( npr. Flipped learning / obrnjeno učenje - video razlage manjših sklopov snovi za delo doma, uporabo znanja v nalogah v šoli ob pomoči učitelja). Sčasoma bi tako ustvarili pri večina predmetov kakovostna spletna gradiva v obliki do osem minutnih video razlag snovi, ki jih učeči lahko kadarkoli uporabijo doma. S tako banko gradiv nenaden prehod na delo od doma sploh ne bi bil več težak. 

Upoštevati je potrebno dejstvo, da je pri klasičnem pouku stalnica čas in spremenljivka učenje, medtem, ko je pri učenju na daljavo stalnica učenje in spremenljivka čas.

Razmišljam, da bi v krizni situaciji poučevanje in učenje na daljavo moralo upoštevani naslednje:

 1. Šole bi organizirale delo po tematskih sklopih (dva dni za naravoslovje, dva dni jezikoslovje, 1 dan za umetnost...) in nikakor ne po klasičnem urniku. Zakaj? Ker so učeči prostorsko ločeni in sami in je komunikacija omejena. Lažje bi organizirali pomoč in sopomoč. Dati jim je potrebno čas, da zadevo prežvečijo, obdelajo in usvojijo po navodilih učitelja, ob uporabi učbenikov in drugih uporabnih spletnih gradiv. 

2. Večina dela bi potekalo asinhrono, torej nevezano na čas, tako lahko učenci sami odločajo, kdaj in koliko časa potrebujejo za delo na določeni snovi. Uporabili bi e-učilnice, spletna okolja namenjena učenju in poučevanju na daljavo (Moodle, Google Classroom, …) Vsa znana okolja ponujajo bolj ali manj prijazen in kompleksen pristop do posredovanja gradiva in interakcije z učečim. Večina učiteljev se je v času evropsko podprtega triletnega projekta eŠolstvo, ki je omogočil vsem šolam v državi,  usposabljalo za delo z IKT, torej tudi v spletnih učilnicah ( Moodle). Torej tu ne bi smelo biti večjih težav.

3. Omogočiti je potrebno tudi krajše občasno sinhrono delo z učečimi preko različnih oblik videokonferenc (preizkušenih in uradno delujočih, Zoom, Microsoft teams,…), ko učitelj stopi v neposreden stik hkrati  z razredom ali skupino z namenom, da jih prijazno pozdravi, motivira za določeno delo, razloži bistvo obravnavane snovi in odgovarja na morebitna vprašanja. To pa je na državni ravni potrebno natančno načrtovati (regije/ občine / šole...), saj se sicer zaradi velikega števila istočasnih prijav sistem sesuje in izgubljenega je veliko dragocenega časa in energije zaradi nepotrebne slabe volje... (v dogovoru z ministrstvom potrebna usklajena podpora in pomoč vseh  ponudnikov v Sloveniji, ki lahko omogočajo podporo )

4. Poleg uradnih okolij bi omogočili tudi drugo neformalno obliko spletne ali m-komunicije (SMS, socialna omrežja, orodja za spletno sinhrono in asinhrono sporazumevanje…) za sprotno podporo, pomoč in odgovore tistim, ki potrebujejo dodatno pomoč, spodbujati in načrtovati tudi medosebne, medsebojne pomoči sošolcev in s sodelovanjem učiteljev.. 

5. Preverjanje (formative assessment) naj teče sprotno in v smislu spodbude posamezniku, kako napreduje (sprotni odzivi na izdelke, prispevke...), sumativno ocenjevanje (z oceno, testiranje…) pa naj bi se izvedlo le, če je res nujno in v primeru daljšega dela na daljavo in s predhodnim dogovorom in pojasnili učencem. Zavedati se moramo, da pri delu na daljavo poteka nujno dvosmerna komunikacija, če odziva ni, pomeni, da udeleženca v sistemu ni. Odzivnost učitelja je za uspeh dela učencev primarna. To nam spletna okolja dandanes zagotavljajo. Vprašanje pa je, kako naj učitelj kakovostno obvlada večje število učencev v določenem času - potrebno je dobro načrtovanje in upoštevanje obremenitev udeleženih v taki obliki dela..

6. Poskrbeti za kakovostne e-učbenike in e-gradiva na nivoju države. Založbe bi v takih primerih v dogovoru z ministrstvom morale omogočiti prost dostop do e- učbenikov in gradiv za učitelje in učence. Pred leti smo s pomočjo evropskih sredstev izpeljali projekt, ki je omogočil izdelavo e-učbenikov po posameznih predmetnih področjih, vprašanje pa je, če se nastala gradiva tudi ustrezno uporabljajo v praksi, pa čeprav le kot dodatno gradivo. Žal nihče ne načrtovano analizira ali spremlja uporabe le-teh še manj pa spodbuja izdelavo in objavo nove dobre prakse. 

7. Učeči naj za učenje od doma uporabljajo le obstoječe učbenike in delovne zvezke in spletna gradiva brez dodatnega tiskanja gradiv, saj nimajo vsi ustrezne tehnične opreme in tudi ni smiselno po nepotrebnem trošiti papirja. Učenci lahko delajo zapiske v svoje zvezke, v spletne aplikacije (forume, Google doc, notes…) Zavedati se moramo, da gre navadno le za omejen čas trajanja v  izrednih razmerah, ki pa med ljudmi lahko sprožajo stiske, strahove in travme. 

8. Načrtovati brezplačen dostop do interneta (poket wiFi - žepni WiFi ali tablice s SIM kartico...) in ustrezno tehnično opremo (ustrezne rezerve prenosnikov, računalnikov), ki bi bile na razpolago takoj) za pomoči potrebnim učencem. Šole bi morale posodabljati informacije o učencih in njihovem dostopu do interneta. S tem imajo morda težave tudi nekateri učitelji. 

9. Gotovo je še marsikaj...

Vse to razmišljam kot upokojena, a še vedno aktivna učiteljica in človek, ki je ogromno svojega časa posvetil delu na daljavo, sodobni paradigmi poučevanja s pomočjo m-tehnologije in aplikacijami, izdelavi e-gradiv in uporabi m-tehnologije v učnem procesu doma in v EU. Morda bodo moja razmišljanja prišla komu prav.