Na vulkanu Vezuv

NEDELJA, 24.6.2012

Nedelja je sicer dan za počitek, midva pa sva se odločila, da se zgodaj odpraviva na ogled vulkana Vezuv. To je posebno triurno doživetje, saj se najprej pelješ z avtobusom do vznožja hriba, tam pa skupino prevzame poseben terenski avtobus (4x4), ki premaguje strmo vijugasto cesto, ponekod tlakovano, večinoma pa peščeno. Vožnja traja 45 minut. Nato se je potrebno povzpeti peš do kraterja (20 min hitre hoje). 

Za ogled kraterja nam je ostalo slabo uro časa. Lahko sicer ostaneš tudi dlje, a potem imaš lahko težavo s prevozom nazaj. Najprej nam je vulkanolog pojasnil vse poznane zanimivosti o tem vulkanu. Vulkanski izbruh 79 je bil eden največjih v novejši zgodovini, primerljiv z izbruhom Mount Saint Hellen v ZDA v začetku 1980. Ekspozija izbruha je goro znižala za okoli 800 m. Do zadnjega velikega izbruha okoli 1940 je bi krater napolnjen do vrha, takrat pa je izbruh ustvaril sedanjo podobo kraterja. Hrib je poraščen z bujnim gozdom do dveh tretjin, zgoraj pa raste trava, cvetje in grmičevje. 

Ve se, da bo vulkan nekoč zagotovo spet bruhal, a za potrebe evakuacije 600.00 prebivalcev v radiu 10 km najnevarnejše cone nimajo ustreznih načrtov evakuacije (je praktično nemogoča). Znanstveniki spremljajo življenje vulkana s senzorji in stalnimi meritvami, da bi morda lahko predvideli ponoven izbruh in opozorili prebivalstvo.  

Ura je hitro minila in na poti v kamp nas je v avtobusu zabavala lokalna napolitanska glasba, manj prijeten pa je bil pogled na s smetmi polne neurejene ulice predmestja Pompej.  

Popoldne sva se podala do centra mesta Pompej po dolgi lepo urejeni sprehajalni ulici polni stojnic, ki ponujajo turistom raznovrstne spominke. 

V centru je mogočna cerkev in park z vodnjakom. Zvečer sva se vrnila v kamp in se pripravila na avanturo naslednjega dne.

Obisk Pompejev

SOBOTA, 23.6.2012

Po zajtrku sva nadaljevala s potovanjem proti Pompejem, ki je potekalo dobre tri ure gladko brez gneče na cesti. Ko sva zavila iz avtoceste naju je presenetil pogled na zanemarjene, s smetmi nastlane ulice, nizke bolj ali manj neurejene hiše, ozke ulice polne avtomobilov in skuterjev. Garmin naju je pripeljal do načrtovanega kampa Zeus, ki stoji tik ob vhodu v Pompeje in ob železnici, ki pelje do Napolija. Avtodom sva postavila na senčen kraj pod oljkami in pomarančami in se pripravila za ogled Pompejev. 

Okrog treh sva kupila vstopnici (11 Evrov po osebi) in se podala na sprehod po ostankih mesta duhov. S pomočjo zemljevida in knjižice, ki opisuje posamezne točke v mestu, ter občasnem poslušanju vodičev, ki so vodili skupine sva  odkrivala lepote starodavnega mesta iz 6. Stoletja BC, nastali kot grška trgovska postojanka (oje, vino,…), leta 63 AC ga je poškodoval potres, ostalo pa je zasul Vezuv 79. Ponovno so ga odkrili šele okrog leta 1600. Za tiste čase je bilo to veliko mesto z okrog 16.000 prebivalci, imelo je svoj še vedno dobro ohranjen amfiteater za 20.000 obiskovalcev in še vedno uporabno gledališče grškega tipa s 5000 sedeži. 

Ostanki hiš, ki so jih imenovali domus, kažejo različne stile, ki so se razvijali v tem času. Ulice so tlakovali z velikimi kamni v katerih so dobro vidne kolesnice, za pešce pa so poleg pločnikov postavili tudi kamne za prečkanje ulicee, podobno kot današnje zebre. Zanimiva je struktura hiš, nekatere so bile premožnejše, druge manjše, enoprostorske. Zidali so tud že v nadstropjih, vidne so kamnite stopnice, notranji vrtovi. V nenavaden je pogled na okamenela trupla, ki so ostala v položaju, kot jih je zasul vulkanski prah. Zanimiv je tudi ogled javne hiše z pripadajočimi freskami na to temo.

Pomembna točka v mestu je bilo prostrano kopališče z bazenom v sredini, obdano z obzidjem in travnatim parkom in drevesi, ki so obiskovalcem nudili senco. V centru mesta pa so bile neke vrste term, kopališče z več različnimi prostori okrašenimi s kipci na stenah, mozaiki in freskami. 

Ostanki fresk, lončevine, denarja kažejo na bogato kulturno dediščino tega kraja. Človek ima ob tem obisku čuden občutek, saj se podobna katastrofa s spečim vulkanom lahko kadarkoli spet ponovi.

Rim tretji dan

PETEK, 22.6.2012

Zgodnje vstajanje in zajtrk. Zakaj? Ker od 8.30 do 17.00 stavkajo vsi javni prevozniki v Rimu. Hitiva do žel. postaje Due ponti, ujameva vlak in se odpeljeva do mesta. 

 

Na Piazza del popoli, se presedeva na avtobus 217 in se odpeljeva do Koloseja, največjega rimljanskega amfiteatra, ki je lahko gostil 50 000 obiskovalcev. Razveselila sva se, ker je ob tej uri le peščica turistov stala v vrsti za ogled znamenitosti. A veselje ni trajala dolgo, saj so nas tik pred odpiranjem obvestili z letakom, da danes ne bo nič z ogledom, ker tudi oni stavkajo. Najin načrt je torej splaval po vodi. Povzpela sva se na griček nad Kolosejem, od tam naredila nekaj posnetkov. 

Imela sva namen obiskati tudi Foro Romano, centralni del starega Rima in grič Palatin (na tem mestu je bil ustanovljen Rim po zmagi Romula nad bratom Remom) kasneje takoimenovan rimski »Beverly hills« z najuglednejšimi stavbami tistega časa, a žal zaradi stavke tudi zaprta. Odločila sva se, da ga obhodiva kot tudi večina drugih razočaranih turistov. 

Že jutranje sonce je žgalo in jemalo vid. Na obhodu Cirko massimo (starorimski stadion za konjske dirke dolg 400 metrov)  sva srečala mlad par. Na njunih majicah je bil napis Slovenija, zato sva ju ogovorila in odkrila, da sta pravzaprav iz Argentine (ona Kržišnik, on Modic), njuna dedka pa sta iz Slovenije. Oba sta govorila odlično slovensko, kljub temu, da sta že tretja generacija. Povedala sta nama, da so z zborom na turneji po Evropi. Zbor je pred dnevi koncertirali tudi na Sveti gori v Novi Gorici. Kakšno naključje.

V hudi sončni pripeki sva pot nadaljevala na Capitolino (nekdanje centralno versko središče, danes pa sta tu dva muzeja), od koder je lep pogled na ostanke Foro Romano.

 

Najina naslednja točka je bila Piazza Venezia in spomenik Vitoriu Emanuelleju (prvi kralj združene Italije, njegov general Garibaldi, ga opazuje iz sosednjega griča). 

V sončni pripeki se je prilegel ogled notranjosti muzejev in bazilike. V opoldanski vročini sva si zaželela kosilo in postanek in zgolj slučajno zašla v judovski predel geto, ki še danes kaže povojno sliko. Zanimivost tega predela, od koder so fašisti in nacisti v eni noči zbrali in odpeljali v Aushwitz več kot 1000 njenih prebivalcev. V ta spomin so na medeninastih ploščicah v tlaku ozkih uličic napisana posamezna imena in datumi odpeljanih v taborišče. V bližini sva si ogledala Portico D'Otavia, ostanke Otavijine palače, sestre prvega rimskega cesarja Avgusta in del amfiteatra. 

Po kosilu sva se peš odpravila ponovno do Vatikana, ker sva upala, da morda v popoldanskem času e bo več toliko gneče, žal se nama tudi tokrat ni posrečilo vstopiti v cerkev svetega Petra, zaradi predolgega čakanja v vrsti na pripekajočem soncu.

Dan sva ponovno zaključila s sproščujočo osvežitvijo v bazenu.